dr. Jože Plut: Razočaran sem, ker nekatere politične opcije še vedno gradijo na sovraštvu ali izključevanju

Datum:

Z dr. Jožetom Plutom sva se pogovarjala o praznovanju 30-letnice samostojne Slovenije, njegovih občutkih, veselju in ponosu, o domoljubju, vlogi šole pri vzgoji mladih, vrednotah, aktualno-političnih razmerah v državi pa tudi o vlogi Cerkve na Slovenskem v času osamosvajanja.

Nedavno ste zapisali, da ste veseli in ponosni na slovenske zastave in slovenske pesmi. So bila vaša pričakovanja v teh dneh izpolnjena?

Pričakovanja so bila izpolnjena, na hišah po Sloveniji je bilo bistveno več zastav kot nekdaj. Po mnogih vaseh, krajevnih skupnostih in župnijah so postavili drogove, z zastavami kar tekmujejo, celo, kdo bo imel večjo zastavo. To je res nekaj lepega. Mislim, da toliko zastav, kot jih je bilo letos v tem času, v času naše samostojne države še ni bilo. To mi prinaša res prijetno notranje veselje. Razvidno je, da smo država, ki se identificira tudi s svojim narodnim simbolom, zastavo. Zato, hvala Bogu in sem vesel ter ponosen na to. Res pa je, da sem bil pobudnik marsikje in tudi razdelil ali prodal sem precej zastav.

V Sloveniji je bilo tudi zelo veliko maš za domovino, tudi na osrednji državni proslavi smo bili deležni molitve očenaš in blagoslova leta 1991 posajene lipe. Kakšni občutki so vas osebno spremljali, kaj vse to pomeni za našo domovino?

Žal nisem mogel biti navzoč na proslavi, ker sem imel tudi sam takrat mašo za domovino in proslavo v eni od župnij, kamor sem bil povabljen. Državno proslavo sem si ogledal pozneje in tudi glede na komentarje o njej, vključno z nadškofovo molitvijo in blagoslovitvijo lipe, imam dober in ponosen občutek, da se je vendarle morda v naši domovini na simbolni način zgodil premik in da postaja tudi Cerkev sprejemljiv del naše družbe. Da ni več samo tisti del, na katerega se spravljajo in ga napadajo, zlasti ko je kateri od političnih opcij priročno, da bi z napadanjem na Cerkev pridobivala politične točke.

Verske skupnosti in Cerkev, pri nas je Katoliška cerkev še vedno največja verska skupnost, so tudi sestavni del države, zato je prav, da je tudi vsaj za kratek trenutek ob osrednji državni proslavi navzoče nekaj takšnega, kar pokaže tudi vrednote večine slovenskih prebivalcev. Ti so še vedno katoličani ali pa vsaj živijo iz katoliške kulture in tradicije. Zato vse priznanje tistim, ki so proslavo organizirali, od Igorja Pirkoviča do vseh nastopajočih. Tudi mednarodna raven obiskov je pokazala, da je Slovenija spoštovana v tujini in da so prav zaradi tega ob 30-letnici slovenske samostojnosti in demokracije z veseljem prišli na proslavo. Čudovita je bila tudi filmska predstavitev Zdravljice, prav užival sem v gledanju tega.

Zdi se mi, da je letošnja proslava dosegla vrhunec proslavljanja slovenske državnosti, suverenosti in demokracije. Pomembno je tudi, da so bili na proslavo povabljeni vsi, vse opcije, vsi politični voditelji, tudi verske skupnosti. Nobeden ni bil izključen. Vsi so imeli možnost biti tam in hvala Bogu, večina jih je bila. Nekateri so se pač odločili za drugačno pot, vendar pa je to stvar njihove odločitve in njihovih temeljnih usmeritev, ki jih imajo osebnostno ali pa stranka, ki ji pripadajo. Vsi, ki so bili tam in s katerimi sem govoril, so bili navdušeni nad proslavo. Takšne še ni bilo.

 Na številnih vidnih javnih mestih plapolajo blagoslovljene zastave. Se Slovenci kot narod vračamo k svojim koreninam?

