fbpx

France Cukjati o strokovni in moralni integriteti odgovornih ljudi v slovenskem sodstvu

France Cukjati (foto: Nova24tv)

“Veliko in vse več se govori o vladavini prava v Sloveniji. Refren, da si Janša lasti slovenske medije, preganja novinarje in zatira medijsko svobodo, se je sicer že malce izpel, a covid-pandemijo pa še vedno zlorablja za uvajanje diktature. K sreči imamo ustavno sodišče, ki mu uspešno blokira te zlobne namene. No, bodimo bolj resni!” je v začetku oddaje Komentar dejal zdravnik in nekdanji predsednik državnega zbora, France Cukjati.

Ne “k sreči”, ampak “žal” je ustavno sodišče preprečilo zadnjo namero vlade, da bi kot delodajalec od uslužbencev javne uprave zahtevala “prebolelost” ali “cepljenost” za prisotnost na delovnem mestu. Pri tem se je ustavno sodišče sklicevalo na zakon o nalezljivih bolezni, ki med boleznimi, za katere velja obvezno cepljenje, ne omenja covida, ker ga leta 1995, ko je bil zakon sprejet, še ni bilo. Ni pa ustavno sodišče upoštevalo zakona o vladi, zakona o varnosti in zdravju pri delu ter zakona o delovnih razmerjih, ki delodajalcu dajejo ne le pravice, ampak tudi dolžnost, da poskrbi za varstvo zdravja zaposlenih in oseb, ki pridejo z njimi v stik, je nadaljeval France Cukjati.

Poudaril je, da je v odklonilnem ločenem mnenju ustavni sodnik Jaklič zapisal, da je tako nehumano razumevanje prava, ki na glavo postavlja varstvo najvišjih človekovih pravic, na katerih pravo v resnici sloni, potrebno vedno znova zavračati. V času, ko v Sloveniji za covidom umre po 600 ljudi na mesec, bi morali bolj resno spoštovati ustavno pravico do življenja, ne glede, ali obstajajo ali ne obstajajo izrecne zakonske določbe. “Včasih se mi zazdi, da je edina korist delovanja sedanje večine ustavnega sodišča v tem, da vsi vidimo, kako pomembna je strokovna in moralna integriteta ustavnih sodnikov. In da se nabirajo odklonilna ločena mnenja za nov učbenik ustavnega prava.”

Vse manj je zaupanja v slovensko sodstvo
Na sploh je sodstvo tista veja oblasti, ki daje pečat vladavini prava, je prepričan Cukjati. Tudi in predvsem preprosti ljudje, ki premorejo veliko mero “zdrave kmečke pameti”, hitro začutijo, ali sodniki sodijo pravično ali krivično. Vse številčnejši so primeri, kot so Patria, Kangler, Novič, Radonjić itd., zaradi katerih je vse manj zaupanja v slovensko sodstvo. “Za Janševo parcelo ob Soči bo sodišče očitno toliko časa iskalo nova in nova izvedenska mnenja, dokler ne bo končno nekdo potrdil desetkrat nižjo ceno od realne. Da reševanja Balkanskih bojevnikov ne omenjam. Ali pa mižanja pred milijardnimi bančnimi ropi, tajkunskim izčrpavanjem državnih podjetij in razbohotenim vzporednim mehanizmom globoke države … Pa seveda ignoriranja množičnega kršenja covid-predpisov in javnega pozivanja k umoru izvoljenih politikov in njihovih otrok.”

Cukjati je v Komentarju vprašal ali si predstavljate, kako bi vam bilo, če bi vas nekdo obdolžil, da ste umorili človeka, proti kateremu niste imeli nič in vam kaj takega še na misel ni prišlo, sodnik pa bi se skliceval na za lase privlečene dokaze in vas mirno obsodil na dolgoletno zaporno kazen? Ali če bi nekdo, ki vas sovraži, od nekod privlekel obdolžitev, da ste neznanega dne na neznanem kraju od neznanega človeka prejeli obljubo neznane podkupnine in bi vas sodnik hitro strpal v zapor, da bi lahko vaš konkurent mirno slavil svojo politično zmago? “Bom bolj jasen. Si predstavljate, kako bi vam bilo, če bi kirurg namerno postavil lažno diagnozo, da imate tumor v glavi. Našel bi izvedenca (diagnostika), ki bi poskrbel za lažno izvedensko mnenje (recimo podtaknjeno CT sliko možganov) in nato prepričal konzilij, da je potrebna operacija. Samo zato, da vas pohabi in onesposobi, ker s svojim delom nekomu motite zakulisne rabote.”

