fbpx

Luka Mesec z novo potezo nad podjetnike – koliko delavcev bo zaradi tega končalo na cesti?

Minister za za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec. Vir: STA

Medtem, ko trenutna vlada s svojo dohodninsko reformo globalno niža plače vsem, pa na drugi strani vendarle skrbi za socialistično uravnilovko z višanjem minimalne plače. Računica je seveda jasna. Višanje plač kot je bilo predvideno v Janševi reformi Zakona o dohodnini, bi plače višalo tako, da bi se morala optimizirati javna poraba. To pa vendarle ne gre! Višanje minimalne plače je administrativni ukrep, ki se ga leve vlade z veseljem poslužujejo, saj državi nič ne jemlje – za plače morajo poskrbeti delodajalci. Kako pa jim bo to uspelo, je njihova stvar. Če se bodo pritoževali, bodo iz Levici naklonjenih medijev hitro deležni očitkov, da “kdor ne more delavcu zagotoviti minimalne plače naj raje podjetje zapre”. Tako preprosto je to v svetu, kjer si leve vlade gospodarstvo predstavljajo kot kravno molznico z neomejeno zalogo mleka. Resnica je seveda drugačna.

Luka Mesec je na novinarski konferenci po seji vlade dejal, da ima pred božično-novoletnimi prazniki dobre novice. “Minimalna plača se bo v naslednjem letu zvišala za 100 evrov neto mesečno,” je napovedal. Gre za največji dvig minimalne plače v zadnjem desetletju. “S tem želimo pomagati revnim zaposlenim, revnim gospodinjstvom in tistim, ki jih je inflacija najbolj prizadela.”

Pozabil je povedati, da oni ne bodo nič pomagali, ampak bodo prisilili tiste podjetnike, ki se ukvarjajo z dejavnostmi z nizko profitno maržo, da izplačujejo minimalne plače, ki si jih ne morejo privoščiti. Potrebno je poudariti, da je bruto bruto plača že danes neverjetnih 1.074,43 EUR, medtem ko se bo naslednje leto presegla 1.200,00 EUR. Ob tem je potrebno poudariti še, da je delo v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami EU izredno visoko obdavčeno, vsako povišanje minimalne plače bo tako več kot delavcu prineslo državi. Na nek način gre za stranski dodatni davek na podjetja, z izgovorom skrbi za delavce. Gre za izredno premeten mehanizem obdavčitve gospodarstva, s socialnim priokusom. Je pa Mesec dejal, da bo pri tem 40 odstotkov tokrat prispevala država, 60 odstotkov pa delodajalec. Kako bo to računovodsko ali fiskalno vzdržno ni razložil. Predvsem se pojavita dve vprašanji: prva je kako bo takšna postavka sploh lahko inkorporirana v računovodske standarde, druga pa ta, da ni jasno kje bodo teh 40 evrov vzeli.

Smo pa zopet na isti točki, kjer smo se v Sloveniji že tolikokrat znašli. Smo ena najbolj egalitarističnih družb na svetu. Tako zelo, da nam gospodarsko in družbeno škodi. Vlada pa sprejema ukrepe, da bi egalitarizem še okrepila. Vsekakor je takšno – z ekonomsko znanostjo povsem skregano – višanje minimalne plače izjemno nevarno tako za podjetja, ki si delavcev enostavno več ne bodo mogle privoščiti, kot za potrošnike, saj bodo podjetja prisiljena višje minimalne plače prelivati na potrošnike, se pravi, da bodo podražila izdelke in storitve. Obeta se nam torej plaz stečajev in plaz višanj cen izdelkov in storitev. Vlada bi rada namreč ogenj inflacije pogasila z bencinom.

Mesec nas že ves mandat vrača v Jugoslavijo
Da nas Mesec vrača v Jugoslavijo vemo že nekaj časa. Spomnimo – na  sestanku o razvoju ekonomske demokracije v Sloveniji je napovedal vzpostavitev novega resornega direktorata, poimenovanega direktorat za ekonomsko demokracijo.

Kaj bo direktorat počel? Kaj sploh je ekonomska demokracija? Opisi delovnih nalog direktorata so zaenkrat še nejasni. Direktorat naj bi bil zadolžen za pisanje zakonodaje, ki bi lastnike lažje “olajšala” za lastništvo in omogočila oblikovanje finančnega mehanizma, prek katerega se bodo financirali odkupi s strani delavcev.  Koncept podrobneje razloži minister Mesec. “Če bomo zaposleni udeleženi pri upravljanju in lastništvu podjetij, bodo iz tega izhajale večja ekonomska enakost in manjše premoženjske razlike med nami,” je dejal.

