Sedim na koprskem pomolu, blizu kraja, od koder je malteški trajekt Venus Valletta oktobra 1991 odpeljal zadnje vojake agresorske JLA. Tukaj vedno rad posedim in premišljam, kaj neki se bo moralo še zgoditi, da bomo Slovenci začutili nujnost duhovne osvoboditve, kajti zgolj fizična osamosvojitev, brez resnega reza s koreninami preteklosti, nas počasi in zanesljivo pelje nazaj v čase, ki smo se jih komaj za silo rešili. Brskanje za spletnimi naslovi me pripelje do novic iz Maribora. Podobno kot Ljubljano, tudi “toti” Maribor trenutno vodi povsem nespodoben župan. Ko berem, s čim vse se ukvarja nesposobno-nespodobni mariborski župan, me prime sveta jeza, ki jo moram preliti v črke. Brezskrbnega posedanja ob morju je za danes konec.
Mariborski župan Andrej Fištravec je, podobno kot Janković, človek s kratkim in luknjastim zgodovinskim spominom. Da je zanj zgodovinska resnica deveta briga, je ponovno dokazal danes, ko je skupaj s svetovalcem ruskega veleposlaništva in vodjo ruskega centra znanosti in kulture Yuryjem Metelevom ob prihajajoči 72. obletnici konca II. svetovne vojne snoval načrte za vzpostavitev memorialnega centra z ruskim muzejem v Melju.
Zadnjič se Stalag XVIII D kot samostojno ujetniško taborišče pojavlja 1. oktobra 1942 z 11.444 ujetniki. Med ujetniki je bilo 6.180 Francozov, 2.812 Britancev, 2 Jugoslovana in 2.450 sovjetskih – ruskih vojnih ujetnikov. Po kapitulaciji fašistične Italije so od jeseni 1943 v Maribor pričeli prihajati tudi italijanski vojni ujetniki. Do konca vojne leta 1945 je bil ujetniški taboriščni kompleks v Mariboru podružnica Stalaga XVIII A iz avstrijskega Wolfsberga. V mariborsko taborišče so prišli na oglede razmer tudi predstavniki Mednarodnega Rdečega križa, ki so ujetniško taborišče v Mariboru prvič obiskali avgusta, drugič pa oktobra 1941 in ga ocenili kot skrajno neprimernega, predvsem zaradi higienskih in bivalnih razmer ter premajhne kuhinje.
Mariborski župan Andrej Fištravec ima prvenstveno moralno dolžnost obeležiti povojna komunistična koncentracijska taborišča na ožjem območju štajerske prestolnice
Fištravčeva županska in moralna dolžnost ni gradnja ruskega muzeja v Mariboru, posebej še, ker je v spomin na vse padle Ruse, ki so umrli v Sloveniji v I. in II. svetovni vojni, odkrit spomenik na ljubljanskih Žalah. Fištravčev kratki spomin se ob teh plemenitih pobudah seveda “ne spomni”, da je komunistični režim v njegovi občini po vojni vzpostavil koncentracijska taborišča za svoje razredne sovražnike. Nekatera so bila na ožjem območju mariborske občine, npr. v Brestrnici in na Studencih v Mariboru, nekatera – Strnišče pri Ptuju (Kidričevo) in Hrastovec pri Lenartu, pa v neposredni bližini. Tukaj pa Fištravec sramotno molči. Mariborčani, zaslužite si župana, ki bo spoštoval tujce, a najprej bo moral spoštovanje izkazati svojim ljudem.
Sreda, 3. 5. 2017, 16:26, Gottfried Pina Dakitsch
“Kaj še ni zadosti Ruska kapelica, to meji že na tragikomedijo, še malo pa bomo imeli Ruse za vsakim voglom, če se ne motim, smo šli v Evropo zaradi evropskih povezav, tu pa Rusi nimajo kaj iskati, potrebno se jih je bati enako kot muslimanov …”
Rusija še danes ne obžaluje svojih napak
V raznoraznih spominskih pobudah izrojene levice, ki nas pelje v preteklost “svetle zgodovine”, kot je v svojem nagovoru ob 1. maju na Rožniku tulil Janković, je vedno treba iskati kakšno past in potuhnjeno namero. Zadnja leta je vse bolj očitno, da nas od moči in oblasti vse bolj pijana slovenska jet-set levica prek različnih obeležij, praznikov, skupnih projektov itd. počasi vozi v močvirje ideološko bolnih držav, kamor sodi v prvi vrsti tudi Rusija.
Putinovska Rusija, ki doslej ni obžalovala totalitarne preteklosti in storjenih krivic ni popravila, ampak z aneksijo Krima povzroča nove, ne more biti zaveznica in prijateljica evropskim vrednotam ter povezavam zapisane Slovenije. Vsaj toliko časa ne, dokler se v duhu fatimskih prerokb ne spreobrne.
Franci Donko