fbpx

Finale 1945: Manjkajoče zadnje poglavje druge svetovne vojne

Razmišljanje ob zanimivi knjigi britanskega diplomata in zgodovinarja Davida A. T. Stafforda z naslovom: Endgame 1945; The Missing Final Chapter of World War II oziroma po slovensko Finale 1945; Manjkajoče zadnje poglavje druge svetovne vojne. Večina knjig, ki obravnavajo drugo svetovno vojno, opisuje pretežno vojskovanje. Pa vendar je zanimivo in pomembno tudi vse drugo, kar se je dogajalo na osvojenem ozemlju, potem ko so se boji nehali. Stafford je posvetil svoje pisanje predvsem temu drugemu, in to pretežno za obdobje od zavezniškega vdora v Nemčijo do konca leta 1946. Še največ je pisal o dogodkih in okoliščinah po osvojitvah v zahodni in južni Evropi, kjer so o bojih poročali številni anglo-ameriški vojni dopisniki. O vsem, kar se je dogajalo na sovjetski strani, je poročal večinoma bolj posredno oziroma le tisto, kar so doživljali zahodni dopisniki v neposrednih stikih s sovjetsko vojsko.

Napredujoče zavezniške vojake so osupnila večja mesta, ki so bila skoraj popolnoma razdejana od letalskih bombardiranj. V njih so se še tu in tam upirali kaki zadrti esesovski oddelki, sfanatizirani šestnajstletniki ali pa ostareli pripadniki Volkssturma, ki so jih vpoklicali v zadnjih mesecih. Z vsemi temi so zavezniki hitro opravili. Potem pa so jih presenetila odkritja številnih koncentracijskih taborišč, ki so bila dostikrat v neposredni bližini kakega idiličnega naselja, ki se je zdelo zaveznikom premajhno, da bi ga bombardirali. Kontrast, ko so prišli iz povsem urejenega okolja v tako taborišče, kjer so videli kopice do kosti izstradanih, mrtvih taboriščnikov in tiste umirajoče, ki so bili preslabotni, da bi se mogli premikati in so ležali v svojih lastnih iztrebkih, ter še več preživelih, ki jih je bila sama kost in koža. Iz vsega tega se je širil neznosen smrad. Ko je npr. general George Patton prišel v taborišče blizu mesteca Ohrdruf, kjer je prvič videl vse to ter v skladovnice kot drva zložena razpadajoča trupla v barakah, kjer je ogabno smrdelo, se je za kratek čas umaknil za barako, da je bruhal. Podobnih večjih ali manjših taborišč je bilo še in še. Pri vsem tem pa so bližnji meščani trdili, da o tem niso ničesar vedeli! Zato so jih zavezniki dostikrat prisilili, da so si ogledali taboriščni pekel odznotraj ter da so pomagali pokopavati trupla. Po drugi strani pa je vsak Nemec trdil, “da je bil vedno proti”. Zato ni nič čudnega, da nosi eno poglavje celo naslov “Ich war immer dagegen!”.

Številna taborišča, v katerih je bilo več deset tisoč preživelih, so predstavljala nepričakovan logistični problem za zaveznike, ki se mu je reklo prehranjevanje, zdravljenje, pokopavanje in nastanitev preživelih v ustreznejše prostore. Če je v kakem taborišču prve tedne po osvoboditvi kljub zdravniški oskrbi in primerni hrani še vedno umiralo po 500 taboriščnikov na dan, so morali biti zadovoljni, ko jim je uspelo število smrti zmanjšati “le” na kakih 100 na dan …

Lov na vodje taborišč, esesovce, paznike in kapote se je začel že s trenutkom osvoboditve. Nekatere so odkrili kar sami taboriščniki in so z njimi kruto obračunali. Druge so postopoma izsledili zavezniki, tudi mesece in leta pozneje. Le zelo redki od njih so se ubili sami. Nekateri pa so preprosto za vselej “poniknili”, kot na primer dr. Mengele, ki je delal smrtonosne poskuse na živih taboriščnikih, zaradi česar so ga imenovali “angel smrti”. Hkrati pa se je odprl lov tudi na najvišje predstavnike tretjega rajha, ki so bili za vsa ta hudodelstva najbolj odgovorni. Ko so taboriščniki prišli k sebi, so začeli divjati in ropati po bližnji in daljni okolici, kar je spet pomenilo velik problem za zaveznike.