To je morda širša zgodba in je potreben globlji razmislek o tem, koliko se Slovenci identificiramo s svojimi vrednotami, tradicijo in kulturo. Odraža se tudi prek jezika in kulture, zaznamovano pa je s tem, kar smo Slovenci bili v zgodovini. Večinsko so to naše krščanske vrednote. Ena od krščanskih vrednot, ki jo velikokrat čutimo, je velika potrpežljivost in tudi to, da znaš prenašati krivico. Katoliška Cerkev je bila dolgo obdobje pod pritiskom, celo preganjana, predvsem pa so se trudili imeti jo ves čas pod nadzorom. Dopovedovali so nam, da je krščanstvo, to je vera, nekaj zasebnega, da se v javnosti ne sme kazati. Mislim pa, da zdaj počasi prihaja čas, ko se tudi katoličani zavedamo, da mora biti ena od naših temeljnih drž tudi ta, da smo dejavni v družbi, v državi, v kateri živimo, katere del smo kot verni državljani in da moramo biti na vseh področjih tudi aktivni. Zdi se mi, da je splošno gledano ta drža, ki je v času osamosvojitvenih procesov, zlasti na plebiscitu, dosegla čudovit vrhunec, potem zaradi različnih vzrokov malo zadremala in da zdaj spet prihaja na dan.

Da se zavedamo, kako je treba biti ponosen, kako nismo kar padli tukaj, da nismo padli leta 1941 na to območje, ampak da smo tukaj narod, ki živi več kot tisoč let, z bistveno globljimi koreninami, odkar je človeštvo tukaj. Naša kulturna dediščina je zaznamovana tudi s krščanskimi vrednotami, hvala Bogu še vedno. In tudi ob vprašanju sodobne družbene in tudi politične klime, ko se stvari mešajo in vsiljujejo različni manjšinski pogledi na svet, na drže, na življenje, je toliko pomembnejše. Očitno se čedalje večja večina ljudi zaveda, da mimo preteklosti in mimo identitete, ki nam je dana, ne moremo, postaja nekaj vse močnejšega. In ljudje znajo to pokazati.

Tu ne gre več samo za katoličane, ampak nasploh za Slovence. Ko opazujem, vidim, da mnogi, zlati mlajši do srednje generacije, ki niso več religiozni oz. niso katoličani, čedalje bolj govorijo o narodni dediščini. In pojejo slovenske pesmi, tudi narodnozabavne, kar je zanimiv fenomen. Zdi se mi, da je ob 30-letnici spet prišlo do lepega, kvalitetnega  izraza našega narodnega hrepenenja in bitja, ki se je izrazilo tudi z udeležbo na proslavi in tudi s skoraj brezštevilnimi proslavami po Sloveniji, s kresovanjem, z izobešanjem zastav, dvigovanjem velikih zastav.

Velika večina ljudi se s tem identificira in prav je tako. Zdrava entiteta nas ločuje od drugih in nam daje hkrati lastno bit, zato lahko razumemo tudi druge, naše sosede, druge narode. Zdi se mi, da so tudi vsi predsedniki sosednjih držav, ki so govorili na proslavi, poudarjali prav to, kako se spoštujemo, kako se imamo radi in cenimo drugačnost in hkrati povezanost ter sožitje med narodi. Tridesetletnica samostojne države je bil res čudovit dogodek. Slovenija je namreč šele 25. oktobra 1991 dejansko postala suverena, ko na našem ozemlju ni bilo več vojaka, ki bi nosil tujo uniformo, kar je simbolno znamenje suverenosti.

Foto: Polona Avanzo

Kaj za vas osebno predstavlja domovina?

Zame je to nekaj najlepšega, kar si moraš izbrati: dom, domovina, vse tisto, kar nosimo v svojem srcu, svojo nagnjenost k našim koreninam, izvirom, spoštovanje dediščine, ki smo jo prejeli od svojih staršev. Naš zemeljski teritorij je geografsko zelo lep in razgiban, hkrati pa se dopolnjuje s tem čudovitim božjim znamenjem, s kapelami in z znamenji na naših gričih, ki govorijo o vrednotah in veri vseh naših prednikov.

V Sloveniji ne moreš ne opaziti teh znamenj vere. Vse to je moj dom, je moja domovina. Je kot najlepša pesem, ki vre v srcu vsakega človeka. Zelo sem vesel, da mi je Bog dal roditi se v tej deželi, v tej domovini, zdaj tudi v tej državi, slovenskim staršem, ki so me že od malega vzgajali v spoštovanju do jezika, kulture, vere, doma in domovine in države. Že od malega smo doma govorili o tem, kako bi bilo lepo, če bi imeli svojo državo. Starši so nas vzgojili, da moramo domovino spoštovati in biti ponosni na to, da smo Slovenci. Skratka, domovina je zgodba tvojega življenja, s katero se identificiraš.

Kako pa sicer vidite ljubezen in ponos do domovine današnjih generacij, kakšno vlogo ima pri tem šola?

