Razrešitev mednarodnih strokovnjakov iz uprave DUTB odpira nova vprašanja in nova delovna mesta. Slednja najbrž spet za izbrane “gospodarsko-politične elite”, ki smo se jim s tujci želeli ogniti. Za dolg 30 milijard evrov, 15.000 na državljana, niso bile krive previsoke plače. Vsaj ne te, na slabi banki. So pa bile prav plače dovolj dober povod, da so določene interesne skupine izgnale “vsiljivce”.
Ideja je bila dobra. Tujci naj vodijo slabo banko, pa bo manj možnosti za korupcijo. Plačajmo jim pošteno, da tudi sami ne bodo staknili “korupcijskega virusa”. Tako nam bo morda uspelo uravnotežiti gospodarstvo, ki ga sedaj obvladujejo elite. Da obvladujejo gospodarstvo je namreč samo vrh ledene gore; da so splezale do tja, so si morali najprej podjarmiti politiko in veliko večino medijskega prostora.
Nekdanji finančni minister Šušteršič je imel jasno vizijo zakaj tujci. Ker so strokovnjaki in ne poznajo “mafijskega teritorija” in zato obstaja večja verjetnost, da bodo delali samostojno in dobro za državljane in državo. Pripravljavci zakona in DZ kot zakonodajalec so pri tem popolnoma zavestno podprli dejstvo, da bodo tuji strokovnjaki plačani toliko kot bi bili plačani v tujini in ne toliko kot to omogoča Lahovnikov zakon.
Poligon je prazen, kdo bodo igralci?
V Društvu Evropska Slovenija pričakujejo, da se bo zgodilo nekaj podobnega, kot se dogaja v okviru likvidacije Factor banke, »ko pomemben član vladajoče gospodarske-politične elite prek verige podjetij v lasti sorodnika oz. znancev obvladuje družbo, ki je s pomočjo posojila Factor banke brez lastnih sredstev kupil stavbo, na račun bančnega kredita urejal dokumentacijo. Prišla je kriza in projekt ni več rentabilen. Če bi bilo to posojilo preneseno na DUTB, bi člana vladajoče gospodarske-politične elite razlastninili, DUTB pa bi prek unovčitve hipotekarnega zavarovanja prevzel projekt in ga nato prek transparentnih postopkov prodal kupcu, ki v nobenem primeru ne bi smel biti povezan z dolžnikom in njegovim pooblaščencem. V nizkem startu je brežiški medijsko-termalni-marinski tajkun, ki se z vzhodnimi prijatelji dogovarja, da bo svojo 150-milijonsko evrsko luknjo, ki nam jo je naredil, odkupil po diskontni ceni za 30 ali 40 milijonov. Ali pa odvetniški finančno-hobotnični strokovnjak, ki prek posrednikov obvladuje družbo z odlično parcelo v Ljubljani in se nadeja 90-odstotnega popusta pri ‘prodaji projekta.«
Samo strinjamo se lahko z ugotovitvijo društva, ki pravi, da bo “DUTB ob upoštevanju “prijateljskih” cenitev in z raznimi strategijami razvoja realizirala “sanacijo” skrbno izbranih tajkunov. Kot mnogokrat, vsi vse vemo, nismo pa pripravljeni narediti nič, da se interesne skupine zaustavijo in se prepreči moralni hazard in posledično bogatenje izbranih gospodarsko-političnih elit, ki so očitno tudi nedotakljive za organe pregona.”
V. V.