V okviru ministrstva se bo torej vzpostavil resorni direktorat, njegova ključna naloga pa bo vzpodbujanje (siljenje?!) delavskega samoupravljanja. Kako natančno bo direktorat ta pritisk izvajal, ni povedal, upamo lahko le, da ne neposredno prek Ministrstva za finance oz. davčne politike in da je direktorat le izgovor za zaposlovanje Meščevih strankarskih kolegov.

Levica, koordinator Luka Mesec. (Foto: sta)

Obvezne božičnice?
Prav tako je udaril z idejo o obveznih božičnicah.“Mi smo z našega ministrstva predlagali, da se uvede obvezna božičnica, se pravi, to je dodaten regres. Če bo to sprejeto, bo zaposlenim to zimo izplačan regres v znesku minimalne plače,” je dejal Golobov minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Predlog je v gospodarstvu seveda sprožil plaz kritik.

V Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS) so izpostavili, da je potrebno zavedanje, da podjetniki in obrtniki že sedaj borijo za obstoj podjetij, s tem pa tudi za ohranitev delovnih mest. “Glede na izjemno težko situacijo zaradi energetske krize, v OZS ostro nasprotujemo predlogu za uvedbo obvezne božičnice. Obrtniki in podjetniki se namreč v teh časih borijo za obstoj podjetij in za ohranitev delovnih mest. Obvezne božičnice pa predstavljajo dodatno obremenitev, ki si je v tem trenutku številni ne morejo privoščiti”.

Prisila podjetij, da plačujejo obvezne božičnice bi seveda pomenila enako kot pretirano zvišanje minimalne plače: marsikateri delodajalec si več delavcev z nizko dodano vrednostjo ne bi mogel več privoščiti.

Obvezno beleže je evidenc prisotnosti?
Meščevo Ministrstvo za delo se je po tem, ko je ukinilo Urad za demografijo, lotilo delovnopravne zakonodaje. S spremembami zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti so želeli azširiti pojem delavca. Delavec bi od zdaj naprej bil vsak, ki ima z delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in tudi vsi ostali, ki s podjetjem sodelujejo na kak drug način, če delo opravljajo sami in so vključeni v delovni proces delodajalca, kot so denimo študenti, so poročale Finance. Zakonski predlog se bo lotil tudi vodenja evidenc delovnega časa. Delodajalci so doslej evidenco vodili tako, da so preprosto odkljukali, da je bilo opravljenih osem ur dela. Po zakonskem predlogu bi bilo takšno beleženje veliko bolj rigorozno.

Nova zakonodaja predvideva tudi poostren inšpekcijski nadzor in drakonske kazni zoper vse, ki bi se drznili prekršiti zakonodajo. Da bi bilo delo inšpekcije kar se da učinkovito, zakon predlaga, da bi se odslej elektronsko beležil čas prihoda in odhoda delavca z dela, obseg odmora in odmora med delovnim časom, opravljene ure dela v nočnem delu, ob nedeljah, med prazniki, v izmenah, ali deljenem delovnem času, opravljene ure v neenakomerno razporejenem delovnem času, ali začasno prerazporejenem delovnem času, vključno s tekočim seštevkom oddelanih ur v tednu, mescu in letu. Elektronski sistem bi moral beležiti tudi kakršnekoli posege v evidenco.

Delodajalce bi ob kršenju zakonodaje lahko doletela globa od 1500 do 20.000 evrov, če ti ne bi vodili, hranili ali posodabljali evidenc. Manjši delodajalci bi bili kaznovani z globo od 300 do 8.000 evrov, delodajalci posamezniki pa med 150 do 1.200 evrov.

Zgodovina ukrepov, ki nas peljejo nazaj v socializem
Več kot očitno je, da nas Mesec, kot glavni ideolog te vlade korak za korakom pelje nazaj v socializem. Strogo nadzorovan delovni proces, težnje po plačnem egalitarizmu, uničevanje svobodnega podjetništva z restrikcijami… Ideje niso nove. Temeljito smo jih preizkusili v obdobju 1945-1991 in v zameno ostali v trajnem razvojnem deficitu v primerjavi z državami jedrne evrope. Še več – odkar smo obudili nekatere egalitaristične koncepte, se nam dogaja celo to, da nas države, ki so bile nekoč na ravni tretjega sveta prehitevajo po realnem BDP-ju per capita (npr. Češka, Estonija). Prav hitro se nam lahko zgodi, da bo slovenska mladina čvez 20 let hodila na delo v baltske in višegrajske države.

Andrej Žitnik