fbpx

Dr. Jože Ramovš: Evropske države uvajajo sodobni sistem dolgotrajne oskrbe že od leta 1995 naprej

Predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka Jože Ramovš (Foto: STA)

Objavljena je bila Evropska strategija za oskrbo, dan kasneje pa so se v Ljubljani, na Inštitutu Antona Trstenjaka, zbrali člani Eurocarers – evropske mreže neformalnih oskrbovalcev – da bi  našli načine, kako lahko organizacije najučinkoviteje podprejo implementacijo iniciative na nacionalni in lokalni ravni. Mreža Erurocares trenutno združuje 75 organizacij civilne družbe, univerz in raziskovalnih inštitutov iz 25 držav; od tega na srečanju v Ljubljani sodeluje 50 raziskovalcev in članov delovne skupine za sodelovanje s političnimi odločevalci vseh evropskih držav. “Če prepoznamo oskrbovalce kot enakovredne partnerje v oskrbi ter s tem cenimo njihovo izkušnjo, morajo taka izobraževanja vedno imeti dve sestavini: prispevek strokovnjaka in enakovredno možnost učenja iz izkušenj neformalnih oskrbovalcev. Takšna izobraževanja v Sloveniji že vrsto let izvaja Inštitut Antona Trstenjaka,” so zapisali ob robu novinarske konference.

Oskrba in oskrbovanje v Evropi pritegujeta v zadnjih letih vse večje zanimanje političnih odločevalcev in drugih pomembnih deležnikov. Glavni razlog za to je, da podaljševanje življenjske dobe in demografsko staranje spremljajo tudi vse večja pogostost kroničnih bolezni ter potreba po oskrbi z izzivi vzdržnosti in kakovosti sistemov oskrbe. Staranje prebivalstva povzroča, da vse več ljudi potrebuje oskrbo, hkrati pa vse manj ljudi vplačuje v blagajno, iz katere se oskrba financira. Sektor dolgotrajne oskrbe se sooča s strukturnimi izzivi, ki so skupni vsem državam članicam EU.

Ivanka Bižal, fizioterapevtka z lastno izkušnjo neformalne oskrbe, je na novinarski konferenci, ki so jo izvedli na Inštitutu Antona Trstenjaka skupaj z evropskim združenjem Eurocarers povedala, da v Sloveniji skoraj 400 tisoč posameznikov skrbi za svoje starostno onemogle, bolne, invalidne družinske člane, prijatelje ali znance. “Imenujemo se družinski oskrbovalci. Brez nas ne gre, ampak potrebujemo pomoč – možnost usposabljanja, možnost oddiha, pomoč v obliki storitev na domu, finančno pomoč, svetovanje in čustveno podporo,” je poudarila ter s prisotnimi delila svojo izkušnjo o neformalni oskrbi družinskega člana. Po upokojitvi je šla na Tečaj za družinske in druge neformalne oskrbovalce, ki ga je organiziral Inštitut Antona Trstenjaka, želela je poglobiti znanje o starostniku, negi, fizioterapiji, pravnih zadevah, umiranju. Izobraževanje ji je prišlo še kako prav, ko se je čez nekaj let skupaj z možem znašla pred njegovo diagnozo karcinom ledvice.

Ivanka Bižal (Foto: zajetje zaslona/Žarko Nanjara)

Neformalni oskrbovalci – še posebej ženske – danes v Evropi zagotavljajo levji delež vse oskrbe, je pojasnil Stecy Yghemonos, izvršni direktor Eurocarers ter povedal, da ekonomska vrednost te “neplačane” oskrbe v povprečju znaša približno 2,5 odstotka BDP EU, kar je več od proračuna, namenjenega poklicnemu dolgotrajnemu oskrbovanju. Zato so neformalni oskrbovalci nenadomestljivi, kadar nimajo ustrezne podpore pa se soočajo s številnimi izzivi – kako omogočiti dostop do izobraževanja in zaposlitve, kako pomagati premagovati revščino in socialno izključenost ter preprečevati negativne vplive na zdravje. Nova Evropska strategija za oskrbo postavlja okvir reforme politike za izboljšanje socialne zaščite in krepitev zagotavljanja kakovostnih storitev. Pri tem želi usmerjati države članice v iskanju ustreznega ravnovesja med poklicno in neformalno oskrbo. Ideja je zmanjšati preveliko zanašanje na neformalne oskrbovalce z vlaganjem v kakovostne strokovne storitve oskrbe, hkrati pa priznavati in podpirati neformalne oskrbovalce.

Stecy Yghemonos (Foto: https://eurocarers.org)

Države članice so pozvane, da vzpostavijo jasne postopke identifikacije neformalnih oskrbovalcev in podporo pri njihovih dejavnostih oskrbe s tem, da: (a) neformalnim oskrbovalcem olajšajo sodelovanje s poklicnimi delavci dolgotrajne oskrbe, (b) neformalnim oskrbovalcem pomagajo do potrebnega usposabljanja, svetovanja, zdravstvene oskrbe, psihološke podpore in razbremenilne pomoči ter, (c) da neformalne oskrbovalce ustrezno finančno podprejo. Nekatere države članice so že naredile potrebne korake na tem področju, Slovenija pa na tem področju zaostaja.

