fbpx

dr. Tamara Griesser Pečar: Za komuniste narod nikoli ni bil vrednota

Zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar (Foto: Printscreen)

Politični miti o kolaboraciji vseh nasprotnikov komunizma, ki so služili povojnim komunističnim politikom za konsolidacijo oblasti, so prisotni slovenski novejši zgodovini. Del politike in zgodovinopisja še naprej goji te mite. Za nami je t. i. dan upora, dan, ki se je pred osamosvojitvijo praznoval kot ustanovitev Osvobodilne fronte (OF). Ne eno ne drugo so politični miti, ki ne ustrezajo zgodovinski resnici.

Takrat ni bilo OF, bila je Protiimperialistična fronta (PIF), ki je bila usmerjena proti zahodnim silam in “domači gospodi”, ne pa proti okupatorju. Upora takrat nikakor še niso organizirali, ker je bilo za komuniste, ki so bili gonilna sila PIF in OF, važnejši napad na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 kot napad na lastno državo 6. aprila 1941. Še danes nekateri – ZZB, določeni zgodovinarji in drugi – branijo komaj modificirano interpretacijo zgodovinopisja, ki ga je narekovala Komunistična partija. Na eni strani poveličujejo narodnoosvobodilni boj, ki ga je vodila partija, na drugi strani pa mečejo domala vse, ki so delovali zunaj OF in partizanskih enot, v koš kolaboracije, ne glede na to ali so sodelovali z okupatorjem ali ne.

Vsi protikomunisti naj bi bili kasneje uničeni ali kompromitirani (z domnevno kolaboracijo). Vnaprej je že bilo določeno, da se bodo borili proti vsaki skupini, ki bi se paralelno z njimi pripravljala na odpor proti okupatorju. To nazorno potrjuje tudi Angela Vode v svojih spominih. Navaja, kako je Aleš Bebler, pravnik in predstavnik KPS na ustanovnem sestanku Protiimperialistične fronte (PIF), pojasnil stališče komunistov: “Bela garda ‘mora’ biti, ker jo potrebujemo. Če je ne bodo ustvarili klerikalci, jo bomo morali organizirati sami” (Angela VodeSkriti spomin, str. 31).

Politični miti, o kolaboraciji vseh nasprotnikov komunizma, ki so se med komunističnimi oblastniki gojili tudi potem, ko so prišli na oblast, ker so za rešitev svoje lastne časti potrebovali neizpodbitnega sovražnika.

Mit o kolaboraciji pred okupacijo demantira celo šef nemške okupacijske civilne uprave na Štajerskem
Zadnje čase se pojavljajo novi politični miti, namreč, da je najprej bila kolaboracija in šele potem okupacija. S tem želijo nekateri omadeževati predvojni katoliški tabor, predvsem pa seveda Antona Korošca, ki je umrl 14. decembra 1940, torej tik pred začetkom druge svetovne vojne v Sloveniji. Nemci so ga očitno ocenjevali drugače kot nekateri zgodovinarji. Kot ilustracija naj služi to, kar je šef nemške okupacijske civilne uprave na Spodnjem Štajerskem dr. Siegried Uiberreither 19. aprila 1941 zabrusil mariborskemu škofu dr. Ivanu Jožefu Tomažiču, ki se je zavzemal za duhovnike, ki jih je okupator zaprl:

“Vaši duhovniki niso opravljali dušnega pastirstva, temveč politiko: znani so kot hujskaški duhovniki pod vodstvom glavnega hujskača dr. Korošca.

Edvard Kardelj je že oktobra 1940 na konferenci Komunistične partije Jugoslavije v Zagrebu napovedal, da “bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo in če bo v interesu Sovjetske zveze” (Peta zemaljska konferenca KPJ, Izvori za istoriju SKJ, Beograd 1980, str. 204).

Od vsega začetka je bilo jasno, da je bilo jugoslovanskim komunistom prizadevanje za izključno oblast pomembnejše od vsakega boja proti okupatorju.

Edvard Kardelj in Ivan Maček (Foto: wikimedia.commons.org)

Sovjetska zveza in Nemčija sta skupaj začeli II. svetovno vojno
Dejansko pa je obstajala kolaboracija, ampak z drugim totalitarnim sistemom, namreč s sovjetskim režimom. S tem je kolaborirala Komunistična partija. Komunistična partija Slovenije je bila del KPJ (Komunistične partije Jugoslavije) in ta spet sekcija Kominterne. Kominterno pa je takrat vezal pakt med Hitlerjem in Stalinom (23. 8. 1939) ter manj znani Mejni in prijateljski sporazum (28. 9. 1939). Oba dogovora sta vsebovala tajni protokol, v katerem sta si državi razdelili sosednja ozemlja. Ne smemo tudi pozabiti, da je Sovjetska zveza zaradi britanske blokade iz celega sveta uvažala surovine za Nemčijo, katerih ni imela sama. S tem je praktično pomagala graditi nemško vojno industrijo. Anglija in Francija sta bili po napadu na Poljsko 1. septembra 1939 v vojni z Nemčijo. Tradicionalne slovenske stranke pa so prav v zahodnih zaveznikih videle svoje rešitelje.

Sovjetska zveza je bila zaveznica nacistične Nemčije in je skupaj z njo začela drugo svetovno vojno. Nemčija je napadla Poljsko 1. septembra 1939, Sovjetska zveza pa 17. septembra 1939. V času nemškega napada na Jugoslavijo so bili torej tudi slovenski komunisti vezani na obe prijateljski pogodbi z Nemčijo, ki sta bili naperjeni tudi proti zahodnim silam, zato niso organizirali upora proti okupatorjem.

