Denar davkoplačevalcev je last države, strošek njihovega bivanja in delovanja v državi

Matej Kovač (Časnik.si)

“Denar davkoplačevalcev” je ideološki termin. Ni ideološki v sprevrženem, slovenskem pomenu, ko je ideološko vse, kar se kritično dotika dediščine komunistične revolucije, ampak v pravem pomenu besede. Je termin, ki bolj opisuje določena prepričanja, kot pa odraža dejansko stanje.

Plačilo davkov je strošek bivanja in delovanja v državi

Denar, ki ga država pridobi z davki, trošarinami in carinami, ni več last davkoplačevalcev, je last države. Enako velja za denar, pobran z davki od gospodarskih družb. Plačila davkoplačevalcev in gospodarskih družb državi so strošek bivanja in poslovanja v državi. Celo siromak ali tujec, ki v državi kupi blago ali storitev, posredno prispeva v proračun države prek DDV-ja in trošarin. Izraz denar davkoplačevalcev se uporablja takrat, ko se želi izpostaviti vprašanje, ali je denar iz državnega proračuna smotrno uporabljen. Tako kot se na primer gost hotela sprašuje, kaj je dobil za svoj denar, čeprav ve, da denar ni več njegov, ker ga je dal za plačilo nočitve.

Termin iz ust levo in desno usmerjenih ekonomistov

V političnih govorih termin denar davkoplačevalcev pogosteje uporabljajo ekonomisti desne nazorske usmeritve, ki se vsaj načeloma zavzemajo za nižjo državno potrošnjo in nižje davke. V časih Margaret Thatcher so državni proračun primerjali s proračunom gospodinjstva. Uspešno gospodinjstvo ne porabi več, kot zasluži, in dobra gospodinja stalno preverja, kateri izdatki so smiselni in kateri ne. Levo usmerjeni ekonomisti pa gledajo na proračunski denar predvsem kot na zaklad, ki pripada vsem državljanom.

Interesna skupina, ki meni, da je upravičena do proračunskega denarja, prek svojih javnih glasnikov nikoli ne reče: “Pripada nam denar davkoplačevalcev,” temveč poskuša politike na oblasti prepričati, da njihova upravičenost do državnega denarja predstavlja javno korist. A opredelitev javnih koristi, glede na prioritete, je kompleksno vprašanje, ki razdvaja tako politiko kot interesne skupine.

Enkratni izdatki niso problem, šele sistemski zakoni bi bili

Sedaj ko je država za blaženje posledic epidemije izjemno povečala izdatke, se marsikdo sprašuje, ali država ne troši preveč. Celo opozicijski poslanci pogosteje uporabljajo termin denar davkoplačevalcev. Vlada ima veliko odgovornost, da v teh časih omogoči gospodarskim družbam ohranitev čim več delovnih mest in da prepreči velik padec blaginje, ki bi gospodarstvo pahnil v dalj časa trajajočo depresijo. Če gre za enkratne izdatke, vezane na epidemijo in omejen čas po njej, ni potrebe, da bi nas skrbelo. Slovenska država je v solidni finančni kondiciji. Davkoplačevalce pa mora zaskrbeti, če se bodo začeli sprejemati sistemski zakoni, ki bodo trajneje povečevali državne izdatke.

Matej Kovač/Tednik Družina