Ko nas je poklical Marjan Frelih iz okolice Bleda in nas prosil, če se lahko naslednji mesec oglasi na sedežu naše televizije in nam predstavi svojo zgodbo, smo ga pobarali, naj pride prej. A Marjan v Ljubljano ne more, saj je zaradi spora s sosedom, v katerem so ga slovenske sodne instance krivično obsodile in mu kršile človekove pravice, povsem obubožal. Zato ga je obiskala ekipa Drugorazredni, da razišče zadevo.
Marjan Frelih je upokojeni avtobusni prevoznik, ki je v bližini Bohinjske Bele pred leti kupil zemljišče, na katerem je želel graditi elektrarno, a zaradi sodnih sporov svojih načrtov nikoli ni udejanjil. Si je pa postavil kokošjo farmo in kupil več deset ovac. Njegova zgodba se je začela zapletati okrog leta 2003, ko se je njegov sosed, Marjan Aljančič, želel polastiti njegove zemlje, da bi razširil svojo elektrarno. Ta je namreč od leta 2003 delovala na Aljančičevi parceli, a s pomočjo čistilne naprave, saj je v njegovo elektrarno tekla predvsem kanalizacija, speljana izpod hotelov blejskih jezer. Druga cev, ki je bila v bližini speljana v Savo Bohinjko, pa je pomenila dotok čiste jezerske vode, ki je tekla čez parcelo našega sogovornika.
Aljančič je Freliha celo prepričeval, naj mu odstopi del zemlje, da razširi svojo elektrarno, a naš sogovornik, ki je imel svoje načrte, tega seveda ni želel storiti. Zato se je začelo nagajanje in lažne obtožbe. Najprej je sosed Marjana Freliha obtožil, da so njegove ovce ušle čez ograjo in mu onečedile parcelo. Sosed z lažno prijavo, čeprav so na kraj zločina prišli policisti, ni uspel, a čez nekaj tednov je Marjan, ko se je po dnevu odsotnosti vrnil domov, našel samo še trupla pobitih ovac. Nikoli mu ni uspelo dokazati, da za vsem skupaj stoji njegov sosed. “To so bili pasji ugrizi. Nisem klical policije, saj mi je odvetnik dejal, da ničesar ni mogoče dokazati,” pripoveduje Marjan Frelih, naturiščnik, ki sam zase pravi, da v stanovanju ne more živeti in je zato ves čas v stiku z naravo. Tudi zato si je po ločitvi na Bohinjski Beli kupil zemljišče, ga uredil v farmo, medtem ko sta žena in hčerka ostali v stanovanju v Radovljici.
Lažna prijava o oporečnosti jajc samo začetek kalvarije s sosedom
Nagajanje soseda se je nadaljevalo z lažno prijavo na inšpekcijo, da kokošja jajca na Marjanovi kokošji farmi vsebujejo strupen lasalocid. Inšpekcija mu je za nekaj dni celo prepovedala prodajati jajca, preden je z naknadno odločbo vendarle priznala, da so jajca neoporečna. Zanimivo, na drugi strani soseda nikoli niso preganjali, ker njegova čistilna naprava ni delovala in se je elektrarna ves čas ustavljala zaradi zamašitev, ki jih je povzročala kanalizacija. Lokalne povezave so bile očitno premočne.
Toda nagajanje se je le še stopnjevalo. Leta 2007 je sosed našega sogovornika spet prijavil policiji in inšpekciji, češ da njegove kokoši povzročajo neznosen smrad. Inšpekcija mu je kokoši odpeljala, farma je propadla. A to še ni bilo vse. Sosed se je dogovoril tudi s svojim prijateljem, ki se je nekega dne v vlogi ribiča pojavil na bregu reke Save Bohinjke in podal prijavo, da ga je napadel Marjanov pes. Toda že v policijskem zaslišanju gospoda imenovanega Vinko Novak je nekaj močno smrdelo. Najprej je policistom povedal, da ga je pes ugriznil pod levim kolenom, na sodišču je bila nato to desna noga. Policistom je povedal, da kljub ugrizu ni odšel k zdravniku, sodnikom pa je razlagal, da je v času zdravljenja prejel injekcijo proti tetanusu.
Za lažnim napadom na ribiča stal sosed?
Lagal se je celo, da je psa lastnik odvlekel proč, naš sogovornik pa v času domnevnega incidenta ribiča sploh ni videl. Trdil je, da so bili psi sprva privezani, a naš sogovornik poudarja, da je imel pse vedno spuščene, saj niso bili nevarni za ljudi. Policistom je navajal, da je v času incidenta sicer delal kot varnostnik, naš sogovornik pa je pridobil dokaze, da je delal v neki povsem drugi firmi. A neizpodbitnih dokazov, da je Novak lagal, sodišče ni želelo sprejeti. Kot tudi ni želelo sprejeti pisma njegove hčerke Petre, ki je skušala sodnikom pojasniti, da šarplanince dobro pozna in da to niso nevarni psi. A Marjan je bil obsojen za krivega.
Naš sogovornik vidi teorijo zarote. Za vsem skupaj naj bi stal sosed, vse pa naj bi bila zgolj še ena taktika, kako priti do Marjanove zemlje. Sosed je leta 2014 umrl. Marjanove težave, ko je zaradi uničene kokošje farme povsem propadel, so ostale. Naš sogovornik torej odgovora s strani pravosodnega ministrstva nikoli ni dobil. Ker živi v naravi v bivalniku in ni zmogel plačevati stroškov, več let ni imel niti elektrike. Nima računalnika. Pisma pritožbe državnim organom piše na roko. Na sodne obravnave se v Ljubljani vozi s kolesom. In to pri 61. Želi si obnove postopka.
V Marjanovi zadevi so sodniki prelagali odgovornost drug na drugega in si skušali oprati roke. Težave je imel naš sogovornik tudi s finančno upravo. Ta mu je pred leti po propadu kokošje farme poslala kazen, ker ni prijavil davčne napovedi, poslali pa so mu jo na stari naslov v Radovljico in ne na Bohinjsko Belo. Zato Marjan ni vedel, da je kazen sploh dobil, FURS pa se mu je preprosto usedel na račun. Že samo, če nam uspe pripomoči k temu, da se postopek obnovi, bo naš sogovornik izjemno vesel. Za svojo pravico se bo boril, dokler bo pri močeh. V njegovem primeru pregovor o gorenjski trmi še kako drži.
Luka Svetina [povzeto po oddaji Drugorazredni]