Namesto prazničnega voščila objavljam govor, ki sem ga imel v nedeljo v Cerkvi Sv. Duha v Celju, kjer smo imeli mašo za domovino, po njej pa proslavo ob dnevu državnosti, na kateri sem bil osrednji govornik. Tole sem povedal:
Spoštovani g. župnik, spoštovani g. predsednik, spoštovani vsi prisotni!
Maša za domovino in počastitev dneva državnosti, ki ju na tem mestu organizirate že dolgo vrsto let, v slovenskem prostoru preraščata lokalne okvire in postajata vseslovenska dogodka. Sam sem bil že dvakrat osrednji govornik in vesel sem, da ste me tudi letos povabili, da vam spregovorim.
Praznični čas, ob kakršnikoli priliki, je navadno čas slavja, čas voščil in čestitk. Naj bo tako tudi ob prazniku naše domovine – dnevu državnosti –, torej čestitam vam za praznik naše domovine.
Slovenci pa smo obstajali tudi v času, ko svoje domovine nismo imeli. Imeti svojo državo kot domovino pa je vendarle privilegij. Ta privilegij ni dan vsem. Več stoletij je minilo, ko mnogi, več deset milijonski narodi želijo svojo državo, želijo svojo domovino, pa je nimajo. Samo pomislimo na dolgoletna prizadevanja Kurdov, Baskov ali pa Kataloncev. Njihove želje po samostojni državi – svoji domovini – so bile tudi grobo zatrte.
Tudi mi Slovenci smo na svojo lastno državo, svojo lastno domovino čakali stoletja. Pred 27 leti smo ta čas tudi dosanjali in želje spremenili v resničnost. Toda v tistem času nam lastna domovina ni bila podarjena. Velike svetovne velesile so bile v tistem času proti. Proti so bili tudi mnogi domači politiki. Le slovenski narod je bil enoten. Hočemo svojo državo – hočemo svojo domovino, smo plebiscitarno sporočili celemu svetu. In ne pozabimo, eden prvih, ki nas je uslišal, je bil Vatikan z vizionarjem, ki nas je razumel – svetim papežem Janezom Pavlom II.
Gospe in gospodje!
V tistem času smo sanjali o članstvu v OZN, sanjali smo o varnosti pod okriljem Nata, sanjali smo o Evropi brez meja, sanjali smo o evru. Vse to smo v tem času tudi dosegli. Toda sanjali smo tudi o drugi Švici. Te še zdaleč nismo dosegli. Tudi zato si tisti in današnji čas poglejmo še z druge plati.
Čehe, Slovake, Madžare, Poljake smo v tistem času gledali zviška, daleč pred njimi smo bili po življenjskem standardu. In kje se je zalomilo? Zakaj nas danes Čehi, Slovaki, Madžari, Poljaki prehitevajo? Zakaj so Madžari svojega predsednika vlade in njegovo stranko izvolili že tretjič z ustavno večino? Zakaj ga spoštujejo? Zakaj ga imajo radi? Odgovor je na dlani. Naše plače in pokojnine so se v zadnjih desetih letih povečale nekaj nad 10 odstotkov. Na Madžarskem pa so se v istem času povečale za 51 odstotkov? Neumestno je torej vprašanje, zakaj Madžari volijo tako, kot volijo! Pravo vprašanje je, zakaj naši dominantni mediji njihovega predsednika zmerjajo z diktatorjem?
In v čem se v Sloveniji še razlikujemo od Čehov, Slovakov, Madžarov, Poljakov? Leve politične stranke in njihove različne kameleonske preobrazbe so v Sloveniji na oblasti več kot 20 let, desne pa po Demosu le pet let. Na Poljskem so v njihovem parlamentu že vrsto let le desne ali pa še bolj desne politične stranke, absolutno krščanskih korenin. Političnih levičarjev v njihovem parlamentu ni ali pa lahko vse skupaj spravijo v manjši kombi. V času po letu 2008, ko je BDP v Sloveniji strmoglavil za več kot praktično 25 odstotkov, Poljska nikoli ni beležila negativne gospodarske rasti. Zato pa nam danes lažejo, da smo z vidika BDP evropski gospodarski tiger z največjo gospodarsko rastjo. To je sicer res, toda ne povedo nam, da smo s tega vidika šele dosegli leto 2008, drugi pa so nas prehiteli ali pa nas prehitevajo.
In v čem smo še drugačni od tistih, ki smo jih nekoč gledali zviška?
V času po osamosvojitvi smo v velikem delu zadržali državno lastnino, Čehi, Slovaki, Poljaki, Madžari pa so jo večinsko prodali. V času po osamosvojitvi so oni arhive tajne politične policije odprli za javnost, mi pa smo jih zaprli. V času po osamosvojitvi so oni izpeljali lustracijo, mi pa ne. V času po osamosvojitvi so oni prepovedali in odstranili totalitarne simbole bivših režimov, mi pa smo jih ohranili in jih celo na novo postavljamo. V času po osamosvojitvi oni krvnike iz preteklosti obsojajo pred sodišči, mi pa jih ščitimo. V času po osamosvojitvi tiste, ki so nam domovino priborili, postavljamo pred sodišča, tiste, ki pa so streljali po naših policistih in teritorialcih, pa smo v celoti oprostili, še več, plačujemo jim odškodnine. Se vam ne zdi, da živimo v socializmu?
Gospe in gospodje!
Eno temeljnih vprašanj sodobne Slovenije in Evrope je vprašanje migracij. Evropa temelji na krščanstvu in na tej točki bo obstala ali pa je ne bo. In krščanstvo moramo varovati in spoštovati. Mimogrede, Avstrija letno namenja za delo cerkve 190 evrov na prebivalca, Madžarska 80 evrov, Hrvaška 20 evrov, Slovenija pa sramotnega 5,8 evra.
Poljaki so v zadnjih dveh letih in nekaj sprejeli milijon in pol ljudi iz Ukrajine, zlasti s Krima, ki so ga zasedli Rusi. O tem pri nas ne poroča nihče. Tudi Juncker iz Bruslja ni poklical Varšave in njihovih voditeljev vprašal, če zato potrebujejo kakšno denarno pomoč. Jim pa zato grozi, da morajo sprejeti tiste migrante iz Grčije ali Sicilije.
Gospe in gospodje!
Kako naprej? Slovenci smo živeli v različnem času v različnih državah. Nikoli nam ni bilo lahko, prej obratno. Danes imamo svojo državo, imamo svojo domovino. Veselimo se je. Ponosno praznujmo skupaj z njo. Toda narediti jo moramo lepšo, boljšo, uspešnejšo in pravičnejšo za vse njene državljane. K temu smo poklicani vsi mi, prav vsi, sleherni izmed nas. Nihče ne bo naredil nič za nas, nihče ne bo naredil nič namesto nas. Lepo praznovanje vam želim.
Vse dobro, NAŠA DOMOVINA SLOVENIJA!