Država prvorazrednih in nemoralnih: Namesto kazenske predčasne upokojitve nagrada z redno pokojnino

Foto: iStock

Če je v časih avstro-ogrske za državne uslužbence, ki so kršili zakone in predpise eno od kazni predstavljala predčasna upokojitev z nizko pokojnino, novodobni slovenski državni uslužbenci kot kazen predstavljajo in javnosti prodajajo kar svojo redno upokojitev z redno pokojnino.

Kot se je v UKC Ljubljana čakalo Rajka Kendo, da zbere dovolj delovnih let in preneha ogrožati življenja pacientov na Pediatrični kliniki (primer Neže Arnolj), se sedaj na Delovnem sodišču v Mariboru čaka 3. september in redno upokojitev predsednika sodišča Stanka Omerzuja, sicer sveže pravnomočno obsojenega zaradi zalezovanja bivše ljubice in preganjanega še zaradi drugih kaznivih dejanj ter disciplinskih kršitev.

Če se je Zoran Janković svoji odgovornosti za sprejemanje koristi od farmacevtke izognil v celoti, Omerzu sicer ni bil deležen tako celovite podpore pravosodnega sistema, vseeno pa je bil deležen druge najboljše rešitve – pogojne kazni, krajše od 6 mesecev, ki v slovenskem pravnem sistemu pomeni, da na zanjo državni uslužbenci in funkcionarji ne nosijo nobenih dodatnih posledic.

Za prvorazredne ni suspenza
Prav tako so ga kolegi zaščitili s postopkovnimi manevri v vzporednem disciplinskem postopku in mu na ta način zagotovili še 20 tisoč evrov odškodnine za čas, ko je bil zaradi disciplinskega postopka suspendiran kot predsednik mariborskega sodišča. Sicer, da ne bo pomote, suspendiran je bil samo kot predsednik sodišča, ni mu bil na primer izrečen ukrep prepovedi prihajanja na sodišče, kot nedavno sodniku Zvjezdanu Radonjiću. Povedati resnico in oblasti nastaviti ogledalo je očitno v Sloveniji še zmeraj najnevarnejše kaznivo dejanje.  Omerzujeve preiskave zaradi kraje dokumentacije iz sodnega spisa, sporne zaposlitve hčerke ene od prič in trenutnih prizadevanj, da se iz sodišča odstrani direktorico, ki je v postopku pričala v Omerzujevo škodo, se s tem ne morejo primerjati. Po upokojitvi bodo tako ali tako izzvenele v zvonjenje po toči, ki se ga do počitniške destinacije premožnega upokojenca morda niti ne bo več slišalo.

Sicer je bilo v pravniških krogih v Mariboru že dolgo znano, da ima predsednik delovnega sodišča svoje predstave tudi o odnosih s sodelavkami. Vendar je v Mariboru, z množico diplomiranih pravnic in pomanjkanjem služb, mogoče potrebno pač malce bolj potrpeti kot kje drugje. In tako je bilo vse tiho do trenutka, ko si je na policijo upala žrtev, ki ni delala na sodišču in s prijavo ni tvegala tudi izgubo službe.

Za naslednika poskrbljeno
Na upokojitev Stanka Omerzuja pa v pripravljenosti že čaka sodnik Urban Tručl, ki bo na mesto predsednika prinesel svojo osebno zgodbo in prtljago, kar pravosodnemu sistemu ne bi smelo biti v ponos, če ta  v pravosodju obstaja. Tručl je bil pravzaprav kljub relativno kratkemu sodniškemu stažu že začasni predsednik sodišča v obdobju, ko je bil Omerzu v suspenzu, trenutno pa ima kot predvideni prestolonaslednik naziv podpredsednika sodišča. Pravzaprav je bila sporna že sama Tručlova zaposlitev in izvolitev na mesto sodnika. Na delovno sodišče je maja 2013 prišel iz položaja vodje pravne službe v Probanki, kjer je v kreditnih odborih sodeloval pri početju, ki se je končalo s propadom banke in 500 – milijonsko luknjo v bilanci. V postopkih na sodišču mu nikoli ni bilo treba nastopati kot obtožencu, kot priča pa se je zatekal h klasičnemu izgovoru “pešanja spomina”. In je delovalo, zgodilo se ni nič, ker imamo slovenski davkoplačevalci očitno neskončno potrpljenje in veselje do dolgoletnega odplačevanja tujih dolgov.

Seveda je bil Tručl na delovnem mestu v Probanki vključen tudi v kadrovske in pravne postopke zoper zaposlene. Tako so mu bile vrsto let delavske pravice motnja pri doseganju lastnih ciljev, kar bi bila v normalni državi nemogoča popotnica za nepristransko sojenje v delovnopravnih postopkih. Posebej nemogoča situacija bi bila v podobnih primerih, v kakršnih je bil udeležen še kot delodajalec in jih izgubil. Kandidat za sodnika torej ni mogel niti približno izpolnjevati pogoja nepristranskosti, še manj pa videza nepristranskosti, kar bi naj bil veljaven standard v Republiki Sloveniji. Ampak, kot smo že navajeni, naši standardi veljajo različno in pred zakonom so eni bolj, drugi pa manj enakopravni.

Sodna oblast in strici iz ozadja
Tručlovo pristransko sojenje je sicer težko slediti v vseh primerih, ker sodbe prvostopenjskih sodišč iz previdnosti niso javno objavljane (previdnost pa je mati modrosti, bi rekel Damijan Florjančič). Se je pa v medijih pojavil vsaj enkrat – kot sodnik na oddelku na Ptuju se je pojavil v politično obarvani zgodbi Kristine Dokl, ki je bila razrešena iz položaja direktorice Doma upokojencev na Ptuju Tručl je njeno tožbo na prvi stopnji zavrgel, čeprav bi bilo vsakemu začetniku jasno, da razrešitev iz položaja in odpoved delovnega razmerja nista isti zadevi ali, kot ga je okaralo višje sodišče v razveljavitvi sodbe: “utemeljenost oziroma zakonitost razrešitve torej vsebinsko gledano sploh ne vpliva na odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in torej sploh ni predhodno vprašanje po določbi 13. člena ZPP. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse.”

Torej, že v začetku sum v nepristranskost in v nadaljevanju še sum v nestrokovnost, vendar očitno nič od tega ovira za zasedbo predsedniškega mesta.

Tručl je imel pri svojem preskoku iz bančnega kriminala v pravosodni sistem prednost, ki je v Sloveniji ključna – družinsko povezavo. Ženo sodnico Violeto Tručl, zaposleno na Upravnem sodišču v Mariboru. Sicer ne katerokoli sodnico, ampak tisto sodnico, ki je bila skupaj z Vlasto Švagelj Gabrovec in  Sonjo Kočevar, v letih 2016 in 2017, odgovorna za toliko kršitev človekovih pravic, kot vseh ostalih 800 slovenskih sodnikov skupaj.

Tako je v jeseni na Delovnem sodišču v Mariboru zagotovljeno delovanje v uveljavljenem stilu. Najprej mi, sodna oblast, naše potrebe in želje, potem strici iz ozadja in ljubljanski župani in na koncu še ljudstvo, če nas bo kakšno evropsko sodišče za človekove pravice prisililo k temu.

Sara Kovač