Kam z ujetniki in taboriščniki?
Ob vsem tem pa so bili še milijoni nemških civilistov brez hrane, vode, elektrike ter večinoma tudi brez stanovanja. Postopoma so se nemški vojaki iz ujetništva vračali na svoje domove, kjer so našli porušene hiše, nepreskrbljene žene, otroke in matere, nekatere so se morale ukvarjati z najstarejšo obrtjo, da ne bi umrle od lakote. Tiste ženske in dekleta, ki jim je uspelo pobegniti iz sovjetske zasedbene cone, so bile večinoma tudi množično posiljene, veliko pa je bilo tudi okuženih s spolnimi boleznimi. Zaradi v Rusiji storjenih hudodelstev so nemški vojaki (in civilisti) skoraj panično bežali pred Rusi in si prizadevali doseči Anglo-Američane. Zato se je tem nabralo toliko vojnih ujetnikov, da v prvem mesecu po kapitulaciji sploh niso vedeli kam z njimi. (Zato se je tudi Günther Grass pritoževal, da je takrat – podobno kot tisoči drugih njegovih rojakov – mesec dni prebival v zemljanki, skupaj z  rojakom Josefom Ratzingerjem, poznejšim papežem, kjer je vsak dobival le po 850 kalorij hrane na dan. Med vojno leta 1942 smo taboriščniki v Gonarsu dobivali le po 800 kalorij na dan.)

V njihove domovine je bilo treba vrniti nekaj milijonov taboriščnikov in prisilnih delavcev. Zelo veliko tistih, ki bi se morali vrniti v sovjetsko zasedbeno cono, se je temu upiralo. V tej zmedi je nemška civilna uprava, v kateri je bilo še veliko nacistov, delala še naprej, saj jih zavezniki niso mogli nadomestiti kar čez noč. Grozljiva je bila na primer ugotovitev, da so dober mesec po kapitulaciji v neki “evtanazijski ustanovi” še nemoteno naprej pobijali duševne bolnike … Ker je tako primanjkovalo zdravnikov in drugih strokovnih poklicev, so prišli prav tudi tisti, ki so bili prej zaprti v taboriščih. Pri svojem delu z nemškimi civilisti pa so naleteli na zakrknjeno nacistično ideologijo, ki je bila še vedno trdno zasidrana v glavah tamkajšnjega prebivalstva. Ko je neki zdravnik judovskega rodu delal v civilni bolnišnici, je prinesel v laboratorij vzorec urina. Potem je zavihal rokave, da si umije roke, in nemška laborantka je na njegovi levi podlakti opazila vtetovirano številko. Povedal je, da je bil v Auschwitzu.

“Ali je res, da so tam s plinom množično ubijali ljudi ter jih sežigali v krematorijih?” je vprašala. Ko ji je to potrdil in podrobno opisal tamkajšnje razmere, je še vprašala: “Ampak to so bili vendar Judje, kajne?”

Veliko pomanjkanje rešijo Američani
Pred bližajočo se zimo je bilo treba za vse osvobojene dežele in za Nemčijo preskrbeti ogromne količine premoga in hrane. Vsakršno pomanjkanje so spretno izkoriščali komunisti, zlasti tisti v Franciji in Italiji, da so širili svojo propagando proti zahodnim zaveznikom. Ti so se zavedali, da množična lakota in pomanjkanje lahko povzročita tako obsežne upore v popolnoma opustošeni Nemčiji, da jih ne bi bilo mogoče več obvladati. Tu so ogromno pomagali Američani s svojimi paketi UNRRA in z drugo pomočjo, saj niso marali, da se že v kratkem ponovi Versailles. Teh paketov se še dobro spominjam pa tudi dejstva, da smo jih morali plačevati, kar pa ni veljalo za komuniste, ki so jih dobivali zastonj.

