fbpx

Akademiki in ekonomisti soglasno kritični do vladne strategije upravljanja s plačnim sistemom

foto: twitter

“Celotna politika in interesna združenja starega tipa so se ujela v to neoliberalno kapitalsko logiko, da delajo za interese tistih, ki jim ne gre za to, da bi mi živeli bolje,” je dr. Igor Lukšič povedal, kaj se mu zdi glavni problem te države, ter dodal, da bo ta vlada, če se bo lotevala stvari tako kot sedaj kaže – torej, katera skupina je najglasnejša – ne le padla, ampak si bo tudi zaslužila, da pade. Je torej plačni sistem, ki ima 26 razredov za minimalno plačo, odslužil svojemu namenu? Včeraj je ministrica za javno upravo napovedala, da bodo na koalicijskem vrhu predstavili izhodišča o plačni reformi, jih uskladili in sprejeli, nato pa naj bi sklicali pogajanja s sindikati javnega sektorja – a se nič od tega ni zgodilo.

Kot smo že pisali, v delu sindikatov javnega sektorja od vlade zahtevajo, da pripravi rešitve za ureditev plačne problematike in odpravo plačnih nesorazmerij. V nasprotnem primeru pa napovedujejo, da bodo 24. februarja organizirali protestni shod za dostojno plačilo. V pogajalski skupini reprezentativnih sindikatov javnega sektorja so opozorili, da vlada že dva meseca krši rok, določen za začetek pogajanj o prenovi plačnega sistema in odpravo uravnilovke v spodnji tretjini plačne lestvice. Poudarjajo, da vlada s parcialnimi dogovori vzpostavlja rešitve, ki v temelju spreminjajo plačni sistem in prinašajo neenakopravno obravnavo in nevzdržna plačna razmerja, je poročala STA. Jakob Počivavšek, vodja pogajalske skupine reprezentativnih sindikatov javnega sektorja, je povedal, da so že prej opozarjali, da bodo morebitni parcialni dogovori sprožili nov plaz zahtev.

“Očitno vlada prisluhne zgolj tistim skupinam, ki grozijo s stavko in protesti, pri tem pa v celoti zanemarja delovna mesta plačne skupine J, tudi tista s srednješolsko izobrazbo, ki so daleč pod ravnjo minimalne plače, in druga delovna mesta v javnem sektorju … pri tem pa brez širše razprave podira razmerja v osnovnih plačah, ki so bila postavljena leta 2008,” je še dejal Počivavšek. V skupini reprezentativnih sindikatov javnega sektorja so prepričani, da obstoječi plačni sistem potrebuje spremembe in prenove. Včeraj je ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik napovedala, da bodo na današnjem koalicijskem vrhu predstavili izhodišča o plačni reformi, jih uskladili in sprejeli, nato pa naj bi sklicali pogajanja s sindikati javnega sektorja – a se to ni zgodilo, razpravljali so le o zdravstvu.

Vlada Roberta Goloba brez nekih sistemskih rešitev obljublja višje plače podolgem in počez – se s tem zabijajo zadnji žeblji v krsto enotnega plačnega sistema? Zaposleni v javnem sektorju so v nov plačni sistem vstopili leta 2008, po šestih letih usklajevanj oz. pogajanj s socialnimi partnerji – odločitev za nov plačni sistem je namreč padla že v času zadnje vlade Janeza Drnovška. Kmalu se je pokazalo, da tudi nov plačni sistem ni brez pomanjkljivosti, k prenovi plačnega sistema se je v koalicijski pogodbi zavezala tudi prejšnja vlada Janeza Janše. “Gre za ukinitev enotnega plačnega sistema. In temu že v izhodišču nasprotujemo,” je napovedane spremembe takrat komentiral Počivavšek.

dr. Igor Lukšič (Foto: zajetje zaslona)

Da bi bilo treba odpraviti oziroma popraviti enotni plačni sistem, je dr. Igor Lukšič menil že pred časom, ko je bil minister v vladi Boruta Pahorja. Z leti in parcialnimi korekturami različnih vlad se seveda na vse več koncih in krajih kažejo razne anomalije. Tako se je med drugim lahko tudi zgodilo, da je učitelj z napredovanjem na ravnateljsko mesto pri plači nazadoval. Zanimiv je tudi podatek, da je plača nekdanjega predsednika Danila Türka znašala 6600 evrov bruto, zadnja Pahorjeva plača pa je znašala 5400 evrov bruto.

