Poslanec Levice Miha Kordiš je na Facebooku objavil spis, v katerem je vzel v zobe dogajanje v Venezueli. Ob tem je zanemaril resnična dejstva in nam omogočil vpogled v to, kako izgledajo “alternativna dejstva”, s katerimi upravičuje venezuelsko socialistično diktaturo Nicolasa Madura.
Zvestoba do groba? Ali samo dokler sanje revolucije niso uresničene? Vprašanje je vsekakor na mestu, ravno tako pa razloži marsikaj o poslancu Levice, ki ima med svojimi preteklimi delovnimi izkušnjami na Facebooku napisano tudi “Komunikacije in družbena gibanja” pri venezuelski ambasadi v Sloveniji.
To vsekakor obrazloži njegov poskus opravičevanja zločinov Madurove socialistične diktature. Navsezadnje je pred leti ravno Kordiš skupaj z Violeto Tomič tudi obiskal Venezuelo. Ni se bati, tega ni storil kakor navaden proletarec, saj so venezuelski socialisti za svoje tovariše v Sloveniji poslali kar predsedniško letalo.
“Venezuelska skrajna desnica (spet) poskuša z državnim udarom,” je zapisal Kordiš. Res, o “skrajni desnici” smo v zadnjem času iz ust Levice slišali že toliko, da dobro vemo, da je za njih “skrajni desničar” vsakdo desno od Stalina. Pripadniki Levice pozabljajo, da oni niso nikakršna sredina v političnem koordinatnem sistemu, temveč so sami skrajnost.
“Njen predstavnik se je – meni nič, tebi nič – kar razglasil za predsednika. ZDA, Kanada in desni režimi v regiji so ga nemudoma priznali,” je nadaljeval Kordiš. To je navadna laž. Vodja venezuelske opozicije Juan Guaido, ki ima večino v venezuelskem parlamentu, se ni razglasil za začasnega predsednika “meni nič, tebi nič”.
Zgodba se začne, tako kot vedno, z Madurovo diktaturo. Ta je namreč pred predsedniškimi volitvami 2018 opoziciji prepovedal kandidaturo na predsedniških volitvah. Opozicija je zato predsedniške volitve, na katerih je Maduro zmagal, bojkotirala. Volilna udeležba naj bi bila po uradnih ocenah 46,07-odstotna. Po trditvah neodvisnih opazovalcev in opozicije pa med 17,32 in 25,8 odstotka.
Venezuelski parlament je zaradi tega predsedniške volitve označil za nelegitimne, ravno tako pa tudi Madura za nelegitimnega predsednika. Dan zatem je venezuelsko ustavno sodišče brez kakršnekoli osnove za nelegitimno razglasilo celotno narodno skupščino (parlament, kjer ima večino opozicija). To je sploh bil povod za začetek državljanske vojne, ki se trenutno odvija v Venezueli.
Zahodne države, kot tudi države Latinske Amerike so prepoznale očitne kršitve demokracije, zaradi česar so podprle Guaida, ki je obljubil, da bo v najkrajšem času razpisal nove predsedniške volitve. Ta del Kordiš mirno pozablja omeniti, zato da bi lahko slikal “desne režime v regiji” kot agresorje. Ne more namreč požreti dejstva, da so “desni režimi” zavrnili idiotizem socialističnega pomanjkanja in njegovo igranje revolucionarjev.
Naprej je Kordiš zapisal sedem trditev, s katerimi naj bi to svoje prazno natolcevanje postavil v kontekst. “Venezuelska kriza je kriza kapitalizma: 3/4 predkriznega GDP je prišlo iz zasebnega sektorja,” je zapisal. Kako je lahko venezuelska kriza kriza kapitalizma, če je do krize prišlo s postopkom nacionalizacije?
“Neposredno je povezana z dejstvom, da je podružbljanje gospodarstva ostalo na pol poti, ujeto v okvire trga in strukture oligarhije: ne le ekonomsko, kapitalizem jo naddoloča tudi interesno.” Ta trditev je naravnost smešna. Kordiš zdaj misli trditi, da je v Venezueli problem, ker nacionalizacija ni bila do konca speljana.
Vedno je treba iskati problem v drugih, kajti težko je sprejeti dejstvo, da so sami socialisti na oblasti koruptivni pokvarjenci, ki jim je malo mar za stradajoče ljudstvo in jih skrbi le za to, da imajo sami dovolj. Tako kot v Kordiševi dobri stari komunistični Jugoslaviji. Še več, “kapitalistični razred” naj bi po Kordiševem mnenju krizo v državi še pospeševal. Če je Hitler imel Jude, ima Kordiš za dežurne krivce kapitaliste.
“Ekonomsko s sabotažami proizvodnje, tihotapljenjem dobrin, namernim zalivanjem črnega trga.” Torej, v državi je tako hudo pomanjkanje, da so odvisni od tihotapljenja osnovnih dobrin, če jim ni do tega, da bi jedli pse, a za Kordiša je to zločin, saj uničujejo venezuelsko ekonomijo, ki jo ubija hiperinflacija.
“Politično z nasiljem: požigi bolnišnic, obglavljanje motoristov, atentati na delavske voditelje. Samo v zadnjem času so ubili več predstavnikov Komunistične partije; tako so veleposestniki pospravili več agrarnih aktivistov, ker so kmetom pomagali v borbi za zemljo.” Samo včeraj so Madurove varnostne sile ubile najmanj štiri protestnike. Nasilja je ogromno. A brez kakršnihkoli dokazov za vse našteto kriviti “kapitalistični razred” kaže na ideološko zaslepljenost poslanca Levice.
Za Kordiša je edina rešitev vrnitev nazaj k chavizmu. Z drugimi besedami, spet smo pri tezi, da spodleteli poskus venezuelskega socializma ni “pravi socializem.” Pravijo, da gre osel le enkrat na led. V svoji zaslepljenosti Kordiš stalno vztraja.
Ivan Šokić