fbpx

Duhovne korenine slovenske osamosvojitve – premišljevanje ob jubileju

Dne 25. marca praznujemo materinski dan. Lahko rečemo, da se je takrat začela človeška odrešenjska zgodovina po Mariji, materi Božji. Vse, kar se dogaja na zemlji, se najprej dogaja v duhovnih sferah.

Ob 25-letnici, ob srebrnem jubileju naše države, sem poslušala mnogo izrečenih lepih besed in zapetih blagoglasnih pesmi. Spet sem začutila dušo naše domovine. Spomnila sem se Cankarjevih besed: »Domovina, ti si kakor zdravje!«

Nagovorila me je proslava dneva državnosti dne 25.6.2016 na Trgu republike, ki bi se po moje kot izraz domoljubja moral imenovati Trg državnosti ali Trg Jožeta Pučnika.

Slovenci se sprašujemo, kdaj bomo prišli v obljubljeno deželo. Starosta naše osamosvojitve Ivan Oman je dejal, da po 25-ih letih osamosvojitve še vedno blodimo po puščavi. Kaj bistvenega se v teh letih v družbi ni spremenilo: ne v pravnem, ne v šolskem, ne v zdravstvenem sistemu. Našo osamosvojitev, ki je bila Božji dar in čudež, so omalovaževali, osamosvojitelje sodno preganjali in zapirali, še vedno večinoma molčijo o njihovih junaških podvigih. Zmanjšujejo tudi pomembnost cerkve pri osamosvojitvi in vlogo nadškofa Šuštarja, ki je pomagal, da so nas druge evropske države kmalu priznale kot državo. Nadškof Šuštar je celo doživel, da so ga utišali, ko je blagoslovil lipo sprave. Na shodih nekdanjih oblastnikov pa plapolajo še tu in tam jugoslovanske zastave. Poučevati vero je v našem šolskem sistemu še vedno prepovedano. Sama sem leta 1995, ko sem učila v prvem razredu gimnazije doživela preganjanje zaradi verskih vsebin, ki pa so v programu književnosti. Naši mediji so mi očitali, češ da učim verouk in ne slovenski jezik. Zagovorili so me sami učenci, ki so pohvalili mojo delovno in vzgojno naravnanost.

Zakaj sem nam vse to dogaja?

Zakaj smo se morali vsa ta leta boriti za priznanje pravic družine?

Zakaj še niso pokopani naši kruto pobiti bratje po 2. sv. vojni?

Odgovore na vsa ta vprašanja sem našla v knjigi Glas Kraljice miru in v članku z naslovom Nebesa čakajo na vašo hvaležnost. Kraljica miru je na Kureščku (04.06.1994) izrecno poudarila:

»Moj odgovor na molitve v Sloveniji naj bo svetu v pričevanje o moji navzočnosti. Rešeni ste po milosti – kot odgovor na vero maloštevilnih. Nebesa čakajo na vašo hvaležnost. Ne pripisujte uspehov človeški modrosti in moči. Bodite luč, temne sile bežijo samo pred lučjo

Kraljica miru s Kureščka je večkrat povabila, naj verniki pričujejo o prejetih milostih. Čudež naše osamosvojitve je gotovo ena taka velika milost. In kako smo mi pričevali o tem? Koliko smo bili Bogu za to milost hvaležni? Resnico o duhovnih koreninah naše osamosvojitve smo več ali manj zamolčali.

Hvaležnost je najmočnejša oblika molitve v teh težkih časih, ki so še pred nami. Mati Božja je še dejala: »Z materinskimi solzami, polnimi žalosti, zadržujem Očetovo roko. Prosim za ponižnost. Svet jo zavrača. Z neponižnostjo se kliče Božja kazen, ker se ne žrtvuje, ker se zanemarja ponižno molitev rožnega venca … Nobena moč nima oblasti nad ponižnim rožnim vencem. Zadoščujte in zlo premagajte, molite z menoj, pokleknite z menoj!«

Zakaj smo lahko v Evropi pred stoletji premagali Turke in tako zajezili pohod islama na krščanski zahod? Odgovor se glasi: »Ker so naši predniki takrat veliko molili rožni venec. Tako je bila islamska pomorska flota kljub premoči v bitki pri Lepantu leta 1571 premagana po združeni krščanski floti. Na kopnem pa so bili Turki premagani tik pred Dunajem leta 1683. Cela Avstrija je molila rožni venec. Na pomoč je zadnji hip prispel poljski kralj Jan III. Sobieski in Turki nas nikoli več niso zares ogrožali.

S pomočjo rožnega venca in pametnega voditelja H. Kreiskega v letu 1954-1955 Avstrija ni padla pod oblast vzhodnega bloka in Sovjetske zveze. Pa tudi mi, Slovenci, se lahko pohvalimo, da smo ohranili enotnost v času naše osamosvojitvene vojne, saj smo premagali veliko močnejšo sovražno JLA: teh deset dni smo namreč molili za domovino.