Za nas, Slovence, je zlasti zanimiv tisti del knjige, ki opisuje razmere v severovzhodni Italiji, Benečiji, Julijski krajini in Trstu ter spore z maršalom Titom. Takrat smo bili skoraj popolnoma odrezani od tujih informacij. Tujih časopisov ni bilo, zahodne zavezniške oddaje pa so kmalu po vojni začeli spet motiti; poslušali smo lahko edino oddaje iz Moskve. Po drugi strani pa smo bili preveč zaposleni sami s seboj, da smo preživeli pomanjkanje in teror, ki sta zavladala po vsej državi.

Devetnajsto poglavje: Končno je napočila zarja
“Končalo se je, hvala Bogu.” Tako je 1. maja v Malcesinah ob robu Gardskega jezera vpisal v svoj dnevnik Robert Ellis. Štiriindvajset ur prej je v novicah Radia BBC slišal, da so se Nemci v Italiji vdali. Čutil je olajšanje in žalost hkrati. “Končno je napočila zarja,” je pisal domov, “nacistična zver se je nazadnje le predala; ta grozni holokavst trpljenja in žrtvovanja je skoraj pri kraju.” Hkrati pa si je želel, da bi bili ob njem tudi tisti, ki so padli, da bi se skupaj veselili. “To me je močno prizadelo,” je dodal, “kajti veliko mojih najstarejših in najboljših prijateljev iz dni, ko smo bili na Cap Halleyju, je žrtvovalo svoja življenja.” Zanj je bil to dan premišljevanja in ne praznovanja. To pa je še bolj veljalo za civiliste.

Za Ellisa, kot tudi za večino čet v prvih linijah konec bojevanja še ni pomenil konca vojne, ampak le nekaj več kot kratek predah v vsakodnevni rutini. Za naslednji dan je četa F dobila ukaz, naj gre v Bolzano, kjer je bil glavni stan generala von Vietinghoffa in SS-generala Karla Wolffa. Tu, visoko v Alpah sta imela nalogo, da zagotovita navzočnost ameriške armade in preprečita napade italijanskih partizanov na nemške položaje. Ko je Ellis, ki je imel na rokavu bel trak, prevozil nemško cestno blokado, so bili na njegovi levi strani vinogradi in ciprese, ki so se dvigovali proti čistemu in hladnemu gorskemu zraku. Na nekaterih cipresah so bile dolge palice s slamo na koncu, ki so kazale pravo pot in jih je bilo dobro videti celo v temi.

Vdaja nemških častnikov.

Mesto Bolzano so bila nekakšna vrata do Brennerjevega prelaza. Le nekaj dni prej so se čete ameriške Sedme armade, ki so prišle s severa, tam srečale s četami Pete armade, ki je pod vodstvom generala Maxa Clarka napredovala z juga. To srečanje je pomenilo konec mogočega in zadnjega nacističnega upora[1] celo za najbolj goreče. Morebitne Hitlerjeve privržence je bilo lahko najti. Ampak mesto je bilo še vedno pod nadzorom lokalnega odbora italijanskih partizanov (CLNAI), ki so patruljirali skupaj z nemški vojaki, katerim so pustili orožje, čeprav so se že vdali. To so bile očitno zelo čudne razmere. Nemške čete so bile približno šestdesetkrat številčnejše od ameriških, zato jim nekako ni šlo v glavo, da so poraženi. Najprej so Američani morali celo prositi za nastanitev, medtem ko je nemški komandant Wolff prebival v razkošni vili in je imel na voljo kakih dvajset avtomobilov. “Nemški oficirji,” je poročal Times, “so se povsod naokoli vozili s hitrimi avtomobili v spremstvu žensk in so se vedli kot gospodarji.”

