fbpx

Zakaj je socialistu Mescu vzor turbokapitalistična neoliberalna Švedska?

Minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec. Vir: STA

Slovenski in svetovni socialisti imajo zelo romantične predstave o skandinavskih deželah. Ko jim kdo omeni, da se vsak socialistični eksperiment konča po kubansko, venezuelsko in sovjetsko, s prstom pokažejo na Dance, Švede, Norvežane, ki bojda v socialistični utopiji uživajo v visokih plačah, brezplačnemu zdravstvu, šolstvu in nizkimi razlikami med premoženjskimi razredi. Pred časom je moral takrati predsednik danske vlade Lars Løkke Rasmussen opozoriti ameriškega socialista in takratnega kandidata za predsednika ZDA Bernija Sandersa, da je napaka, če njegovo državo imenuje za socialistično. Razložil je, da je Danska daleč od socializma. Nasprtno – Danska je čista tržna, kapitalistična ekonomija. Tudi slovenski socialisti radi koketirajo s Skandinavijo, še posebej s Švedsko, ki je imela še pred kratkim vlado, ki je bila – vsaj uradno – na njihovi ideološki liniji.

Kot pa je opozoril uporabnik tviterja, so naši socialisti izredno selektivni, ko gre za njihovo navdušenje nad t. i. skandinavskim modelom. Všeč so jim visoki davki in socialna država, tam pa se ljubezen po navadi tudi konča.

Najbrž jim ne bi bilo všeč, da Švedska nima zakonsko zagotovljene minimalne plače (pa zaradi delujočih tržnih mehanizmov čistilka na Švedskem dobi še vedno mnogokratnik plače v Meščevem resorju redno zaposlene čistilke).

Prav tako ne omenjajo, da ima Švedska večjo neenakost kot Slovenija, saj smo mi skoraj svetovni rekorderji v enakosti po Ginijevem količniku (poleg tega pa se še dodatno borimo za to, da bi uravnilovko še bolj zategnili).

Gotovo jim ni všeč niti to, da ima Švedska 45 dolarskih milijarderjev pri populaciji 10 milijonov. Torej, 4.5 na 1 milijon, mi pa nobenega (kljub temu da je Švedska v obdobju social-demokratskega izčrpavanja države izgubila cel kup milijarderjev, med drugim lastnika družbe Ikea, ki je sedež preselil na Nizozemsko).

Švedska ima tudi največjo stopnjo investicij tveganega kapitala (Venture capital) v EU.

Foto: Statista

Kaj to pomeni? Švedska je zaliv milijarderjev, ki v državo vlagajo svoj denar, ki ga želijo s tveganimi naložbami oplemenititi. Država namreč to tudi davčno vzpodbuja.

Iz tega sledijo tudi druge logične konsekvence. Ne le to, da ima čistilka v Stockholmu veliko višjo plačo kot v Meščevem ministrstvu, ampak tudi to, da je Stockholm prava meka za bogataše, saj je v EU mesto z daleč največ milijarderji.

Foto: zajem zaslona

Ironično je, da je Švedska socializem res poskusila in bila ena od revnejših evropskih držav, nato pa pravilno ugotovila, da ne deluje, in je od takrat bogata kapitalistična država – tudi takrat, ko jih vodijo zeleni in socialni demokrati. Švedski model je bil leta 1975 namreč res vsaj Keynesianski, če že ne socialističen – več kot polovica podjetij je bila v lasti države.

Stockholm, prestolnica kapitalizma (Foto: epa)

Velika državna podjetja so tolkla izgube, država pa jim je pomagala z visokimi davki na tisti del gospodarstva, ki je dejansko deloval (to je bil zasebni del gospodarstva). Se pravi, takrat je država dejansko preiskušala “slovenski model”. Rezultati so bili katastrofalni. Vlada je bila prisiljena močno razvrednotiti vredost krone, prebivalci so postali čez noč revnejši.

Na srečo državljanov, a na žalost tistih, ki mislijo, da je Švedska še vedno socialistična, se je švedska vlada, bolj ali manj s splošnim soglasjem politike in javnosti, v devetdesetih močno obrnila nazaj proti kapitalizmu. Deregulirala je domačo industrijo, privatizirala svoj izobraževalni in pokojninski sistem ter odprla gospodarstvo mednarodni trgovini in konkurenci. Razlog, da je to storila, je ravno v tem, da kapitalizem, kjer koli se resno izvaja v sistemu z vladavino prava in zaščito lastninskih pravic, vedno ustvarja blaginjo, socializem pa ne.

Ali bodo Švedi zaradi slovenskih političnih zdrah opustili gradnjo svojega trgovskega centra v Sloveniji? (Foto: Epa)

Ikea se je zaradi socialistične politike v sedemdesetih preselila na Nizoemsko. Foto: epa

Švedska, ki jo danes ljubimo in si jo jemljemo za vzor, je skozi turbolence slovenskega državnega lastništva že šla in prišla iz nje pametnejša in bolj kapitalistična. Danes je v primerjavi z nami prava oaza neoliberalizma in kapitala. Ostali so (relativno) visoki davki in socialna država, a oboje poganja delujoči kapitalizem, zasebni sektor in privatizirani podsistemi javnih storitev. Stvari, za katere bi Dušan Keber, Maks Tajnikar in pokojni Jože Mencinger dejali, da so načrtno rušenje javnega dobrega. Le upamo lahko, da si bo Luka Mesec vzel celoten švedski model za vzor, ne le tisti del, ki mu ugaja, oz. tisti, za katerega si domišlja, da je socialističen.

Andrej Žitnik