Takrat sem se nahajala v Novi Gorici tik ob meji, kjer sta se spopadali vojska JLA in naša teritorialna obramba. Spominjam se, da smo vsake štiri ure vsi domači skočili k radiu SLO 1 in poslušali pozive k molitvi ali meditaciji za rešitev domovine. Toda takrat nam je uspelo, saj nam je bilo lažje kakor danes: zunanjega sovražnika je vsakdo lahko videl in prepoznal.

Za razliko izpred 30-ih let pa nas danes ogroža nevidni notranji sovražnik duhovne teme.

Mati Božja opozarja: »A ne bojte se! Svete Trojice ne morejo premagati nobene sile in jaz, Vaša Mati, sem z vami!« In še pravi: »Molite za mir na svetu. Satan z vso močjo napada in ogroža svetovni mir. Tudi cerkev je preiskušana. Vendar prihodnost ni samo v Božjih rokah, tudi v človeških. In še. V zadnji »Družini« piše, da smo kristjani najbolj preganjana družbena skupina na svetu (Lakmusov test, str.3).  In še piše: »Vsako leto zaradi krščanske vere umorijo več kot 100.000 ljudi…. Molitev, post in življenje po evangeliju so najmočnejše orožje proti zlu…«

Kmalu zatem pa Marija govori o duhovni temi, ki lega na Slovenijo, ker nismo prepoznali Božjih sporočil. Tako smo izgubili edinost in možnost sprave. Res smo se osamosvojili, ne pa osvobodili duhovne teme in dotedanjih oblastnikov, ker se mnogi niso odpovedali duhu zla. To mi večkrat prihaja v zavest. Pred nekaj leti sem našla članek v reviji Prenova z naslovom Ali ste se že odpovedali duhu komunizma? in s podnaslovom Prispevek k osvobajanju. Takrat mi je postalo jasno, kje tiči globlji vzrok naše hoje po puščavi in zasužnjenosti duha, saj mrtvi nepokopani čakajo že 70 let na dejanja sprave.  A Mati Božja je vendar zaključila: »Na koncu bo zmagalo moje brezmadežno Srce.«

Avtor članka : »Ali ste se že odpovedali duhu komunizma?« (Mio Kekić, Prenova, januar 2010).

Zdaj bo že, mislim, tri leta, odkar je bil prvič povabljen dr. Gottfried Prenner, avstrijski karizmatik iz bližine Gradca, da bi vodil seminar za molitveno skupino na Mirju v Ljubljani. Takrat nam je prepričljivo govoril o živem občestvu s svetniki in njihovem dejavnem posredovanju za nas. Ko smo se v nedeljo dopoldne sprehajali po Tromostovju in bolšjem trgu, kjer so prodajali partizanske in titoistične simbole, nam je povedal, da podobno stanje srečuje v deželah bivšega vzhodnega bloka. Razložil nam je, da je duh komunizma še zelo prisoten v teh deželah kot nekakšen duhovni pokrov nad ljudstvi, ki mnogim milostim preprečuje, da bi končno posijale v srca.

Pater Mio Kekić pravi takole: »Nikoli se namreč nismo izrecno odrekli npr. prekletstvu besed pesmi, ki smo jo v času titoizma velikokrat peli Druže Tito, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo. Ali – nikoli se nismo izrecno odrekli moči pionirske obljube, ki smo jo dali (partiji?) ali obljube pri vstopu v Zvezo socialistične mladine ali »zakletve«, ki smo jo fantje dali v nekdanji JLA… Takrat smo se takoj odločili, da to storimo. Pokleknili smo pred oltarjem in ponavljali molitev odpovedi za Gottfriedom; Jezus, v tvojem imenu, s tvojo močjo in pomočjo, se odpovem (moči prej omenjenih besed, pa naukov, ki smo jih poslušali, če smo jih morda kot otroci sprejemali, z njimi soglašali…). Potem smo se podobno odpovedali še raznim duhovom za vsem tem; duhu komunizma, marksizma, dialektičnega materializma in ateizma, socializma, titoizma… in kar je še temu sorodnega…«

Po končani molitvi osvobajanja sem povedal, kakšne manifestacije smo nekateri začutili. Potem je tudi soseda postala pozorna – zakaj se ji je ravno zdaj pojavila nenavadna bolečina v trebuhu… Opravili smo tudi molitev odpuščanja komunistom. Potem je gospa pričevala, da je od tistega večera osvobojena prikrite jeze na komuniste in je bolj sproščena.

Zanimivo je, da so se ti duhovi, ki jih avtor omenja, najgloblje od vseh republik bivše Jugoslavije, vsidrali prav v Sloveniji. Samo pri nas, npr. še vedno velja star socialistični zakon o prepovedi konfesionalnega (verskega) pouka.