Za to naj bi bila po Lukšičevem mnenju kriva demagogija in populizem – ob volitvah so si namreč vsi nižali plače. Na eni strani se je torej dvigovala samo minimalna plača – ta je bila leta 2007 538 evrov bruto, medtem ko je leta 2023 1203 evrov bruto, na nasprotnem koncu pa so se plače nižale. Potem pa so še vsi tisti vmes, ki so praktično obtičali in se niso premaknili nikamor. Ta vlada bo torej morala rešitve zastaviti sistemsko in dolgoročno. Lukšič je v oddaji Faktor izspotavil tudi primer naših severnih sosedov – avstrijski predsednik je postavljen najvišje znotraj javnega sektorja – tam je torej nemogoče, da bi šef banke imel več. Pri nas seveda ni tako. “V politično orientirani Avstriji, ki je država in ne grupa građana, ki ji ne vlada civilna družba ad hoc skupin z ulice, očitno vedo, kako je treba postaviti sistem,” je pripomnil redni profesor politologije, ki ima po 37 letih delovne dobe danes 200 evrov nižjo neto plačo kot pred petnajstimi leti.

Lukšič torej zagovarja plačni sistem, v katerem je najvišje postavljen človek, ki je tudi najbolj odgovoren državi in ki predstavlja državo. Ne pa nekdo, ki služi najbolj od države. Še vedno pa seveda ostaja vprašanje načina vrednotenja določenega dela in pa vprašanje, ali naš politični vrh sploh čuti odgovornost do države?

dr. Matej Lahovnik (Foto: zajetje zaslona)

Matej Lahovnik je že leta 2017 menil, da bi morali v Sloveniji znova uveljaviti model, po katerem bi rast plač za eno odstotno točko sledila rasti produktivnosti – če je bila torej rast produktivnosti sedemodstotna, bi se morale plače zvišati za šest odstotkov. “Tak model, ki smo ga v preteklosti že imeli, bi zagotavljal, da bi se plače hitreje dvigovale, gospodarstvo pa ne bi izgubljalo konkurenčnosti,” je pojasnil za Dnevnik. Še večje rezerve za dvig plač bi bile po njegovem mnenju v znižanju obdavčitve stroškov dela, saj so v Sloveniji razlike med neto plačami in stroški delodajalca med največjimi v Evropi. To mnenje bi se po Golobovih davčnih dvigih verjetno dalo prenesti tudi v sedanjost.

Po vseh Golobovih intervencijah niti več nimamo enotnega plačnega sistema

Seznam poklicnih skupin v javnem sektorju, ki zahtevajo višje plače, se medtem seveda daljša. Ekonomisti pa ob tem opozarjajo na nevzdržno povečevanje javne porabe oziroma neodgovorno razdeljevanje denarja, ki ga pravzaprav ni. Nekdanjega ministra dr. Mateja Lahovnika čudi, da je vlada na enostranske posege v plače pristala po tem, ko je že napovedala nov plačni sistem.

Kot je ocenil Lahovnik, bo imela vlada ob takšnem tempu zviševanja plač velike težave, kako vse izdatke spraviti v stabilen okvir financiranja. Upoštevati moramo namreč, da predvideni proračunski primanjkljaj za letos že sedaj dosega 5,5 odstotka, kar je med najvišjimi v Evropi, poroča STA. Ekonomist meni, da brez rebalansa letošnjega proračuna ne bo šlo. Lahovnik je še opozoril, da se višji stroški dela na koncu prelijejo v višje cene storitev za uporabnike. “Višje plače v vzgoji in izobraževanju, denimo, se bodo tako poznale na položnicah za vrtce,” je napovedal ter poudaril, da si je vlada s parcialnimi posegi v plačni sistem zelo otežila vzpostavitev novega plačnega sistema.

Vsem sindikatom in drugim interesnim skupinam je namreč sporočila, da je blagajna odprta; treba je le zagroziti s stavko,” je ocenil. Lahovnik je pred kratkim na POP TV-ju tudi ocenil, da enotni plačni sistem razpada ter da ni jasno, kako se bo dodatne obremenitve proračuna iz naslova povišanja plač sploh financiralo. “Priliva se olje na inflacijo. Kaj bodo davkoplačevalci, ki bodo na koncu te plače financirali ali prek višjih davkov ali dodatnega zadolževanja države, sploh dobili? Bodo na primer sodni zaostanki manjši,” je vprašal. Da gre za neodgovorno razdeljevanje denarja, ki ga pravzaprav ni, pa meni tudi ekonomist in nekdanji minister ter dekan ljubljanske ekonomske fakultete Maks Tajnikar, poroča Delo. Prepričan je, da bi morali biti vsi odhodki, ki jih zdaj dobivajo vsi, ki potrkajo na vrata vlade, še posebej premiera in ministra za zdravstvo, ali pa naj bi bili namenjeni za obljubljene plače, dodatke, dokapitalizacije energetskih podjetij, take in drugačne subvencije, dolgotrajno oskrbo, odpravo doplačil v zdravstvu … verificirani v parlamentu.

Sara Kovač