Ko je pohajkoval po mestu s svojo kamero, je Ellis fotografiral več nemških vojakov in uniformiranih esesovcev, ki so se sprehajali po mestu in se pozdravljali s “Heil Hitler!”. Neko jutro je zaslišal topot korakov. Pogledal je skozi okno in zagledal krepke ženske v nemških uniformah, ki so korakale v formacijah očitno na neko nalogo. Ni si mogel kaj, da ne bi pomislil na nemške paznice v koncentracijskih taboriščih, katerih slike so bile objavljene v časopisih, potem ko so osvobodili taborišče Belsen. Skupaj s tovariši iz Desete gorske divizije je tudi sam prišel do plena v obliki pištol Beretta, ki so jih izdelovali v istoimenski tovarni v mestu.

V Malcesine se je vrnil na dan VE. (To je 8. 5. 1945, ko se je končala vojna v Evropi. Op. P. S.). Ni videl razloga, da bi kaj dosti praznovali, in pisal je domov: “Če bi bili doma v ZDA, bi se morda razživeli, medtem ko se je tu vse skupaj zdelo plitvo in nepomembno. Res je, da smo si strašansko oddahnili. Ker pa smo dali čisto vse od sebe ter spotoma videli toliko trpljenja in umiranja, ni bilo kakega razloga, da bi temu  nazdravljali … Počutil sem se kot tekač, ki je tekel do meje svojih moči in zmagal, potem pa je bil preveč izčrpan, da bi mogel praznovati.” Poleg tega je konec vojne v Evropi pomenil, da jih utegnejo kmalu premestiti na Pacifik. “V tej vojni sem preživel le za las,” je pisal svoji sestri. “Zavedam se, da moja sreča ne bo zdržala tudi tam, če bom v prvih vrstah … Morda,” se je pošalil, “bom dezertiral v Perzijo.”

Novica, da je bil odlikovan z bronasto zvezdo za svoje junaštvo, ker je ustrelil ostrostrelca, mu v tej izčrpanosti in pesimističnem razpoloženju ni bila v uteho. Tudi vojni film Two Down and One to Go o vdaji Nemčije ni dosti pomagal, saj je bila tu še Japonska. Prihodnost mu je ležala težko na duši. Potem ga je zajel še cinizem, ko mu je komandant poveril, naj napiše seznam tistih, ki bi jih bilo treba odlikovati. Medalja je pomenila določeno število točk, enako kot čas, prebit v vojski, koliko časa od tega v Evropi, starešinstvo in število bojev, v katerih je kdo sodeloval. Ko se je nabralo zadosti točk, je vojak pridobil pravico, da so ga demobilizirali. Elis se je težko sprijaznil z avtomatizmom, da je odlikovanje za sodelovanje pripadalo tudi tistim v logističnih četah, ki niso bili nikdar v prvih bojnih vrstah. Še huje se mu je zdelo, da so “oni zgoraj” poskrbeli, da so z redom bronaste zvezde odlikovali tudi tiste visoke oficirje, ki niso bili nikoli izpostavljeni kroglam in šrapnelom, medtem ko so veliko tistih, ki bi si nedvomno zaslužili to odlikovanje, vse prevečkrat prezrli. Še bolj težko mu je padlo, ko se je vsak dan zavedal, da ima le štiriinštirideset točk in da bi jih moral imeti petinosemdeset, preden bi prišel v poštev za demobilizacijo. Tako je s strahom pričakoval, kdaj bo dobil poziv, da bo moral na Japonsko. Če je samo pomislil na tisto, kar je bral o neusmiljenem in samomorilskem bojevanju na Okinavi, ga je oblil mrzel pot, kaj vse ga utegne še doleteti.

Medtem ga je zadelo povelje, da je moral najti, razorožiti in zbrati nemške čete ter jih pošiljati v taborišča za vojne ujetnike. To je pomenilo, da je moral svoje bivališče v veliki vili in prijetno plavanje v Gardskem jezeru zamenjati za zoprno in zmede polno mesto Brescia v Padski nižini. Tu so zbirali tisoče nemških vojakov v velikih ogradah, preden so jih poslali domov. Žgala je vročina do 37 °C. Njegovo bivališče je bil šotor za dva, postavljen na polju zraven letališča.

