fbpx

Dr. Avbelj: Resnične demokracije ni in je ne more biti, če ni profesionalnega ceha, imenovanega novinarstvo

Pravnik dr. Matej Avbelj. (Foto: STA)

“Zanima me, če zna kdo odgovoriti na vprašanje, kako se imenuje oblika političnega sistema, v kateri “neodvisni”, “nepristranski” novinarji, najpogosteje brezhibnega “javnega medija”, ki so pod prejšnjo oblastjo to nemilostno nabijali, često tudi pod vsakršnim nivojem profesionalnega novinarskega delovanja, pod novo oblastjo ne le pospravijo svoje kritično pero in mikrofon, temveč odkrito slavijo zmago nove oblasti, ki se ji v vsej svoji “neodvisnosti” in “nepristranosti” tudi pridružijo z upravljanjem političnih funkcij. Pri tem pa jih novi predsednik vlade – zlasti menda najboljše med preiskovalnimi novinarji – odkrito vabi v svoje politične vrste,” v svoji najnovejši kolumni za Ius Info sprašuje profesor za evropsko pravo dr. Matej Avbelj.

Dr. Matej Avbelj na svoje vprašanje tudi vsaj deloma odgovori, in sicer, da tak sistem ni demokracija. Četudi se tako imenuje, pa ima taka demokracija brez dvoma hud sistemski problem. “Resnične demokracije ni in je ne more biti, če ne obstaja profesionalni ceh, imenovan novinarstvo, zasebno in še posebej – v Evropi – javno, ki kot del svojega poklicnega poslanstva skrbi, da se v pogojih čim večje pluralnosti, uporabljajoč profesionalne instrumente novinarskega poklica, ločeno od vsakokratne vladne in opozicijske politike išče resnica o javnih in tistih zasebnih zadevah, ki vplivajo na javno,” v kolumni pojasnjuje Avbelj.

Po Avbljevih besedah velja enako tudi za civilno družbo: demokracije brez resnične civilne družbe ni. “Ni pa resnična civilna družba tista, ki se pajdaši z oblastjo samo zato, ker ji (ali pa da ji) ta oblast namenja javna, davkoplačevalska sredstva. Taka civilno-oblastvena partnerstva so v demokraciji contradictio in adiecto, ki namesto demokratičnega značaja neke družbe potrjuje njen politično ugrabljeni značaj,” je opozoril Avbelj in ob tem pojasnil, da prav nič ne pomaga, če ti isti mediji ter civilnodružbene organizacije, ki zdaj niti več ne skrivajo, da so ne le svetovnonazorsko zlizani z oblastjo, temveč dejansko postajajo njeni vojščaki, ves ta proces slavijo in opevajo pod krilatico “depolitizacija”.

Tako sistemsko zavoženo stanje je v Sloveniji navzoče že od nekdaj
“Skrbi nas lahko le to, da bo v pogojih tako “depolitiziranih” medijev, civilne družbe in javnega prostora kot takega to jesen potekalo dvoje poštenih volitev, na katerih ljudstvo tradicionalno izvoli točno tisti novi obraz, ki mu ga servirajo opisani “depolitizirani” mediji v spregi s civilno družbo prav take kvalitete. Ampak tudi ta skrb je slednjič odveč. Tudi poštenost je, slednjič, v funkciji tega, kar vam povedo mediji in njihova oblast. Mar ne?”

Avbelj je v svoji kolumni med drugim tudi zapisal, da ko politična politika ter depolitizirani mediji, v katerih je vse manj novinarjev, vse več pa odkritih političnih aktivistov, izvajajo depolitizacijo sistema in vsakovrstnih kadrov, ne gre za prav nič drugega kot čistke in orbanovsko ugrabljanje države. Ob tem je še poudaril, da ima orbanizem kot oblika avtokracije domovinsko pravico tako na desni kot na levi – odvisno od posamezne države. V celoti je kolumna dostopna tukaj.

Sara Bertoncelj