Marija je prosila za spravo v družinskih, medsosedskih odnosih, med strankami in v družbi. Po vidcu g. Špeliču, duhovniku, je za obrambo pred temnimi silami, ki se širijo po naši deželi, prosila takole: »Molite za mir v vaših srcih… Sprejmite novo življenje, obudite spoštovanje do spočetih in nerojenih otrok… Odpustite in bodite pripravljeni za spravo z vsakim človekom, ki ima kaj proti vam ali vi proti njemu. Vaša najmočnejša prošnja je hvaležnost za že prejete milosti blagoslova. Oznanjajte in širite moje želje po spravi. Molite za narodno in mednarodno spravo…«

Marija je 25.05.1991 dejala: »Vsi, ki ste v tem mesecu našli mir in spravo s seboj, z ljudmi in z Bogom, bodite moje žive priče. Spravna dejanja niso končana.«

Sama sem začutila, da sprava ni mogoča, dokler se ne začnejo urejati grobišča nepokopanih, po vojni umorjenih žrtev.

V skritosti so dolga leta bile mnoge jame in brezna z več kot 100.000 žrtvami maščevanja tedanjih oblastnikov.

Resnica osvobaja. A mnogi naši državljani so komaj kaj slišali o šeststo in več jamah z nepokopanimi žrtvami, posejanih po naši zemlji. Pred nekaj leti sem se udeležila spravne molitve ob 1. novembru, dnevu vseh svetih v Podutiku pri Ljubljani. Šli smo si ogledat tudi obe jami, brezna, kamor so krvniki metali žrtve. Kmalu so jih zasuli s pokvarjenimi hladilniki in pralnimi stroji, vendar domačinom resnica ni ostala skrita. Konji namreč iznenada niso hoteli več piti vode iz potoka. Dišala je po krvi. Čeprav nisem ne v jami ne okoli nje ničesar videla ali začutila, mi je zvečer postajalo slabo. Elda Viler je napisala pretresljivo pesem O Hudi jami in Ruski kapelici.

O RUSKI KAPELICI IN HUDI JAMI

 

Leto za letom padle soldate ob Ruski kapeli nad Kranjsko goro

Vse počastimo, jih pokropimo.

Z molitvijo, govori tem sirotam se priklonimo

Iz daljne dežele naši sobratje v zemlji slovenski našli so smrt.

Televizija, časniki jih razglasijo, mediji vsi prisotni so tu.

Kulturni program je lep in predan.

Potem pa sledi žur te noči v Kranjski gori v Hotelu Martuljku in kje drugje.

Ob letu dni podobno vse se ponovi.

Vse lepo in prav je tako.

Toda kako je tam v Hudi jami bilo,

Kjer so živi ljudje bili vanjo pometani v Barbarin rov?

Tu bili so Slovenci mladi in stari,

Pa tudi Hrvatje in drugi sobratje.

Še vedno tam čakajo že toliko let na svoj pokop,

Na svojo kapelo in na razpelo,

Da jih počastimo, jih pokropimo,

Da vsi zadoščenje spet pridobimo.

Slovenija se je res osamosvojila, ni pa se osvobodila sil polpretekle dobe. Kardinal Franc Rode pravi: »Zgodovina se je ustavila…, proces osvoboditve Slovenije je zamrl že v začetku… Tisti, ki se tako oklepajo oblasti od leta 1941 naprej, se trudijo na vso moč, da bi zmanjševali pomen slovenske samostojnosti. Tako diskreditirajo junake osamosvojitve in jih celo zapirajo.« Tudi Mati Božja je po sporočilu g. Špeliča govorila z jokajočim glasom (08.02.1992): »Ko bi človeštvo, kristjani, posebej pa Hrvatje vsaj zdaj spoznali, kaj so zamudili, ko me niso poslušali! Deset let sem jih vabila, svarila in prosila, naj molijo za mir in si prizadevajo za spravo in Bogu vdano življenje. Večina ni sprejela mene, Božje poslanke, ne mojih svaril, k posvečenju. Posledice in preizkušnje so strahotne. O, da bi vsaj zdaj spoznali mene, Kraljico miru, in me sprejeli kot mater, po kateri govori Bog! Nad jugom se zbirajo grozeči oblaki. Sloveniji ne preti več nobena vojna nevarnost, pač pa vanjo vdira nevarna duhovna tema. Škodovati krščanstvu in prevzeti državno oblast – to je njen glavni cilj. Iz Slovenije bo tema segala daleč naokoli…

Kurešček (foto: arhiv A. J. )

In tu obstaja en sam način, da se branite in varujete: spreobrnite se, živite v spravi, delite mir, živite po evangeliju… Molite, molite in postite se… Počivate lahko samo v sinovem in mojem srcu, sicer pa ni čas za duhovno lenobo in počitek. Svet je poln gorja in krivic. Moje in sinovo srce je strašno žaljeno, zato zadoščujte z molitvijo, postom in darovanjem vašega trpljenja… Bodite luč v temi. Koliko ljudi je med vami nekrščenih! Koliko ljudi je tudi po krstu mlačnih ali celo mrtvih za Boga.. Posvečujte sebe in svoje družine, narod, kateremu pripadate in ves svet z molitvijo, postom in zadoščevanjem, posebno s premišljevanjem skrivnosti rožnega venca…«