In če bi se take stvari serijsko dogajale, kdo bi še zaupal slovenskemu zdravstvu?! In kakšna država, kakšna vlada bi bila to, če tega ne bi videla in ukrepala?! In če takih zdravnikov tudi Zdravniška zbornica ne bi hotela preganjati?! Zdi se, da se prav to dogaja v slovenskem sodstvu. Ni čudno, da vidimo kriminalce, ki niso procesirani ali pa so z očitnim izigravanjem spuščeni na prostost. In nedolžne ljudi, ki so po krivem obsojeni ali pa nerazumno dolgo čakajo na svojo pravico. Ali pa politika, ki ga izbrana skupina kriminalistov, tožilcev in sodnikov neprestano zasleduje, preganja in obtožuje.

Sodstvo je samostojna veja oblasti. A vsaka oblast, ki jo vodijo pokvarjeni ljudi, je nevarna! Zato se nam kar naprej postavlja vprašanje, po kakšnih načelih si ta samostojna veja oblasti postavlja svoj vodstveni kader? Očitno po načelih, ki v 30 letih niso pripeljala do pravičnega in zaupanja vrednega delovanja, pravi Cukjati.

Sodniki se bojijo biti pošteni?
“Pred nekaj dnevi sem bil v skupini, v kateri je potekal pogovor z znanim sodnikom. Postavil sem vprašanje, kako to, da je tako malo sodnikov, ki imajo pogum javno reči bobu bob? Pogum tudi v občutljivih primerih soditi pravično? Pa je odgovoril: ‘Veste, imajo svoje družine, otroke, kredite…’ Nekaj grozljivega me je spreletelo. Kakšno je to sodstvo in kakšno je to vodstvo sodne veje oblasti, da se nekateri sodniki bojijo biti pošteni in pravični! Pazite: bojijo se biti dobri sodniki, ki sodijo pošteno, pravično in po svoji vesti. Kdo in po kakšnih kriterijih imenuje sodnike na vodstvena mesta? Kdo obvladuje ta – očitno izmaličen sistem? Ali se zakonodajna in izvršna veja oblasti zavedata krivde, ker ničesar ne podvzameta?”

Elementi komunističnega sodstva še vedno prisotni
Cukjati je še poudaril, da so očitno elementi komunističnega sodstva še vedno prisotni. Med vodstvenimi in vplivnimi sodniki lahko še vedno najdemo osebe s poniževalnim in ignorantskim odnosom do preprostega načela pravičnosti. Pri tem nehote razkrivajo svojo refleksno oholost, “kaj mi pa morete!” In svoj narcizem, ki ne trpi nobene kritične pripombe. Tomaš Sedlaček, svetovalec nekdanjega češkega predsednika Vaclava Havla, pravi, da zlobni narcisi potrebujejo občutek moči in obvladovanja drugih. Potrebujejo “izkušnjo vsemogočnosti”, v kateri vidi Erich Fromm “naravo sadizma”. “Ob strpanju Janše v zapor in preganjanju Kanglerja so nekateri akterji zagotovo dobesedno sadistično uživali. Narcizem in sadizem sta bila temeljna kamna delovanja totalitarnih sistemov prejšnjega stoletja. Znan je Hitlerjev poziv: ‘Hočem napadalno, neustrašno, okrutno mladino’! To seveda vodi v slepo disciplino in neobčutljivost za krivice in trpljenje, ki ga režim s tem povzroča.”

Spontan poziv vplivnega sodnika: “Janšo je treba sfukat!” je le eden od znanih utrinkov narcistično-sadistične lastnosti nekaterih pomembnih slovenskih sodnikov, ki očitno še vedno sledijo nauku pokojnega Ljuba Bavcona oziroma Lenina, da “je kazensko pravo sredstvo za zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva”. Kaj nam vse to ponuja? Nič drugega kot spoznanje, da je povsod, tudi v sodstvu, ključnega pomena strokovna in moralna integriteta odgovornih ljudi. Ne od tega, kaj piše na papirju, je odvisna usoda naše države, ampak kaj je v srcih ljudi, ki jim zaupamo odgovorna mesta v parlamentu, vladi in sodstvu.

Sara Kovač