Grozil je spopad s Titovimi partizani
Zdelo se mu je, kot da bo v tisti pasti za vselej. Manj kot teden dni potem pa je – kot strela z jasnega – prišel iz divizije presenetljiv nov ukaz: kar najhitreje so se morali premakniti kakih tristo kilometrov severovzhodno, v bližino mesta Udine v Furlaniji. Nekaj, česar prej ni bilo mogoče verjeti, je nenadoma postalo mogoče: spet bodo izbruhnili boji. Vendar tokrat ni bil sovražnik Wehrmacht, temveč jugoslovanska armada maršala Tita, ki je grozil, da bo zasedel Trst in širšo okolico. Takrat so resno razpravljali o odkritem oboroženem spopadu.

Tri dni po tem, v ponedeljek, 21. maja, je Ellis ob 2.30 zjutraj postavljal svoj šotor ob blatnem bregu reke Torre pri Udinah. Lilo je kot iz škafa in njegovi tovariši so poskušali narediti majhen nasip okoli šotora, ki naj bi zadržal vodo, vendar brez večjega uspeha. Kmalu je bilo čisto vse premočeno. Bilo je obupno. Naslednji dan so vsakega od divizijskih regimentov oblikovali v bojno skupino, jih popolnoma oborožili in jim ukazali, naj bodo skrajno pozorni na vsako sovražno dejanje. Ellisu se je vse skupaj zdelo prekleto nenavadna pot, po kateri naj bi se končala vojna. Tudi Geoffrey Cox, ki je bil kakih petinšestdeset kilometrov jugovzhodno v Trstu, je občutil natanko tako. Večino maja, ko je bil v prvih bojnih vrstah, je bil priča, kako se je pospešeno razvijala kriza med Zahodom in Vzhodom.

Svet je izvedel za Hitlerjevo smrt v torek, 1. maja. Prav na ta dan so morali Cox in Novozelandci zapustiti Benetke. Ko so imeli reko Piavo za seboj, so njihovi oklepniki hiteli proti Trstu po zapuščeni cesti, kjer so naleteli le na malo odpora. “Nobenih cestnih blokad ali kraterjev ni bilo, da bi jih ovirali, zato so drveli po cesti s 55 km/h,” se spominja Cox. “Antene so se zibale kot mladike, gume so cvilile na mokri cesti, komandanti s črnimi baretkami in slušalkami pa so sedeli vzravnani v stolpičih svojih oklopnikov.”

Edine ovire so bile množice navdušenih, z zastavami mahajočih in pozdravljajočih Italijanov v špalirjih, ki so se vrstili vse do meje z Jugoslavijo. Italijanski partizani so imeli pod nadzorom že večino mest in vasi. To so bili pripadniki nemarksističnih brigad “Osoppo”, v katerih so bile pretežno skupine krščanskih demokratov, ki so nosili zelene rute in srajce. Brigade so imenovali po gori blizu Udin, ki je zaslovela, ker so se tam Italijani uprli Avstrijcem, ko je bilo tisto območje še del avstro-ogrskega cesarstva.

Cox je povabil enega od njih v svoj džip. Mlad, vitek mož v ohlapni halji, podobni sivi bluzi, z vojaškim pasom ter ožjim jermenom prek rame (»Sam Brown belt«) in bersalierskim klobukom, za katerega je bilo zataknjeno pero, je bil štabni poveljnik skupini Osoppo v Udinah. Bil je tudi sorodnik soproga Fey von Hassel Deltamo (ki je v knjigi pogostokrat omenjena; op. P. S.). Čeprav se je prej bojeval proti zaveznikom v diviziji Ariete v severni Afriki, je ravno ušel Nemcem, ki so ga zajeli kot partizana. Bilo je dobro, da so ga vzeli s seboj. Ko je množica zagledala njegov bersalierski klobuk in njegovo partizansko opremo, je še bolj navdušeno pozdravljala Coxa. Močno je lilo – in dež, ki je prihajal naravnost od Alp, je bil hladen –, vendar to ni motilo Italijanov v njihovi pristni zagretosti, da so bili končno spet svobodni.

