“Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo!” To so bile besede dr. Jožeta Pučnika, ko je zvečer v Cankarjevem domu za nacionalno televizijo komentiral izide plebiscita. Bila je nedelja, 23. decembra 1990, četrta adventna nedelja in dva dni pred božičem.
Odločitev o plebiscitu je sprejel Demos novembra 1990 v Poljčah, ko je kazalo, da se bo projekt nove ustave zavlekel. Po napornih pogajanjih s komunistično stranjo je bil 6. decembra 1990 sprejet zakon o plebiscitu, začela se je kampanja. Prevladovala je bojazen, da plebiscit ne bi uspel. Za uspeh plebiscita se je morala o vprašanju pozitivno opredeliti več kot polovica vseh volilnih upravičencev. Na koncu se je 88,5 odstotka vseh volivcev in 95 odstotkov udeleženih odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo.
Precejšen del Demosove vlade se je na plebiscitni večer nato odpravil tudi na Sv. Jakob nad Medvodami, na hrib, kjer stoji cerkev – tam je precejšnje število ljudi pričakalo prve izide plebiscita.
Izidi plebiscita so bili razglašeni tri dni kasneje, na praznik sv. Štefana 26. decembra 1990. Ta dan velja tudi za državni praznik, namreč dan samostojnosti in enotnosti. V roku pol leta je moral slovenski parlament sprejeti osamosvojitvene zakone ter dokumente, Slovenija pa prevzeti efektivno oblast oziroma prevzeti funkcije federacije. To je storila en dan pred iztekom roka, to je 25. junija 1991.
Čeprav naj bi plebiscit pomenil prelom z dotedanjo kontinuiteto, pa se zdi, da dandanes veljajo obrnjene Pučnikove besede “Slovenije ni več, gre za Jugoslavijo” – vsaj glede na politično dogajanje ter izdajo z marakeško deklaracijo …