Te dni med drugo svetovno vojno in po njej so komunistične sile krvavo pobijale nedolžne slovenske fante ter dekleta

Foto: Twitter

Objavljamo več tragičnih zgodb medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja, v katerem so življenja izgubili številni slovenski fantje in dekleta. V spomin in opomin, da se nikoli več ne ponovijo.

OF mori slovenska dekleta
8. 6. 1942 so dali komunisti umoriti 3 mlade partizanke Šercerjevega bataljona, od katerih sta bili 2 stari le 16, ena pa 20 let. Šlo je za Ljubljančanke Fani Anžur, Vido  Mažgon in Olgo Janežič, ki naj bi bile po pisanju komandanta bataljona Luke Suhadolca in politkomisarja Frica Novaka skupaj z dvema partizanoma “vpletene v neko sumljivo zaroto”. Suhadolc in Novak v svoji “smrtni obsodbi” nista navedla nobene konkretne obrazložitve za umor mladih deklet, nista pa pozabila poudariti, da se mora “sodba s primernim nagovorom prečitati pred strojem”. Dokumenti, ki so jasno pričali o žalostni usodi treh Slovenk in so jih jeseni 1942 v opuščenem partizanskem taborišču zaplenili vaški stražarji, so se vsi končali s sloganom “Smrt fašizmu – svobodo narodu!”.

Bratje Gričar
15. 6. 1942 so partizani po večdnevnem zasliševanju in mučenju umorili Lojzeta, Franceta in Stanka Gričarja iz okolice Št. Ruperta. Bratje Gričar so bili družinski očetje, ki so jih komunisti odpeljali z njihovih domov le dan pred tem, ko se je na bližnji Veseli gori ilegalno zbrala skupina 35 mož protiokupatorske JVvD. Zelo verjetno je, da je bil umor Gričarjevih partizanska represalija za organiziranje oboroženega nekomunističnega odpora v okolici Št. Ruperta spomladi 1942.

Proces proti generalu Draži
10. 6. 1946 se je v Beogradu začel montiran komunistični sodni proces proti generalu Draži Mihailoviću, vodji kraljeve odporniške Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD). Zelo bolnega Mihailovića, ki se je s svojimi četniki titoistom upiral še skoraj leto dni po koncu 2. svetovne vojne, je sicer režimu uspelo z zvijačo ujeti nekje v hribih vzhodne Bosne 13. 3. 1946 – zaradi njegove priljubljenosti med srbskimi kmeti se mu je do takrat uspevalo novi oblasti izmikati tako učinkovito, kot se je prej 4 leta okupacije izmikal Nemcem. Broz in njegovi pajdaši so imeli tehtne razloge, da so ga želeli ujeti živega in zanj prirediti proces, na katerem bi ga oblatili pred vsem svetom: Mihailović je bil namreč priljubljena figura ne le med Srbi, temveč je imel mnogo podpornikov tudi v Sloveniji, v izseljenstvu in ZDA. Pravzaprav je bil Čiča Draža, kot so ga klicali njegovi privrženci, v prvih letih 2. svetovne vojne eden najbolj medijsko prepoznavnih junakov okupirane Evrope; ko je po zlomu Kraljevine Jugoslavije maja 1941 na Ravni Gori v Srbiji ustanovil odporniško četniško gibanje in z njim dosegel prve uspehe proti Nemcem, so ga začeli na vse pretege slaviti zahodni mediji – maja 1942 se je znašel na naslovnici ameriške revije Time, v Hollywoodu pa so z obilo domišljije o junaštvih Draževih četnikov celo snemali filme. Mihailović je imel podpornike tudi v Sloveniji; še najbolj so mu bili privrženi člani liberalne Sokolske legije, ko ga je begunska kraljeva vlada v Londonu imenovala za obrambnega ministra in poveljnika JVvD, pa so se vsaj uradno pod njegovim poveljstvom znašli tudi ilegalni oboroženi oddelki SLS, Slovenske legija torej.

Četniški poveljnik Draža Mihailović na sojenju v Beogradu (Printscreen: Youtube)