V tem smo v naši državi še šibki. Vem, da so bili v 30 letih samostojnosti že poskusi, kako bi naredili kaj več na področju poznavanja zgodovine, ljubezni do domovine, jezika, kulture, ampak poskusi so bili neuspešni. Mislim, da so v času prve Janševe vlade sprejeli sklep, da bodo pred državne ustanove in šole izobesili zastave. Kako so se nekateri šolniki, vključno s posameznimi ravnatelji, zgražali nad tem. Ni jih motilo, če je bil pred šolo kip narodnega heroja, motilo pa jih je, če bi bila pred šolo slovenska zastava. Človek tega res  ne razume.

Koga naj šola vzgaja, če ne ljudi, ki bodo istovetni s kulturo, tradicijo, v kateri so se rodili, ki bodo imeli jasne vrednote in bodo kot veseli in ponosni državljani delali za blaginjo državljanov in države?

Na tem področju bo država morala stvari doreči, opredeliti naše vrednote, povedati, kdo smo kot narod. Mi nismo kar nekaj in človek ni kar nekaj. Včasih poslušam starše, ko rečejo, da se bodo njihovi otroci sami odločili, ko bodo odrasli. Ja, za kaj se bodo odločili, če ne bodo imeli ničesar, za kar se bodo lahko odločili ali pa zavrnili? Ljudje, ki niso doma ali v šoli prejeli vrednot, so dobrodošlo polje za manipulatorje. To je zelo slabo in tu bo država morala jasno reči: smo Slovenci, kot narod in kot državljani te države sodimo v zahodno civilizacijo, katere temelj so vrednote, utemeljene na krščanstvu, humanizmu, judovstvu in antiki. Prav bi bilo, da bi tudi svoje otroke vzgajali v tem duhu, iz katerega bodo črpali potem tudi za ustvarjalno delo, za duhovno blaginjo države, naroda in vseh prebivalcev naše države.

Leta 1991 smo imeli kot narod dovolj optimizma in poleta. Menite, da imamo tega še vedno dovolj, imamo dovolj duhovnega naboja?

Seveda. Še vedno. Če pogledamo ljudi in ne samo aktualnega dnevnopolitičnega dogajanja ter MSM medijev, ki podpirajo samo eno politično opcijo, ko gremo med ljudi, gledamo celoto, vidimo, koliko je tega notranjega naboja. Poglejmo samo Boscarola ali pa Akrapoviča, kaj vse sta naredila vsak na svojem področju. Cel kup je mož in žena, ki jim je uspelo tega duha tudi udejanjiti. In potem imamo čudovite mislece, filozofe, kulturnike, pisatelja Draga Jančarja recimo, športnike, slikarje, umetnike. Koliko je še vedno tega naboja, ki ga preprosto ni mogoče ustaviti, ker je to nekaj dobrega, narod je prežet s tem.

Druga plat pa je seveda to, da nekatere skupine želijo to potlačiti, zatreti in nam dopovedati, da to ni to in da se mi tega ne bomo šli in da to nikakor ni večina slovenskega naroda in da takšne zgodbe niso za naš narod. Velikokrat se na narod požvižgajo.

Zdi se mi pomembno, da bi naši voditelji vseh opcij, zdaj govorim o čudoviti želji, razumeli, da je prihodnost države in državljanov samo v tem, da omogočijo, da se ta duh dvigne in začne spet cveteti. Vse gre namreč najprej z duhovnega, vse odločitve so v naši notranjosti. Ko bodo to naredili, se bo začel razcvet. Vsem bo bolje. Če bo več materialne blaginje, bo več duhovne blaginje, kultura bo pristnejša in povezana s tem, kar smo.

Naj potegnem črto. Prihodnost slovenskega naroda je svetla. Veselim se teh možnosti in duhovnega kapitala, ki je v našem narodu. Tudi v mladini, ko se srečujem z njo, vidim, koliko je pozitivnega naboja in kako jim ni vseeno. Ta pristni duh in želja, da naredijo nekaj in spreminjajo stvari, sta v njih vseskozi navzoča. Samo omogočiti moramo, da se bo to začelo. To pa je naloga države, politike, državnikov, političnih, mnenjskih voditeljev in seveda tudi šole ter Cerkve, ki si za to že ves čas prizadeva.

Kako pa komentirate sedanje družbenopolitično dogajanje v Sloveniji?

Malo sem razočaran, ker nekateri ljudje, nekatere politične opcije še vedno gradijo na sovraštvu ali izključevanju. Sovraštvo  in izključevanje nikoli nista rodili nič dobrega. Slovenski narod ima zelo dobro izkušnjo s tem. Politika izključevanja ni tisto, kar bo vodilo naš narod v blaginjo, duhovno, intelektualno, ustvarjalno in materialno.