Pater James Manjackal, karizmatik, katerega seminarje na Kureščku je vsako leto obiskalo več tisoč ljudi, je prerokoval za Slovenijo nekaj lepega. Odprl je Sveto pismo (Izaija 2) in bral: »Zgodilo se bo poslednje dni: gora hiše Gospodove bo stala vrh gora, vzvišena nad griči. In vreli bodo k njej vsi narodi, mnoga ljudstva pojdejo tja in poreko: »Pridite, pojdimo h Gospodovi gori, k hiši Jakobovega Boga, da nas pouči o svojih potih, da bomo hodili po njegovih stezah! Sodil bo med narodi, delil bo pravico mnogim ljudstvom. Prekovali bodo svoje meče v lemeže, svoje sulice v vinjake. Ne vzdigne se več narod zoper narod meča, ne bodo se več učili vojskovanja. Hiša Jakobova, pridite! Hodimo v luči Gospodovi!.

Sama si predstavljam pogled z 800 m visokega Kureščka, od koder vidiš griče in doline vse tja do bele Ljubljane in še dlje. Pater J. Manjackal je dejal: »Res nad Slovenijo visi siva megla nevere in laži. A prišel bo Sveti Duh in jo razgnal. Spet bo posijalo sonce resnice in Sveti Duh se bo iz Slovenije širil na vse dežele Evrope. Tako bo Slovenija nekoč še postala izvoljena dežela Evrope

In kdaj se bo to zgodilo? Ko se bo zgodila sprava, kakor je Mati Božja prerokovala pred začetkom naše osamosvojitvene vojne. Saj je na Kureščku 10.02.1998 dejala: »… Ker ste številni ubogali in izvršili moje naročilo, ki sem vam ga dala 03. In 05.05.1990, ste bili obvarovani pred hudimi posledicami vojne«.

Voditelj J. C. slovenske molitvene skupine Prenova v Duhu je nedavno pričeval, kako se je začela sprava v manjšem mestu Nemčije. Mesto je bilo pred vojno gospodarsko uspešno in je v prijateljstvu živelo s priseljenci in Judi. Med vojno pa je skupina domačinov zajela večino Judov v mestu in jih v bližnjem gozdu umorila in pokopala. Po vojni je šlo v mestu vse narobe. Vse, česar so se lotili, se je sprevrglo ali je ostalo nedokončano. Tudi moralno je mestece propadalo. Neki pobožni mož je veliko molil, da bi spoznal resnico.

In Sveti Duh mu je dal vedeti, da je treba narediti spravo s kruto pomorjenimi judovskimi prebivalci. Tako so poiskali še živeče Jude ali njihove potomce in z novim rodom nemških prebivalcev naredili spravno pobožnost. V letu dni je mesto spet zacvetelo. O tem so slišali ljudje v drugih mestih in tudi sami so naredili spravo.

Profesor Alberto je ob tej resnični zgodbi napisal pesem Sprava.

Sprava

Sprašujem te,

Katera sprava je

prava sprava?

 

Praviš, da mnogi vedo

Za besedo sprava,

A kaj, ko ne čutijo,

Da sprave bit

V srcu je človeka.

 

Spraviti se v sebi

Vodi v spravo z drugimi,

Da ne bo človek človeku

Očitajoče preteklo.

Kako bi bilo lepo, če bi se danes kaj podobnega zgodilo tudi pri nas!

Konec maja 1991 je bila res velika spravna pobožnost za mir in maša na Kureščku. Takrat nihče od nas ni pričakoval, da bo čez mesec dni izbruhnila vojna prav na naših tleh.

Avgusta 1991 je Mati Božja ob koncu naše kratke osamosvojitvene vojne dejala: »Svet ni spoznal, kako je Božja milost rešila Slovenijo pred strahotami vojne zaradi maloštevilnih mojih otrok, ki so zvesto ubogali, kar sem naročila… Zakaj ne vpijete k spravi? Zakaj držite mene in moja sporočila v skritosti? Oznanjujte in širite moje želje po spravi. Molite za narodno in mednarodno spravo.. Kličite in vabite k narodni, sosedski in družinski spravi. Maj (1991) naj bo mesec sprave. Začnite 1. Maja in nadaljujte ob vseh sobotah v tem mesecu… Ne zakrknite svojih src in odpuščajte, da vam bo odpuščeno. To želi vaša mati… Kurešček in vsa moja svetišča naj bodo kraji sprave za prejeti mir…«

Poslušali smo Marijina sporočila, ko nas je vabila k spravi, ki je takrat resnično nastajala. To so bili sveti trenutki naše zgodovine. Nikoli, ne prej ne kasneje, nismo bili v narodu tako prijateljsko medsebojno povezani in spravljeni.

