Evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma: Molk levice ječi

Marjan Šarec, Alenka Bratušek, Luka Mesec and Tanja Fajon. (Foto: STA)

Ideja evropskega dneva spomina na žrtve, ki se praznuje vsakega 23. avgusta, je preprosta: Nekdo je pričel, nekdo reagiral, učinki so bili grozoviti. Ker se ne moremo v nedogled prepirati o tem, kdo je pričel in ali je reakcija bila pretirana, skupaj sklenemo, da sta bili obe stvari grozoviti in ta sklep simbolno praznujemo vsako leto, praznujemo pa zato, ker pomeni spravo med nami, na kateri temelji naše današnje sožitje – in opozorilo, kaj se med nami lahko zgodi, če izgubimo zgodovinski spomin.

Gledena to, da gre za tako pomemben, pozitiven temelj današnje Evrope, bi človek pričakoval, da bodo časovnice političnih strank na družbenih omrežjih kot je Twitter, prepolne čestitk in sporočil o pomenu tega dne za ohranjanje zgodovinskega spomina. Navsezadnje je praznovanje tega dne bilo sprejeto s strani Evropskega parlamenta. Ogledali smo si profile dveh najizpostavljenejših, glede svojih stališč najbolj vokalnih levičarskih strank, SD, Levice, LMš in SAB in tam naleteli na … Molk.

Zadnji čivk Levice je bil objavljen 13. avgusta:

Zadnji čivki Socialnih demokratov so bili posvečeni ekologiji in promociji orvelovskega izraza “trajnostni razvoj”, narcistični izpovedi predsednice Tanje Fajon in tožbi, ker je nekaj anonimnih čivkačev evropsko poslanko Ireno Jovevo zaradi mnogih petokolonaških izjav na različne načine žalilo kot – peto kolono:

Tudi v LMŠ in SAB ni bilo najti ničesar na temo totalitarizmov, saj bi se morali hkrati distancirati od njim ljubega socializma, kar pa za tranzicijsko levico predstavlja velik “hendikep”.

Arhaično-anarhične značilnosti slovenske levice
Molk, zaradi katerega lahko oglušiš. Dve najbolj eksponirani levičarski stranki ne obeležujeta, ne praznujeta za Evropo in sobivanje v raznolikosti tako pomembnega praznika, kar pomeni, da sta še vedno na okopih druge svetovne vojne. Od pakta Molotov – Ribbentrop, če smo za trenutek necinični do “evropske demokratske drže”, ki je postala farsa, ker jo eni zavzemamo, drugi pa jo ošabno zavračajo, se niso sposobni distancirati. Bolj od pakta dveh totalitarizmov jih moti, ker je en tudi eksplicitno njihov in ga niso pripravljeni zavreči in obsoditi in ker je drugi pakt zaradi takšnih ali drugačnih razlogov razdrl. Iz vidika tega, na čemer in kako bi naj Evropa po drugi svetovni vojni delovala, sta to to Evropo zavračajoči, v tem smislu arhaični in anarhistični stranki. Dobro, da vemo.

Aleš Ernecl