Državni zbor je na seji imenoval novi upravni odbor Prešernovega sklada, ki med drugim podeljuje tudi Prešernovo nagrado. Ker je seveda na oblasti neleva vlada, so se samooklicani varuhi kulture v stranki Levica čutili poklicane, da novoimenovani odbor takoj oblatijo. Češ da je političen in da v njem ni pravih kulturnikov.
“Pred nami je 15 kandidatov, čigar imena izpričujejo nagnjenju, usmerjeno v desno politično opcijo. Strokovna profiliranost garniture ne pokriva vseh področij, niti sodobno kulturno umetniških tokov. Je vsebinsko neuravnotežena, celo strokovna sporna,” je poslanka Levice Violeta Tomič povedala svoje mnenje o izbranih kandidatih sklada Prešernove nagrade.
Ob tovrstnem izvajanju bi človek mislil, da je novi upravni odbor Prešernovega sklada sestavljen ravno da ne iz z ulice potegnjenih članov političnih strank, ki o kulturi nimajo pojma. A kot vedno pri Levici je resnica popolnoma nasprotna. Nenavadno, da gre za ljudi, ki so v življenju na področju kulture nekaj dosegli. Morda pa je to njihov problem. Da ne dojijo psov ali pozirajo v raztrgani slovenski zastavi. Pojdimo po vrsti.
Vsi izbrani kandidati so vrhunski predstavniki slovenske kulture
Dr. Rok Andres je priznani dramaturg in scenarist, Lovrenc Blaž Arnič je dirigent in predavatelj na Akedemiji za glasbo. Marko Cotič je arhitekt in publicist, Barbra Dernač je ena najbolj znanih slovenskih koreografinj in novinark. Vsakdo pozna neverjeten operni glas Bernarde Fink Inzko, prav tako zgodovinarja in umetnostnega zgodovinarja ddr. Igorja Grdino.
Katarina Klančnik Kocutar je direktorica Lutkovnega gledališča Maribor, Mateja Komel Snoj pa nekdanja direktorica NUK in Slovenske knjižnice. Akademik dr. Janko Kos je dobro poznan slovenski javnost, Ženja Leiler Kos, pa je novinarka in nekdanja direktorica direktorata za medije. Kdo ne pozna zgodovinarja in voditelja dr. Jožeta Možine ali pa slikarja in profesorja dr. Jožefa Muhoviča.
Morda je za Levico sporen Jurij Paljk, v zamejstvu delujoči pesnik in urednik, Ali pa dr. Rober Simonišek, pisatelj in umetnostni zgodovinar. Dr. Sonja Weiss pa je ena najbolj priznanih slovenskih klasičnih filologinj in prevajalk. Sami učenjaki, profesorji, kulturniki in umetniki. Violeta Tomič tem eminentnim kulturnikom pravi politični nameščenci.
Violeta Tomič se ne more sprijazniti, da za dojenje psa se ne bo več delil najvišja kulturna nagrada v Sloveniji
“Prepričani smo, da nameščanje odbornikov po politični liniji ni ustrezno merilo za zagotavljanje visoke etične ravni delovanja odbora in njegova pristranskost lahko ogroža umetnike, ki ne delajo po liniji in niso po godu trenutne politične opcije,” se je nad imeni zmrdovala Tomičeva. Tovrstna sestava ne more ogrožati nikogar.
Čestitke @paradaplesa 💃 za današnjo izvolitev v državnem zboru – med člane upravnega odbora Prešernovega sklada.👏 pic.twitter.com/UCeF8CUMn2
— BojanPožar (@BojanPozar) June 16, 2020
Lahko pa poskrbi, da bodo Prešernovo nagrado prejeli pisatelji, prevajalci, igralci, pesniki in slikarji, ki so celo življenje posvetili umetniškemu ustvarjanju. Violeta ima prav. Pod to garnituro dojenje psov zagotovo ne bo prepoznano kot kultura. Za konec je Violeta še vsem povedala, da je kultura lahko samo njihova, rdeča, perverzna. Ne sme in ne more biti od nikogar drugega.
“Kultura vladajočih ni v službi vladajočih elit, kakor tudi ne Prešernova nagrada,” je Tomičeva utemeljevala svojo kritiko do novih predstavnikov Prešernovega sklada. A kultura že stoletja ni od nikogar. Le v trdem komunizmu se je umetnike sililo, da so izdelovali kipe diktatorjev, slikali portrete morilcev in slikali lažno herojsko preteklost. V preostalem svetu pa je kultura vedno bila in vedno bo svobodna. Prešernova nagrada pa naj gre tistim, ki že celo življenje zasledujejo popolnost, tistim ki stremijo k modrosti, tistim, ki se igrajo z večnostjo. Dojenje psov pa lahko plačujejo Violeta in njeni kulturniki.
Luka Perš