Narod za komuniste ni bil posebna vrednota, šlo jim je v prvi vrsti za prevzem oblasti
Zadnje čase se gojijo tudi politični miti, da so se v NOB borili za osamosvojitev Slovenije oz. celo, da so jo začeli graditi. Dejansko narod za komuniste ni bil posebna vrednota, šlo jim je v prvi vrsti za prevzem oblasti. Vse je bilo podrejeno temu cilju. Čisto drugače je bilo pri tradicionalnih strankah. Protikomunistični tabor tradicionalnih strank je bil med vojno v številnih vprašanjih neenoten, ne pa v vprašanju združevanja slovenskega naroda. Želel si je Združeno Slovenijo – deželo vseh Slovencev, ki so tedaj živeli v Jugoslaviji, Italiji ali Avstriji, kot avtonomno enoto ali federalno enoto federativne Jugoslavije. Že 20. aprila 1941 o tem priča poziv slovenskih predstavnikov Mihe Kreka kot tudi Franca SnojaAlojzija Kuharja in Franca Gabrovška pri zaveznikih:

Naš cilj in program je: Osvoboditi in združiti vse ozemlje, vse pokrajine in kraje, kjer strnjeno prebiva slovenski narod” (ARS, SI AS 1660, Fond Izidor Cankar).

Oktobra 1941 je prišlo do soglasja med Slovensko ljudsko stranko z dr. Markom Natlačenom na čelu in Jugoslovansko nacionalno stranko (JNS) in njenim voditeljem dr. Albertom Kramerjem o narodnem programu. Stranki sta v soglasju z begunsko vlado sprejeli program, ki je znan kot londonske točke. Taka oznaka se jih je prijela, ker jih je Alojzij Kuhar 23. novembra 1941 prebral na radiu London. Zahtevale so oblikovanje svobodne Slovenije kot samostojnega in do vseh drugih jugoslovanskih dežel enakopravnega partnerja.

Tradicionalne slovenske stranke so imele jasen cilj: združitev vseh Slovencev, četudi v federativni Jugoslaviji
Tradicionalni tabor je ves čas vojne zagovarjal strogo legalistično stališče, to pomeni, da so poudarjali še nadaljnji obstoj Kraljevine Jugoslavije. Ko pa bo država osvobojena okupatorjev, naj bi ljudstvo odločalo o obliki vladavine. Že od začetka so sestavljali načrte, osnutke in zemljevide o bodočih narodnostnih mejah ter jih pošiljali v London. Pomembno vlogo sta pri tem imela Črtomir Nagode in ing. Janko Mačkovšek. Že septembra 1941 je bila tako prek Švice v London poslana spomenica o tržaškem vprašanju. Po razumevanju tradicionalne strani naj bi ozemlja Italije, Avstrije in Madžarske, kjer živijo Slovenci, pripadla Jugoslaviji in v njej skupaj s preostalim ozemljem, kjer živijo Slovenci, sestavljala Slovenijo.

Tudi Narodni svet na Primorskem, ki je bil ustanovljen leta 1940, je novembra 1941 v imenu krščansko-socialne skupine okrog Virgilija Ščeka in Iva Juvančiča v London poslal pismo, ki govori o osvoboditvi Gorice, Trsta in Istre ter zahteva priključitev k demokratični, federativni Jugoslaviji. Leto kasneje je isto zahtevala tudi konzervativno-katoliška skupina okrog Janka Kralja. Kralj je v imenu Slovenskega narodnega odbora za Primorsko razglasil odcepitev primorskega ozemlja od Italije in njegovo priključitev Združeni Sloveniji in Jugoslaviji.

Foto: YouTube

Komunisti so bili zavezani svojim mednarodnim dogovorom, zato se dolgo niso pogovarjali o združeni Sloveniji
Komunisti pa so si prizadevali za nasilen družbeni prevrat. Jeseni 1941 tudi še niso bili pripravljeni govoriti o mejah. Čutili so se vezane na dogovor komunističnih strank Jugoslavije, Avstrije in Italije iz leta 1934, v katerem so se med drugim dogovorili tudi o “pravici do samoodločbe”. V Slovenskem poročevalcu (1. 11. 1941) članek Danes ni časa za načrte odločno graja take zahteve za prihodnost in opozarja, da “pomeni izdelovanje načrtov v zapečku – odtegovanje slovenskih sil osvobodilni fronti”.

Zanimivo je, da je OF cilj Združene Slovenije sprejela med svoje “temeljne točke”, vendar brez konkretnih navedb meja. Na komunistični strani so meje jasneje začrtali šele 1. decembra 1942 na 1. seji Avnoja. Del nove Jugoslavije naj bi postala tudi svobodna iz združena Slovenija “od Trsta do Špilja, od Kolpe do Celovca” (Edvard Kardelj, Jesen 1942. Korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, Ljubljana 1963, str. 489).

V pismu Titu 14. decembra je Kardelj razložil, zakaj. Priznal je namreč, da je bilo vprašanje meja Komunistični partiji vsiljeno – namreč s tem, da je tradicionalna stran skušala dokazati, “da je naš patriotizem samo v besedah, da pa v resnici v imenu ‘proletarskega internacionalizma’ prodajamo dele slovenske zemlje Nemcem in Italijanom”. Komunistična partija naj bi bila pravzaprav usmerjena proti Jugoslaviji in brezbrižna do dejanskih narodnih interesov ljudstva. Iz tega razloga, tako Kardelj, so morali ukrepati (Jesen 1942, str. 558).

Tamara Griesser Pečar, Časnik