Dobrodošli v Sloveniji leta 2020: Koledar z motivom komunističnega diktatorja Tita kar med šolskimi potrebščinami

Foto: Nova24TV

Neverjetno, kaj vse je mogoče najti v slovenskih knjigarnah. Eden izmed naših bralcev nas je namreč obvestil, da je v knjigarni DZS na Jesenicah mogoče med kupovanjem šolskih potrebščin kupiti tudi stenski koledar za leto 2020 z motivom nekdanjega predsednika SFRJ Josipa Broza Tita. Glede na to, da nas je jugoslovanski diktator pahnil v bedo, povrhu pa mu pripisujejo še par sto tisoč žrtev, med katerimi so bili celo otroci, se človek vpraša, kako je mogoče, da takšen koledar sploh visi v bližini otroških potrebščin, kamor skupaj s starši velikokrat zaidejo otroci. 

Maršalu Titu pripisujejo krivdo za smrt 570 tisoč političnih nasprotnikov, zato se ta uvršča na 10. mesto voditeljev, ki je zakrivil množične poboje v 20. stoletju, takoj za Sadamom Huseinom, ki mu pripisujejo 600 tisoč žrtev. Kljub temu pa mu jugonostalgiki, ki jih v Sloveniji ne manjka, izražajo slavo in tožijo po komunističnih časih.

Na račun jugonostalgikov se v Sloveniji, državi članici Evropske unije, naprodaj najrazličnejši spominki, majice, kape in stenski koledarji z motivom Tita. Seveda pa to niti ne čudi glede na to, da se slovenska leva politika tako krčevito upira sprejetju Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, s katero se poleg nacizma in fašizma tudi komunizem šteje kot totalitaren režim 20 stoletja. Dejstvo je, da je komunizem najdlje preživel in kot takšen povzročil celo več gorja in smrti kot fašizem in nacizem skupaj. Čeprav je Slovenija navzven že lep čas del demokratične Evrope, se njeni zločin(c)i še vedno izmikajo roki pravice, povrhu vsega pa se krvavo revolucijo celo slavi.

Foto: Nova24TV

Foto: Nova24TV

Pričevanja žrtev najboljši pokazatelj realnega stanja
Pričevanja žrtev, ki so preživele tiranijo komunističnega sistema, so pogosto grozljiva, a so kot taka tista, ki najbolj nazorno razkrivajo bedo komunistične tiranije, zato je prav, da se nanje čim več spomni. Igo Sajovic, ki je 10 let preživel v komunističnih zaporih, od tega leto v samici in 6 let na Golem otoku, je za Nova24TV povedal, da smo imel pri nas komunizem najhujše oblike, ker je bil najbolj tajen. “Vsi partijci nekje do leta 1950 sploh niso povedali, da so bili člani partije, pač pa so morali to nekako zamolčati, da so lahko lovili na limanice. Vsak negativen izraz do partije je bilo kaznivo dejanje, ki se je kaznovalo z glavo ali pa Golim otokom. Tudi v Ljubljani so imeli samice, celice, ki so bile veliko hujše kot Goli otok. To so bile majhne celice, na samem betonu. Osebno sem v takšni celici preživel nekaj manj kot eno leto. Oni so samo čakali na to, da bom umrl.  Kar so delali Tito in njegova banda, so se šli kot otroci ravbarje in žandarje, niso imeli nobenega programa, razlikovali niso niti tega, kaj je socializem in kaj je demokracija. Biti socialist je zame ravbar, saj ta hoče na silo nekaj prerazdeliti.” Po opažanju Sajovica je situacija trenutno zelo podobna. Ti stari, ki so nekoč pobijali, so zopet pri vrhu, tako da se podpirajo iz raznih finančnih virov, vsakomesečno dobivajo dodatke: “Denar, pohlep in nepoštenost so tisto, kar te lopove drži skupaj.”

Igo Sajovic (Foto: posnetek zaslona)

Lidija Drobnič, ki je bila zaprta v taborišču Verdreng na Kočevskem, je izpostavila prepričanje, da so se naši voditelji v bivši Jugoslaviji veščin komunističnega vladanja učili od sovjetskih prvakov. “Ne vemo, ali je učenec slabši od učitelja, a znano je, da so bili janičarji slabši od Turkov.” Po besedah Drobničeve so leta 1949 po Sloveniji pobrali med 700 in 800 žensk, večino izmed njih političnih zapornic, ki so nasprotovale vladajočemu režimu, ter jih poslali na tako imenovano družbeno koristno delo, ki je bilo v resnici prisilno delo: “To družbeno koristno delo je bilo prenašanje skal z enega konca na drugega, skale tolči eno ob drugo, podreti hrib, zasuti jame, uničiti pokopališče in tako naprej. Kazni so bile strašno hude, bile smo za mrežo, bilo je pravo taborišče zaprtega tipa. Ponoči so nas napadale podgane, na vsake pol ure so nas klicali pred hiše in smo se morale uleči na povelje, česar starejše ženske niso zmogle in so bile tarča še hujših pritiskov, kot preostale.”

Popularizirati poskušajo motiv Tita in zabrisati resnico
Niso pa samo odrasli tisti, ki so čutili posledice grozot komunizma, namreč tudi otroci so bili zaradi navideznih zločinov svojih staršev izpostavljeni trpinčenju in trpljenju. Otroci so pri obravnavi v šoli čutili veliko razliko, če so bili potomci domobranskih staršev. Kuharice jim namreč v šoli niso želele dajati malice, te so jim namreč zabrusile: “belčkom ne bomo dajali”. Ravno zato je potrebno na tem mestu izpostaviti, da je prodaja koledarjev s podobo Tita poleg otroških potrebščin naravnost neokusna, saj očitno jugonostalgiki poskušajo motiv Tita popularizirati do te mere, da bi zabrisali resnico o grozotah komunističnega režima.

Foto: Nova24TV

Zadnja leta je mogoče opaziti vrsto pozivov posameznih držav članic Evropske unije, da bi prepoved nošenja vseh totalitarnih simbolov uredili na enotni ravni. Medtem, ko pri nas glede nošenja komunističnih simbolov med jugonostalgiki vlada prava fama, so v nekaterih državah (na Madžarskem neposredno in na Poljskem posredno) komunistični simboli prepovedani na zakonski ravni. Na tem mestu se nedvomno poraja vprašanje, kako je mogoče, da odkritja povojnih morišč po Sloveniji, ne spametujejo ljudi do te mere, da bi komunizem kot totalitarizem obsodili in s tem žrtvam vseh treh totalitarnih režimov priznali enako obravnavo. Ni prav, da se s popularizacijo poskuša motiv Tita približati novim generacijam, še posebej mladim, ki še niso dovzetne za objektivno dojemanje grozot komunizma.

Hana Murn