Tako se je vojna za Slovenijo končala v desetih dneh z malo žrtvami, tudi zaradi poguma naše teritorialne obrambe in njihovih vodij.

In še sporočilo iz Fatime: »Prihodnost ni samo v Božjih rokah, ampak je tudi v naših rokah. Enako se je zaradi Božjega posega in pogumnih fatimskih pastirčkov tudi 1. sv. vojna kmalu končala. Vendar svet ni poslušal vseh Marijinih opozoril po pastirčkih (Marija je prosila poleg molitev tudi za posvetitev Rusije njenemu brezmadežnemu Srcu. Ker pa je bila posvetitev pravilno izvedena veliko prepozno (šele leta 1984) smo bili priča 2. sv. vojni, množičnim pobojem, komunizmu ter odpadu od Boga. Bog je po Materi Božje posegel v človeško zgodovino tako leta 1963 kakor tudi leta 1984, ko bi kmalu izbruhnila tretja svetovna vojna. Zato nas fatimska sporočila opozarjajo, naj ne bomo počasni za prepoznavanje znamenja časa ter naj odgovarjamo na klice iz nebes.

»Na koncu bo zmagalo moje brezmadežno Srce«, je povedala Marija v Fatimi. V zmago so zaupali fatimski pastirčki: Sv. Janez Pavel II., mučenec bl. Alojzij Grozde in mnogi nepokopani slovenski mučenci. Zato zaupajmo tudi mi vsi, da bo Slovenija postala vredna čudovitih sadov njihovih žrtev in da bodo oni naši priprošnjiki pri Bogu in Mariji (Anton Nadrah, Pomen Fatime za naš čas).

Lani, 20.12.2015, je bil referendum za ohranitev pravic družine. Kljub premočni nasprotni medijski propagandi, da naj ne bi bilo več v zakonu zapisano, da je družina Zakon moža in žene, ampak le dveh oseb, so se naši ljudje odločili v podporo družine in za civilno pobudo Za otroke gre.

Vidkinja sestra Lucija iz Fatime je namreč leta 1996 opozorila: »Poslednji boj med Gospodom in kraljestvom satana se bo bil na področju zakona in družine… Ne bojte se, kajti vsi, ki bodo delali za svetost zakona in družine, bodo nenehna tarča različnih napadov in sovražnosti, ker sta zakon in družina ključnega pomena.« Gre za resnico med odnosom med moškim in žensko ter med generacijami.

»Ta odnos je osrednjega pomena, oziroma glavni steber, ki podpira celotno stvarjenje. Kadar posegamo v glavni steber, se celotna zgradba zruši. In zavedamo se, da se ravno to zdaj dogaja« (kardinal Caffarra). Na koncu je sestra Lucija še dodala: »Vendar je Devica Marija satanu že strla glavo.« Marija pa prosi še za molitev v družinah in za posvetitev družin njenemu brezmadežnemu Srcu in Presvetemu Jezusovemu srcu.

Na Kureščku obstaja skupina mladih deklet in fantov, ki so se poimenovali po Jezusovem in Marijinemu srcu. Vsako drugo nedeljo v mesecu priredijo po maši procesijo z Marijinim kipom okoli griča ob cerkvi. Procesija je namenjena prošnji za čimprejšnjo graditev večje cerkve Svete Trojice, nekoliko pod to obstoječo Kraljice miru. Mati Božja obljublja namreč, da bo Bog od tukaj pošiljal mnoge milosti na Slovenijo in na celo Evropo.

Vse, kar se dogaja na Zemlji, se najprej dogaja v duhovnih sferah.

Kraljica miru s Kureščka je večkrat povabila, naj verniki pričujejo o prejetih milostih. Čudež naše osamosvojitvene vojne je gotovo ena taka velika milost. In koliko smo mi pričevali o tem? Koliko smo bili Bogu za to milost hvaležni? Resnico o duhovnih koreninah naše osamosvojitve smo več ali manj zamolčali.

Zgodovinar Stane Granda je v eni izmed radijskih oddaj pripovedoval, kako je bil kot veteran v času osamosvojitvene vojne na terenu. Dejal je: »Vse, česar smo se lotili, nam je uspelo. Tudi, če smo kaj kdaj narobe načrtovali in naredili, se je vse obrnilo v dobro. Jaz pravim, da je bil to čudež!«

