Zadnje slovo od Tomaža Pandurja

Foto: STA

V Stari dvorani mariborskega gledališča so se pred popoldansko pogrebno slovesnostjo na žalni seji od velikega in mednarodno uveljavljenega režiserja Tomaža Pandurja s slovesnimi nagovori poslovili njegovi sopotniki v gledališkem in vsakdanjem življenju.

Prvi mož SNG Maribor Danilo Rošker je oris Pandurjeve mnogo prekratke življenjske poti začel z besedami, da so talenti, ki jih je Tomaž imel že kot otrok, kazali, da ni za brcanje žoge. Izstopal je talent za umetnost, najprej za slikarstvo, nato za gledališče, z ustvarjanjem odmevnih predstav pa je začel že kot gimnazijec, ko je ustanovil tudi svoje gledališče.

“V sedmih letih umetniškega vodenja Drame SNG Maribor je to hišo postavil na gledališki zemljevid sveta, Maribor pa je takrat postal gledališka metropola. Njegove predstave so občinstvo in strokovno javnost navduševale in hkrati razdvajale, s svojo karizmo in režijsko poetiko pa je znal privabiti tudi publiko in kritike iz tujine, ki so mu bili vedno bolj naklonjeni kot domači,” je dejal Rošker.

Za njim je ostala čudna praznina
Najbolj čustveno je smrt prijatelja in vzornika, kot je dejal sam, doživel umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clugg, ki se je spomnil časa izpred 25 let, ko je kot mladi baletnik prišel iz Romunije. Pandur mu je ponudil priložnost, da je postal to, kar je danes, zato skupaj z vsemi ostalimi ne more dojeti te čudne resnice in praznine, ki je ostala za njim.

“Govoriti o človeku takih globin in dimenzij, o njegovi lepi duši, dobroti, ljubezni, talentih in profesionalnosti, prijateljstvu in popolni posvečenosti vsemu, česar se je lotil, ni lahko. Tomaž je svoje delo živel. Od njegove karizmatičnosti si zelo hitro postal odvisen. Njegova duhovitost je bila neizmerna. On je in zmeraj bo,” pa je dejala njegova dolgoletna prijateljica in sodelavka Ksenija Mišič.

V. V., STA