Ker je ob nastopu epidemije vlado oblikovala “napačna koalicija”, družbenopolitični delavci problematizirajo omejevalne oblastne ukrepe, ki so nujni.
V povezavi z epidemijo COVID-19 se pogosto uporablja beseda “vojna”. Omenjajo jo politiki najbolj prizadetih območij, nekateri epidemiologi in novinarji. Nedavno je na primer generalni sekretar OZN António Guterres izjavil, da potrebujemo za soočenje s posledicami pandemije “vojno ekonomijo”.
Bill Gates je pred petimi leti opozarjal na nevarnost, ki bi sodobnemu svetu lahko pretila zaradi posebej agresivnega virusa. Menil je, da bi se morale države na to nevarnost pripravljati vsaj tako zavzeto, kot se pripravljajo na morebitno vojno. Primerjava je na mestu. V vojni in epidemiji je močno oteženo gibanje ter poslovanje, nastane pomanjkanje ključnih dobrin za končni uspeh (v vojni orožja in zaščitnih sredstev, pri sedanji epidemiji pa zaščitnih sredstev in respiratorjev). Slaba pripravljenost države na vojno otežuje končni uspeh, napake voditeljev, ki najpogosteje temeljijo na podcenjevanju resnosti položaja, pa vodijo v katastrofo.
Družbenopolitični delavci sposobni vsako krizno situacijo napeti na svoj ideološki boben
Ker je vloga države v hudih časih tako pomembna, poskušajo družbenopolitični delavci javnost prepričati, da bi morala biti država v vsakih okoliščinah pretežni ponudnik zdravstvenih storitev. Razmerje med državnimi in zasebnimi ponudniki zdravstvenih storitev se od države do države razlikuje. Zdravstveni sistem dobro deluje tam, kjer zdravstvene zavarovalnice (zasebne in državne) delajo v glavnem po aktuarskih načelih. Zdravstveni sistem deluje brez zapletov, kjer imajo zdravniki stabilno delovno okolje. Pomembno je tudi, da se spoštuje subsidiarnost. To pomeni, da se višja organizacijska enota, npr. država, ne ukvarja z zadevami, ki jih lahko bolj učinkovito izvajajo akterji na nižjih ravneh, npr. zasebniki in gospodarske družbe.
Peta kolona napada Slovensko vojsko
Ustrezno količino, sicer neproduktivnih zalog zaščitnih sredstev in respiratorjev lahko vzdržuje le država. To pa lahko počne bolj učinkovito, če ji ni treba biti hkrati še večinski izvajalec, financer in administrator zdravstvenega sistema. Podobno je pri transportu. Če državi ne bi bilo treba financirati zgubaške letalske družbe in tistih infrastrukturnih projektov, ki bi jih lahko financirali zasebniki, bi lahko njena vojska imela moderno in prostorno transportno vojaško letalo.
Ker je ob nastopu epidemije vlado oblikovala “napačna koalicija”, družbenopolitični delavci problematizirajo omejevalne oblastne ukrepe, ki so nujni. Ki so jih še mnogo bolj rigorozno za omejitev epidemije in varovanje državnih meja uvedle številne države. Žrtev teh napadov je Slovenska vojska, ki se jo zlonamerno prikazuje kot grožnjo demokraciji in svobodi. To je vendar slovenska vojska, to ni okupatorska JLA.