V članku Slovenski čudež (Demokracija, 23.06.2016) pravi, da je kot zgodovinar imel to srečo, pravzaprav milost, da se je vse življenje kot poklicni raziskovalec ukvarjal z zgodovino lastnega naroda. Iskal je prepričljiv odgovor, kako smo lahko Slovenci kot majhen narod vsa ta stoletja med tremi večjimi narodi obstali in preživeli. Prav tako je zanj tudi naša državnost pravi čudež. Mnogi večji narodi, celo naši sosedje, npr. Langobardi, Obri, Kelti so na tem, zelo prometnem ozemlju izginili iz evropske zgodovine. Pravi, da je bil naš jezik kot hrbtenica in netivo. Na kratko omenja pomen solunskih bratov Cirila in Metoda, najstarejši zapis slovenskega jezika v Brižinskih spomenikih, pomen Cerkve, zaradi katere se Slovenci nismo bili pripravljeni potujčiti. Pa tudi v svetni rabi je bil naš jezik že zelo zgodaj, v 13. stoletju (Buge waz primi, gralwa Venus!). Še prej pa lahko poudarimo pomen več kot tisoč let starega obreda ustoličevanja, ki je vse do leta 1414 potekal v slovenskem jeziku. Vse to je pogojevalo, da je bil naš jezik v cerkvi in javnosti toliko navzoč, da ga je lahko prevzel tudi Primož Trubar. Smo med prvimi narodi v Evropi, ki so konec 16. stoletja dobil prevod Svetega pisma.

Granda omenja seveda še Prešerna in njegovo himno Zdravljico, pa tudi revolucionarno leto 1848 in Matijo Majarja Zilskega, ki je takrat prvi zahteval Združeno Slovenijo in vsesplošno javno rabo slovenskega jezika. Granda pravi, da sta sintagma Slovenije in slovenski jezik že več kot poldrugo stoletje neločljiva bit naroda. To je bil tudi dosežek slovenskega vstopa v Jugoslavijo leta 1918. Poudarja pomen slovenskega jezika tudi kot propagandno sredstvo državljanske vojne med 2. sv. vojno. Ogroženost našega jezika pa je bilo čutiti prek skupnih jeder v našem šolstvu konec 80-ih let v Jugoslaviji. Jezik je bil vsenarodno nativo za izhod iz komunistične Jugoslavije. Tega bi se morali zavedati predvsem oni, ki bi radi danes naš jezik izrinili z univerze. Slovenski jezik in na njem sloneča kultura: »sta samo del identitete slovenske države…« Stane Granda pravi, da to kljub vsemu ni dovolj, ker smo Slovenci socialno izredno občutljivi. Pravi, da kmečki upori in stavke v komunizmu izbruhnili predvsem zaradi socialnih krivic. Slovenska osamosvojitev je največji dogodek v naši zgodovini, čudež  našega bitja in žitja…

Naš kralj Matjaž je v osebi osamosvojitelja Jožeta Pučnika vstal iz več stoletnega spanja. Njegovo delo nadaljujemo domoljubi in njegov najbolj preganjani naslednik Janez Janša.

Zaslužili smo si ta čudež.

foto: arhiv Demokracije

Smo najstarejši Evropejci?

Konfederativna država Velika Karantanija je obstajala štiri desetletja. Slovenci smo osrednji in najstarejši evropski narod. Vsa srednja Evropa je namreč izšla iz Velike Karantanije. Slovenski jezik pa sodi med dvanajst najstarejših svetovnih jezikov, pravi publicist Tine Stiplovšek, ki je po 2. sv. vojni v časopisih in revijah objavljal članke z alternativnimi pogledi na zgodovino Slovencev. Jezikoslovec Stanislav Škrabec pa je dejal, da je slovenski jezik tudi eden najlepših jezikov. Kot glavni dokaz za to mu služi etimologija, besedni atavizem, ki se je do danes ohranil zlasti v krajevnih imenih, kaže pa se tudi v številnih drugih izrazih, ki jih je slovenski jezik prispeval v svetovno zakladnico tujk, torej več kot pa jih je jemal iz nje. Na primer: Slovenci poznamo za znanost, izobrazbo, pedagogiko in sploh učenje mnoge izraze, med njimi tri avtohtone: veda, uk in nauk. Slovenska veda ima svoj izvor in pomen v sanskrtski vedi, ki je stara štiri tisoč let! To je starost besede po znanem zapisu v Vedah. Koliko deset-in sto tisoč let pa so besedo veda le izgovarjali, pa se ne da niti slutiti.

Slovenci imamo v Evropi dokazano najstarejšo ustavo, iz katere so črpali drugi evropski narodi. Demokracija naše ustave in ustoličevanje sta vplivala tudi Thomasa Jeffersona in njegovo Deklaracijo o neodvisnosti ZDA.

Papež Janez Pavel II. je ob obisku leta 1996 vprašal: »Čemu med vašimi kandidati za blažene ni nobene matere?«

»Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8, 32). Ena takih usodnih resnic je tudi življenjska zgodba Snopkove mame. Pove nam, kako se je naš čudež sploh začel. Ivan Borštner je bil kot podoficir jugoslovanske vojske – zastavnik vpoklican leta 1988 v jugoslovansko vojsko na vojaške vaje. Njihova skupina se je potikala nekje po Polhograjskem hribovju. Nazadnje so se ustavili v Šentjoštu. Tam je prenočeval pri verni družini Snopkovih. Tu je izvedel za tragično zgodbo Snopkove mame in njenih sinov. Pet sinov so namreč pobili komunisti ob koncu 2. sv. vojne. Pa s tem še ni bilo konec pregona. Tudi kasneje so Snopkovo mamo zasliševali in zastraševali. Vendar jim je Snopkova mama vse oprostila.