Samo ljubezen združuje. Ljubezen pa pomeni, da sprejemamo tudi ljudi, ki so drugačnega verskega, vrednotnega, tudi političnega prepričanja. V interesu, da nam bo vsem bolje, da bomo lahko bolj polno in bolj srečno živeli duhovno, duševno, intelektualno, kulturno, čustveno in tudi materialno. Stopiti moramo skupaj, ne smemo delovati izključevalno. Sovraštvo ni prihodnost. Če na sovraštvu delujemo zdaj in sovraštvo vlečemo iz preteklosti, gledamo v prihodnost iz te drže, če bi ta opcija zavladala, bi se nam slabo pisalo. Zakaj ne bi stopili skupaj? Slovenci to zmoremo.

Zanimivo je, da na osebni ravni lahko pridemo skupaj, na neki drugi ravni pa nekdo umetno ustvarja sovražnost. Morda zato, ker izgublja lastno identiteto. Morda zato, ker ne ve več, kako bi ohranil ideale, ki jih je dosegli po tem principu, a jih je izgubil in mu zdaj morda še kapital polzi iz rok, ker ne zna voditi, saj ga je z lahkoto pridobil, potem pa se je oprijel starega principa sovraštva, nasprotovanja, iskanja nasprotnikov, namesto da bi si prizadevali za povezovalno držo.

Takšni ljudje kažejo, da jim ni mar ne za ljudi ne za slovensko državo, ampak jim je mar za nekaj drugega. Zato se toliko bolj veselim, da je med ljudmi različnih prepričanj čedalje več takih, ki razmišljajo in iščejo tisto, kar bo prineslo napredek, razvoj slovenske države in naroda na vseh področjih. Manjkata nam širina in modrost. So pa dobra znamenja in tega se veselim.

Kako gledate na to, da nam mir kali politična združba, ki legitimno izvoljeni vladi ne dopušča vladati?

Pri nas je tudi problem volilnega sistema. Še vedno imamo nekatere ljudi, ki pridejo v parlament, na mnoge vodstvene položaje, pa ne zaradi svojih sposobnosti ali zato, ker bi jih ljudje neposredno izvolili. Pridejo zato, ker jih stranka, politična opcija pripelje na položaj, ker zakonodaja in volilni sistem to omogočata. To je zelo slabo. Drugi vidik pa je, da nekatere opcije še niso sprejele, da živimo v demokraciji.

V 90. letih so verjetno bolj iz pragmatizma sprejeli, da večina prebivalcev želi biti samostojna in suverena. V zakup pa niso vzeli drugega dela procesa, to je demokracije. Lepota demokracije, čeprav ni popoln sistem, pa je tudi v tem, da se z menjavo oblasti in z volitvami izogiba nevarnostim totalitarizma, kakršnega smo zapustili.

Prve demokratične volitve so bile pri nas šele leta 1990, prej so bile farsa. Zato nekateri še ne razumejo, da v demokraciji vladajo različni, ne samo eni. In da imajo pravico vladati različne politične opcije. In vlada tista, ki so ji državljani na demokratičnih volitvah dali večino. Tako se zdaj dogaja, da v času, ko vlada pomladna opcija, opcija potomcev in podpornikov (samo)upravljanja misli, da le oni lahko upravljajo državo, zato že vnaprej in ves čas protestirajo. Bistvo demokracije je menjava oblasti. To je normalna in zdrava drža, ne pa drža nasprotovanja in iskanja sovražnikov. Politika nekaterih političnih opcij pa temelji na izključevanju in sovraštvu do drugih. To je bolno.

Foto: Polona Avanzo

Kako komentirate izjave leve sindikalistke Tee Jarc, ki je za enega od medijev dejala, da Cerkev na Slovenskem nima nikakršnih zaslug za samostojno Slovenijo?

Skoraj ne bi bilo vredno komentiranja, ker tudi na socialnih omrežjih človek hitro dobi izkušnjo, kako se nima smisla zapletati z nekaterimi, ki ne poznajo stvari, ki nočejo razumeti, ki nimajo nobene širine. Pa ne gre za to, da bi jih prepričeval v svoje, ampak da bi malo razumeli moj pogled, tako kot jaz skušam razumeti njihovega.

