Globoke korenine italijanskih travm v zvezi z vzhodno mejo

Foto: STA

Prvi zarodki zla na stičišču med romanskim in slovanskim svetom (Gorica, Trst, Istra, Kvarner) so se začeli npr. že sredi 19. stoletja z ustanovitvijo Kraljevine Italije (1861) in spremljajočim vzponom gibanja “Italia irredenta”, ki je pozivalo k boju za osvoboditev “še neodrešenih ozemelj”. In sicer najprej italijanskih izpod Avstro-Ogrske in kasneje tudi drugih sosednih, večnarodnostnih ali celo neitalijanskih (nemških, slovenskih, hrvaških).

Opogumljeni s svojim zmotnim prepričanjem, da gre pri vzhodnih sosedih (Slovencih in Hrvatih) za brezoblične plemenske množice, ki naj bi se same od sebe postopoma asimilirale v Italijane, so ideologi iredentizma začeli ustanavljati svoja društva in gospodarska ter finančna združenja tudi zunaj meja Kraljevine Italije, predvsem na Južnem Tirolskem in v Julijski krajini. Njihov namen je bil, da bi po pruskem vzorcu na Poljskem prek raznarodovanja in razlaščanja ter odkupovanja zemlje ustvarili pogoje za postopen prodor Italije.

V tem času in iz te filozofije se je rodil tudi miselni vzorec “barbaro slavo e latino portatore di civilta” (slovanski barbar in latinski nosilec civilizacije), ki je bil nato italijanskim generacijam dolgo časa polagan že v zibelko. Asimilacijski pritiski na ta prostor so bili že tedaj tako siloviti, da se je obnje na koncu 19. stoletja javno spotaknil celo tržaški škof mons. Juraj Dobrila s svojim vizionarskim opozorilom, da se bodo nekega dne “Slovani v Istri dvignili na način, ki ne bo ugoden za Italijane“. Kar se je med drugo svetovno vojno tudi zgodilo in pripomoglo k veliki tragediji, imenovani eksodus. Etnično čiščenje vzhodne meje se je še posebej stopnjevalo pod fašizmom, ko je pod brutalnimi pritiski moralo Julijsko krajino zapustiti okrog 120 tisoč Slovencev in Hrvatov. Med drugo svetovno vojno pa si je Italija priključila še Ljubljansko pokrajino, ki je bila prav tako izpostavljena nasilni politiki “etnične melioracije”.

Ofenziva do vzhodnih sosedov
Z izgubo dela Julijske krajine po drugi svetovni vojni pa se je italijansko travmatično doživljanje vzhodne meje zavleklo vse do današnjih dni. Italija se npr. ni nikoli sprijaznila s Pariškim mirovnim sporazumom (1947) in iz njega izvirajočo izgubo vzhodnih ozemelj, saj je že v nekaj tednih po njegovem podpisu uradno terjala njegovo revizijo. Tudi Londonske spomenice o soglasju (1954), s katero je bila de facto vzpostavljena nova meja med Italijo in Jugoslavijo, si italijanske vlade ob njihovem neprestanem spogledovanju z desnico nikoli niso upale predložiti parlamentu v ratifikacijo. Iredentisti so pokazali svojo moč tudi ob sklenitvi Osimskega sporazuma (1975), ki je mejo med Italijo in Jugoslavijo zakoličil tudi de iure. Pognali so se proti njemu s silovito propagandno kampanjo, ki je uspela v tolikšni meri, da dolga desetletja nobena italijanska vlada ni želela sprejeti finančnih sredstev, ki jih je Slovenija kot ena od pravnih naslednic Jugoslavije nakazala Italiji skladno z določbami Osimskega sporazuma. Kar naj bi, očitno, ustvarilo pravni temelj za morebitno kasnejše izpodbijanje sporazuma. Hkrati so ob tem prerivanju okrog Osima izsilili Solanov kompromis, prek katerega si je Italija izborila prednost na slovenskem nepremičninskem trgu pred drugimi članicami EU. Italija tudi ni doživela svojega Nürnberga in sploh še ni kritično obračunala s svojo preteklostjo.

In ob tako načrtno gojenem občutku krivičnega miru ni bilo težko nikoli do kraja poraženim iredentističnim silam indoktrinirati italijanske javnosti z mitom o neporavnanih krivicah ter jo počasi psihološko pripravljati na času in okoliščinam primerne oblike revanšizma. In v teh okoliščinah smo dočakali najprej padec Berlinskega zidu in nato še razpad Jugoslavije, ko so se te sile v Italiji celo povzpele na oblast, ter se jim je zaradi porušenih ravnotežij ponudila nepričakovana priložnost, da uresničijo vsaj del svojega sna. Prek institucij italijanske države in tudi v zakulisju so sprožile svojo novo veliko ofenzivo do svojih vzhodnih sosedov. Začelo se je z zahtevo po reviziji Osimskega sporazuma, čemur so se odločno uprle zaveznice druge svetovne vojne na čelu z ZDA, ker bi morebitno popravljanje meja v tem prostoru sprožilo mnogo hujši rušilni val domino efekta tudi drugje po Evropi. Sledile so zahteve najprej po istrski avtonomiji in nato še po čezmejni regiji, čemur se je odločno uprla predvsem Hrvaška, ter nadaljevalo z nudenjem najrazličnejših ugodnosti za prebivalce izgubljenih vzhodnih ozemelj, predvsem z zakonom Boniver in zakonom o dvojnem državljanstvu, kar je sprožilo val “kupovanja duš” in ostre odzive javnosti, vključno s slovensko in hrvaško Cerkvijo.

EU mora obstati kot projekt miru
Stvari so se umirile šele z vstopom Slovenije v EU in evroatlantske povezave. Vendar nedavna neodgovorna izjava predsednika evropskega parlamenta Antonia Tajanija v Bazovici, da “naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija …” in zlasti frenetični aplavz, s katerim so prisotni pozdravili te izjave, kažejo, da velik del Italije, vključno z vrhovi njene politike, še niso požrli izgube vzhodnih ozemelj. Končno sta ob tej zadnji priložnosti ušli neprimerni izjavi tudi notranjemu ministru Matteu Salviniju in predsedniku republike Sergiu Mattarelli. Pred leti (2005) pa nam je ob podobni priložnosti predsednik republike Giorgio Napolitano zabrusil v obraz nič manj kot barbarstvo in ekspanzionizem. Tajani si je dovolil stegovati roke po tujih ozemljih celo na položaju predsednika parlamenta EU, ki je nastala kot prvi in edinstven mirovniški projekt v zgodovini evropske celine. Upati je le, da so to poslednji trzljaji tiste Evrope, ki bi jo radi pozabili, in da bo EU, kot zgodovinski projekt miru, “stala in obstala” ter vzdržala sunke preživelih pristašev te mračne evropske preteklosti.

Milan Gregorič