Ozračje pa se je nenadoma spremenilo. Že na drugem bregu Soče, vse do ladjedelnic v Monfalconeju, slabih 30 km pred Trstom, so partizani nosili rdeče, ne pa zelene ovratne rute, ter modre kape z rdečo zvezdo. Ob cestah so bile slike Tita z načečkanimi gesli “Živijo, Tito!” in “Živijo, Stalin!”. Cox je opazil še napise “Tukaj je Jugoslavija!”. Novozelandci so prečkali nevidno mejo. To je bilo sporno, “nikogaršnje ozemlje”, ki je bilo naseljeno z Italijani in s Slovenci. Tito se je odločil, da bo zasedel to območje za Jugoslavijo, kjer naj bi bila Soča meja njegove države z Italijo. Njegovi partizani so že zasedli Monfalcone, ki se po slovensko imenuje Tržič. Na stavbi magistrata, ki se je bleščala v soju električnih svetilk, je visela velika zastava z rdečo zvezdo. Istega dne so dosegli tudi Gorico, ki leži kakih 25 km severno na bregovih reke Soče.

Kot je bilo videti, je bilo srečanje na zunaj prijateljsko. Cox ni imel občutka, da bi on in njegovi Novozelandci bili vpleteni z Jugoslovani v kakršno koli sovražno tekmovanje, kdo bo prej zasedel Trst. General Freyberg se je pogovarjal z dvema višjima jugoslovanskima oficirjema in jima zatrjeval, kako ponosen je, »da se je srečal s slavnimi četami maršala Tita, ki so se tako srčno bojevale za skupno stvar«. Naslednje jutro so Novozelandci nadaljevali pot proti Trstu. Opoldne je začela veljati nemška vdaja, ki pa ni zajemala nemških čet vzhodno od Soče; v Trstu se je nemški garnizon še vedno uspešno upiral partizanom, ki so prišli tja dan prej. Tudi Novozelandci so naleteli še na kak izoliran upor, posebno na stranskih cestah Krasa, obsežne bele apnenčaste planote, ki se je širila v notranjost. Vendar jih ni zadržalo nič resnejšega.

Sredi popoldneva so dosegli Miramar, polotoček s pravljičnim gradom, od koder se je že videlo mesto. Manjši nemški oddelek se je rad predal in Freyberg je sklenil, da bi bil to dober kraj za njegov glavni stan. Cox je kmalu parkiral svoj izvidniški tovornjak zraven bohotne oljke na robu grajske terase. Medtem so novozelandski tanki Sherman napredovali vzdolž ozke obalne ceste in prispeli v Trst, kjer so jih bučno pozdravljali meščani. Grad Miramar je bil prav idiličen kraj za konec vojne. Zgradil ga je avstrijski nadvojvoda Maksimiljan kot posebno bivališče zase in za svojo ženo Charlotte. Oblikovan je bil kot tipična graščina 19. stoletja, z obilo stolpi v gotskem, srednjeveškem in renesančnem slogu.

Že kmalu potem, ko se je tja preselil, je nerad sprejel položaj cesarja Mehike, zaradi česar je odplul s svojo ženo v Vera Cruz, kjer pa ga je doletela smrt pred republikanskim strelskim vodom. Ovdovela Charlotte je preživela naslednjih šestdeset let v Belgiji, kjer je dobila azil. Po Maksimiljanovi smrti so uporabljali grad za občasno rezidenco Habsburžanov. Ko pa je Trst v 30. letih dobila Italija, je Miramar postal občasna rezidenca kneza von Aosta. Pa tudi njemu ni bila usoda naklonjena, saj je odpotoval na nesrečno misijo v Etiopijo, kjer je leta 1941 padel v roke Britancem. Med drugo svetovno vojno so grad uporabljali Nemci za oficirsko šolo.

Peter Starič