Če že ni Snopkova mama med kandidati za blažene, ima pa vendar veliko zaslugo, da je v Ivanu Borštnerju vzpodbudila veliko ljubezen do našega preprostega naroda. Rekel si je: »Tudi jaz bom nekaj naredil za domovino

Tako se je začelo novo dejanje v zgodovini slovenskega naroda: zgodba o ukradenem dokumentu vojaške tajnosti. Ta dokument je dokazoval, da si je vojska vzela pristojnosti, ki jih ni imela na civilnem področju. Iz tega se je dalo slutiti, da se pripravlja državni udar. Borštner je ta dokument izročil Davidu Tasiču, notranje-političnemu uredniku v Reviji Mladina. Ivan Borštner se je namreč čutil ogroženega, ker je let prej izstopil iz partije. Sledil je proces proti četverici obtoženih s strani JNA, imenovan JBTZ. Temu je sledil odpor več kot stotisoč glave množice proti okupatorju JLA. To je bil prvi množični odpor proti jugoslovanski državi. Simbolno se je že začela naša osamosvojitvena vojna.

Počasi kaplja resnica na dan. A tako nastajajo vsa umetniška dela. Ko bo postavljen še zadnji kamenček na svojem mestu v mozaiku zgodovine našega naroda, ko bo naše pravo in pravica zares evropska in demokratična, ko bodo v šolah učili resnično in tudi junaško zgodovino slovenskega naroda, takrat nas bo resnica zares osvobodila.

Ena izmed laži je tudi praznovanje 27. aprila kot praznika upora slovenskega naroda. Umetnik Plečnik je vedel za resnico in kot spomenik tega lažnivega praznika naredil velik pisoar.

Obstali smo na koščku zemlje pod Triglavom. Danes smo šestkrat manjši kot je bila nekdanja Karantanija. A to je naša kokoška. Pravim pa, da bo po ljudski pravljici ta kokoška še nesla zlata jajca. Obstali smo, ker smo krščanski narod, Marijin narod. Obstali smo zaradi naše kulture, lastnega jezika in Božje pomoči. Povojni oblastniki so nam hoteli vzeti vero in s tem tudi krščansko kulturo in omiko. Blaženi Slomšek je dejal:

»Sveta vera bodi vam luč,

materin jezik pa ključ

do zveličavne in narodne omike.«

Žal še danes smo kristjani v politični in družbeni stvarnosti drugorazredni ljudje.

Pisatelj Ivan Cankar pravi: »da nobena solza ni bila potočena zaman in nobena kaplja krvi ni bila prelita zastonj…« Janša je še dejal: »da so tudi te žrtve pripomogle k temu, da se tragična zgodovina Slovencev ne ponavlja več…«

IN NAŠA EVROPA?

Slovenija je leta 2004 postala ena izmed takrat osemindvajsetih držav evropske skupnosti. Ta usmeritev je še vedno naša prava pot v prihodnost. Naša slovenska kultura raste namreč iz krščanskih temeljev in določa našo samobitnost. Tako je tudi evropska skupnost zrasla iz krščanskih korenin. Njeni ustanovitelji so bili trije krščanski politiki: Robert Schuman, Alcide De Gasperi, Konrad Adenauer. Zavzemali so se, naj evropska skupnost temelji na krščanskih vrednotah humanizma, demokracije in sodelovanja. Prav kakor je v Zdravljici naš Prešern preroško zapel:

»Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan,

da koder sonce hodi,

prepir iz sveta bo pregnan.

Da rojak, prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!«

 

A še prej je v drugi kitici Zdravljice blagoslovil našo deželo:

»Bog živi nam deželo,

Bog živi ves slovenski svet,

brate vse, kar nas je,

sinov sloveče matere.«

Strinjam se s pisateljem Borisom Pahorjem, naj se kot petje poje naša himna Zdravljica v dveh kiticah. Tako se najprej da čast domovini in šele potem vsem ostalim narodom.

Takšen naj bo resnični medsebojni odnos v evropski skupnosti z njenimi članicami.

Žal je nadaljnja pot Evropske unije krenila drugam. Zgodilo se ji je, kakor po grškem mitu o kraljični Evropi, ki jo je v obliki bika, to je moči in denarja, ugrabil nasilni kralj.