Prof. dr. Jože Ramovš, predstojnik Inštituta je najprej povedal nekaj besed o sodobnem sistemu dolgotrajne oskrbe. To je nov socialni steber (podoben zdravstvenemu in pokojninskemu), ki omogoča humano, kadrovsko in finančno vzdržno pomoč vsem odraslim ljudem, ki so pri vsakdanjih opravilih zaradi svoje starostne onemoglosti, dolgotrajne bolezni ali invalidnosti odvisni od pomoči drugih. Razvija se na temelju tradicionalne oskrbe, ki so jo opravljali družinski člani in sosedje, in na temelju polpretekle industrijske oskrbe, ki je prevzela do ene četrtine oskrbovancev v oskrbovalne institucije – domove za stare ljudi. V njih je danes v Evropi okrog odstotek od vseh prebivalcev, domači in drugi neformalni oskrbovalci jih v domačem okolju oskrbujejo okrog tri odstotke. Evropske države so uvajale sodobni sistem z zakoni o dolgotrajni oskrbi od leta 1995. Njegova glavna značilnost je povezava formalne in neformalne oskrbe v sinergično komplementarno celoto. V njej ima vsak državljan enake pravice do denarja in storitev iz javnega sistema ne glede na to, ali se odloči za institucionalno ali domačo oskrbo. Sodobni sistem dolgotrajne oskrbe lahko deluje samo, če je v organizacijski pristojnosti lokalne skupnosti, medtem ko država z zakonom zagotavlja njegovo sofinanciranje, minimalne kriterije kakovosti in razvoj.

Za Slovenijo je značilno, da sodobnega sistema še ni uvedla, je opozoril Ramovš. Hude posledica tega se kažejo že tudi na strani javnih oskrbovalnih ustanov, ki skoraj ne morejo več delovati zaradi kadrovskega primanjkljaja in drugih problemov. Odločilna škoda pa nastaja pri pešanju socialnega kapitala na strani neformalne domače oskrbe, ki brez javne pomoči ne zmore več opravljati te naloge. Neformalni oskrbovalci niso kaka nepomembna manjšina – pri nas in po vsej Evropi ima vsak peti do deseti prebivalec nekoga od bližnjih, ki potrebuje oskrbo. Kljub temu pa je ta množica 10 do 20 odstotkov prebivalstva v družbi in državi nevidna. Evropske države, ki imajo že četrt stoletja vzpostavljen sodoben integriran sistem dolgotrajne oskrbe, imajo izkušnjo, da šele stroka z raziskovalnimi podatki in inovativnim razvojem sodobnih metod za razbremenilno strokovno pomoč in usposabljanje neformalnih oskrbovalcev doseže ozaveščanje družbe o njih, njihovo družbeno vidnost in krepitev njihove socialne vzdržljivosti. Delovno srečanje evropskih raziskovalcev neformalne oskrbe in njene integracije v sodobne državne sisteme, ki poteka te dni, je lahko pomemben korak k temu razvoju tudi pri nas v Sloveniji.

Fotografija je simbolična. (Foto: Pixabay)

Neformalni oskrbovalci v Evropi zagotavljajo 80 odstotkov oskrbe. Iz tega sledi, da morajo vsi primeri dobrih praks implementacije dolgotrajne oskrbe prepoznati in vključevati neplačane družinske in druge neformalne oskrbovalce kot enakovredne partnerje v oskrbi. In sicer na dveh nivojih: (1) pri načrtovanju osebnega plana oskrbe in (2) pri nacionalnem, regionalnem in lokalnem načrtovanju oskrbe. Za kakovost obojega so potrebne izkušnje in politično vodstvo. V nekaterih državah članicah lahko vidimo velik napredek na obeh področjih: Na Škotskem je tako vlada od leta 2015 dalje sprejela več zakonodajnih aktov, in sicer tako na nivoju osebnega načrtovanja kot tudi na sistemskem nivoju. “Nemčija kot mnoge evropske države ni tako napredna, kljub temu pa so si organizacije, ki delajo z neformalnimi oskrbovalci, in zanje priborile dva sedeža v Komisiji za oskrbo in staranje v North-Rhine-Westfali, pred nekaj tedni pa še v Berlinu. Ostaja nam še štirinajst zvezdnih dežel, vendar smo prepričani, da bomo s pomočjo dosedanjih dobrih praks prodrli tudi vanje,” je na tiskovni konferenci pojasnil Sebastian Fischer, član nemškega in škotskega izvršnega odbora združenja oskrbovalcev. Naštel je tudi nekaj primerov dobrih praks iz področja izobraževanja neformalnih oskrbovalcev. Kakor poudarja Evropska strategija za oskrbo, je prepoznavanje, zagotavljanje ter spremljanje veščin, izkušenj in kompetenc oskrbovalca ključno za zagotavljanje primernega standarda oskrbe. Za doseganje tega morajo biti za družinske in druge neformalne oskrbovalce omogočeni učni tečaji, izobraževanja in možnosti za nadgradnjo znanja.

Sara Kovač