Mednarodna podpora za Mihailovića je bila v prvih letih okupacije sicer omejena na medijsko napihovanje njegovih uspehov, medtem ko je JVvD od zaveznikov prejela bore malo orožja in drugih potrebščin; a kolikor podpore je že imel, je tudi ta začela usihati leta 1943, ko je vpliv titoistične propagande, ki je generala pogosto neutemeljeno obtoževala sodelovanja z okupatorji, prek rdečih agentov v britanski obveščevalni službi segel na Zahod. Britanci so se Draži odrekli dobesedno čez noč in začeli na enako pretiran način, kot so prej slavili četnike, zdaj glorificirati Broza in partizane; ta zasuk je opazil tudi sloviti kritik totalitarnih režimov George Orwell, ki je v svojem eseju “The Freedom of the Press” zapisal: “Sovjeti, ki so imeli svojega varovanca v Titu, so Mihailovića obtožili sodelovanja z Nemci. To obtožbo je takoj povzel britanski tisk: Mihailovićevi podporniki niso dobili nobene možnosti, da bi na obtožbe odgovorili, in dejstva, ki so govorila njemu v prid, preprosto niso več prišla v časopise. Julija 1943 so Nemci razpisali nagrado v višini 100.000 mark za prijetje Tita in enako za prijetje Mihailovića. Britanski tisk je iz zgodbe o nagradi za Tita naredil senzacijo, a o nagradi za Mihailovića je v drobnem tisku poročal le en sam časnik.” Čeprav so zavezniki Mihailovića od sredine leta 1943 bolj ali manj pustili na cedilu, so njegovi četniki še vsaj do jeseni leta 1944 držali pozicije v Srbiji in vzhodni Bosni ter do konca vojne reševali strmoglavljene ameriške pilote – samo med avgustom in decembrom 1944 so jih v okviru “Operacije Halyard” rešili okoli 500, za kar je Draži posthumno podelil priznanje “Legion of Merrit” ameriški predsednik Harry S. Truman. Toda po koncu vojne in titoističnemu prevzemu Jugoslavije so se v bran takrat 53-letnemu generalu upali postaviti le še redki; ko je bil junija 1946 postavljen pred rdeče sodišče, so si Britanci nad njim umili roke, Američani pa so od FLRJ sicer zahtevali, naj se na procesu dovoli vsaj zanj ugodno pričanje njihovih obveščevalcev, a brez uspeha. Proces je bil tako le še en tipičen montiran titoistični proces, poln obtožb iz standardnega rdečega repertoarja; “kolaboracije z okupatorjem”, “vojnih zločinov” in “veleizdaje”. 15. 7. 1946 je bil Mihailović skupaj s še 10 sodelavci obsojen na smrt. Obsodbo je sprejel popolnoma mirno. Dva dni kasneje je bil ustreljen in njegovi posmrtni ostanki so po komunistični navadi zakopani na do danes neznanem kraju. 14. 5. 2015 je Vrhovno sodišče Republike Srbije generala Mihailovića rehabilitiralo, proces proti njemu pa razveljavilo kot politično in ideološko motiviranega.

Preživeli so Kočevski rog
6., 9. 6. in 10. 6. 1945 so se iz brezna v Kočevskem rogu rešili Milan Zajec, France Kozina in France Dejak, trije najbolj znani pričevalci povojnega boljševiškega masakra slovenskih domobrancev. Takrat 19-letni Milan Zajec je bil sin župana iz Velikega Gabra na Dolenjskem, v domobranstvo pa je vstopil skupaj s svojimi šestimi brati – vsi razen njega so bodisi padli v bitki bodisi bili pomorjeni v Rogu. Zajec je v brezno padel še živ in po golem naključju neustreljen. Po 110 urah mu je uspelo kot prvemu s skrajnimi močmi splezati iz brezna in se skrivaj vrniti domov. Nekaj dni za njim, 9. 6. in 10. 6., je enak podvig uspel še 19-letnemu Francetu Dejaku iz Dolenjih Laz in 23-letnemu Francetu Kozini iz Sušja pri Ribnici. Oba sta izhajala iz kmečkih družin in bila septembra 1943 prisilno mobilizirana v partizane – vsak po svoji poti sta od njih ušla in se prostovoljno pridružila domobrancem. Skupaj z drugimi sta bila maja 1945 vrnjena iz Vetrinja in 8. 6. pahnjena v brezno; Dejak se je rešil še isto noč, Kozina pa dan kasneje skupaj s Karlom Turkom in Jankom Svetetom. Obema je nato uspelo prebegniti v  Avstrijo, od tam pa sta v tveganih akcijah pomagala na Zahod še številnim drugim Slovencem.  Nazadnje sta, tako kot že prej Zajec, emigrirala v Severno Ameriko, kjer so se vsi ustalili in si ustvarili družine. Od vseh preživelih se je edinole Dejak še vrnil v Slovenijo:  leta 1993 je obiskal Rog, in tako izpolnil obljubo, dano svojim soborcem. Njim posvečen nagovor je sklenil z besedami: “Bog, narod, domovina! Počivajte v miru v tem gozdu junakov … In še enkrat – kot takrat – na svidenje nad zvezdami! Slava vam, soborci domobranci!”

Miran Černec, Demokracija