Papež Janez Pavel II. si je močno prizadeval, da bi v evropsko ustavo bila vključena tudi preambola o grško-krščanskih koreninah Evrope. Vendar zaman. Danes se v Evropi dogajajo milijonske množice migrantov in beguncev, ki beže v razvite zahodne države. Podira se schengenskega meja, nastajajo žične ograje… In vse več smo bili priča grozljivim samomorilskim napadom, za katere je v glavnem bila odgovorna islamska država. Kar niso zmogli turški upadi pred stoletji, se zdaj dogaja v razkristjanjeni Evropi. Zakaj je vse to mogoče?

Naša Evropa se je odvrnila od Boga in postala le še hladna birokratska organizacija. Vendar tako kot je Bog klical izvoljeno ljudstvo v Stari zavezi, ki se je vedno znova odvračala od njega in si izbralo sužnost, tako kliče tudi danes postarano gospo Evropo, da bi se v njem spet pomladila.

Prijateljica, poglobljena molilka pravi: »da je v Svetem Pismu že vse zapisano, kar je bilo in kar bo. V Svetem Pismu piše, da Bog ne bo dopustil uničenja človeštva. Kljub človekovi svobodni volji, ki je kriva za razne zastranitve in vojne, končno le On sam vodi človeško odrešenjsko zgodovino.« Prijateljica še pravi: » Tudi, če temne sile prostozidarstva vdirajo v družbo in v samo Cerkev, tudi, če sovražniki pošiljajo begunce in grozijo z islamom, na koncu bo zmagalo Jezusovo Presveto Srce in Marijino Brezmadežno Srce. Bog po preroku kliče nas in Evropo: »Pridi domov in naredil bom zabavo, kot je nebesa še niso videla.« (Lk 15, 7) In še: »Želim ti dati več, kot si sploh lahko predstavljaš ali prosiš!« (Ef 3, 20)

In kaj prosimo?

Prosimo za varnost, za mir, za blagostanje.

Mati Božja pa nas prosi za molitev. Zato naj zaključim s to molitvijo za domovino.

MOLITEV ZA MOJO SLOVENIJO

Bog, naš Stvarnik!

Zahvaljujemo se Ti za raj pod Triglavom,

Za našo državo Slovenijo, doma, v zamejstvu in po svetu!

Hvala, da si nam podaril ta čudoviti košček zemlje.

Našim prednikom si razodel svojega Sina Jezusa Kristusa

In sklenil zavezo z nami.

Vera nam je omogočala,

Da smo preživeli na tem križišču

Slovanskih, romanskih in germanskih narodov.

Na pot skozi zgodovino si nam pošiljal

Duhovnike, preroke in mučence, može, žene,

Matere in očete, kulturne in druge javne delavce.

Številni so s svojo krvjo napojili zemljo,

Da bi naša država pognala nove korenine.

Njihove  priprošnje in varstvo Matere Marije,

Kraljice narodov ter naše zavetnice, nam utrjujejo vero,

Da ostajaš z nami tudi v preizkušnjah

Sodobnega globalnega sveta.

Tvoj Sveti Duh nas tudi danes razsvetljuje in vodi.

Utrjuj našo vero, blagoslavljaj družine,

Opogumljaj mlade in podpiraj trpeče.

Vodi žene in može, posebej voditelje, da bodo složno iskali

Pota pravičnosti, miru in spoštovanja.

Naj nas povezuje Tvoja ljubezen

In nam utrjuje upanje v zmago dobrega.

Naj se sestrstvo in bratstvo vseh ljudi dobre volje

Dopolni pri Vstalem Gospodu v nebeškem Jeruzalemu.

Amen.

Izdala Slovenska škofovska konferenca

Pravična ureditev družbe in države je osrednja naloga politike. Država, ki si ne bi prizadevala za pravičnost, bi bila velika roparska tolpa, kakor je dejal Sveti Avguštin.

K osnovni podobi krščanstva spada razlikovanje med tem, kar je cesarjevega in tem, kar je božjega. Pravičnost pa je etične narave.

In naša mladina?

Naša krščanska mladina ima vizijo – kot indijski pater James Manjackal, ki veruje, da večna luč zmaguje.

VERA, UPANJE IN LJUBEZEN PREMAGAJO VSE ČERI. LJUDJE PRIHODNOSTI BODO Z BOGOM POVEZANI. SPREMENIL SE BO SVET V VSEM: KMETIJSTVO, GOSPODARSTVO, GRADNJA, MODRI SVETOVNI RED IN PRAVO, UMETNOST, GLASBA, GLEDALIŠČE, SLIKAR, VSE BO ZA ČLOVEKA DOBRO IN LEPO, BOGU PA V ČAST.

Odlomek iz duhovnih vaj Prenove v Duhu

IN ŠE PESEM DIJAKA MIHAELA:

Ljudje, Božje kraljestvo med nami je tu!

vi ga ne čutite,

ker ste  v snu,

snu noči,

ki je več ni.

Ljudje,

noč se priklanja,

že se dani

in nam se še sanja

in čas nam beži.

Dajmo, ljudje,

odprimo oči.

Helena Alenka Bizjak, Blagovest