V preteklem sistemu se je Cerkev z redkimi posamezniki, ki niso bili del Cerkve, npr. Jože Pučnik in posamezni pisatelji, drznila postaviti se nasproti takratnemu režimu, saj je bila ves čas tista, ki jo je sistem tlačil. Cerkev je bila tudi edina, ki je v preteklem sistemu vzgajala ljudi k samostojnosti, pokončnosti in v demokratičnem duhu. Vemo, da je bilo bistveno več ljudi takrat opredeljenih za katoličane, verne in del Cerkve. Tudi večina ljudi, ki so na plebiscitu soodločali, je bilo vernih. Cerkev je podpirala samostojnost in demokracijo od vsega začetka, česar pa za nekatere druge ne moremo reči.

Pri nas se pojavlja ta strašna zgodba vloge v času osamosvajanja. Ja, vsi smo bili zraven, nekateri dejavno s srcem in aktivno, drugi pa s figo v žepu ali iz preračunljivosti in pragmatizma. Cerkev je bila s srcem v procesu osamosvajanja in tega privilegija ji ne more nihče vzeti. Omalovaževati prizadevanja drugih pa pomeni samo to, da vede ali nevede čutiš umanjkanje lastne udeležbe v nekih dogodkih ali pa te bremeni ideologija.

Ste tudi veteran vojne za Slovenijo, kaj vas je vodilo k temu?

Nekaterim povabilom se ne moreš upreti. Ne gre. Če te Bog pokliče, če te domovina pokliče, moraš biti zraven. To so svete stvari. Ko me je nastajajoča država poklicala, sem bil seveda tudi zraven. Uradno kot pripadnik teritorialne obrambe (TO), ker so me v enoti vsi poznali, pa sem v resnici opravljal duhovniško službo. Nehote sem bil že takrat vojaški duhovnik, pozneje, po letu 2000, pa sem bil to tudi uradno. Zato vem, da ni bilo lahko pripadnikom TO in policistom, pa tudi ne mnogim drugim, ki so dobesedno svoje življenje postavili na kocko iz ljubezni do domovine, iz hrepenenja po samostojnosti in demokraciji, ne da bi vedeli, kakšen bo rezultat.

Vsi vemo, da je jugoslovanska država imela zelo dobro izdelan načrt, s taborišči vred, kam bi dali tiste ljudi, ki so razmišljali s svojo glavo. Kako bi jih pozaprli. Bilo je tudi vprašanje, kaj bi bilo, če se ne bi toliko ljudi javno postavilo za samostojno državo. Vemo namreč, kakšne principe delovanja je imela JLA in celoten takratni totalitarni sistem. Zato je treba dati priznanje ljudem, ki so izpostavljali svoja življenja, od naših vrhovnih voditeljev, mož in žena do zadnjega pripadnika TO, slovenske policije ali pa civilne zaščite ter mnogih drugih. In tudi večina civilnih prebivalcev, ki so nas takrat z navdušenjem podpirali tudi v oboroženem boju.

Demokracijo je bilo treba ne samo zavarovati, ampak jo tudi obraniti. Tudi za ceno žrtev. Padlo je nekaj teritorialcev, tudi policisti, žal pa tudi nekaj tujcev. Tudi tujci so “umrli” za samostojno Slovenijo. Ta zgodba ni tako preprosta. Hvala Bogu se je odvila pozitivno, dosegli smo samostojnost, še bolj idealno pa bi bilo, če ne bi bilo nobene žrtve. Žal so bile in zato smo hvaležni vsem, ki so branili in ubranili voljo slovenskega naroda, da živimo v samostojni, neodvisni, suvereni in demokratični Sloveniji.

Biografija

Monsignor dr. Jože Plut je veteran vojne za Slovenijo, brigadir Slovenske vojske in njen prvi vikar. Med osamosvajanjem je bil pripadnik TO na območju Grosupljega in je s svojo enoto varoval dostope v Ljubljano z zahodne strani Medvedjeka. Tisto nedeljo po napadu letal je na obronku gozda daroval mašo skupaj s pripadniki TO. Vojaški vikar Slovenske vojske je bil v letih od 2000 do 2015. Aprila 2013 ga je nadškof Anton Stres umestil za kanonika stolne cerkve ljubljanske.

Vida Kocjan

Sorodno

Zadnji prispevki

Bo Tusk prekinil sodelovanje z ZDA in Južno Korejo pri gradnji jedrskih elektrarn?

Vlada Donalda Tuska naj bi razmišljala o sodelovanju s...

[Video] Tajnikar bi se problemov v zdravstvu lotil kot Adrie Airways

Na včerajšnji, stoti dan zdravniške stavke, je svoje mnenje...

“Polanci” protestirali: Vlada je denar prerazporedila drugam!

Slovenija je ena izmed držav z najvišjim deležem prometnih...