Afera Tuš ali zadružništvo med Janezom Evangelistom Krekom, partijo in Bogomirjem Kovačem

Osnovni namen zadružništva je, da se združijo majhni in šibki, da bi lahko konkurirali močnim in velikimCerarjeva Tuš zadruga pa se ustanavlja tako, da naj bi se mali združili z namenom, da bi rešili velikega,” je prepričan Aleš Primc, soavtor knjige o Janezu Evangelistu Kreku, očetu slovenskega zadružništva. 

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je namreč v preteklih dneh pripravilo študijo o smiselnosti preoblikovanja trgovske skupine Tuš v potrošniško kooperativo. Nenavadno študijo so zaupali doktorju marksistične ekonomije Bogomirju Kovaču, agrarnemu ekonomistu Alešu Kuharju ter strokovnemu sodelavcu socialdemokratov v državnem zboru Jerneju Štromajerju. Študija je nenavadna tudi zato, ker je povsem nerazumljivo, zakaj bi mali ljudje preko zadružništva reševali enega najbogatejših Slovencev.

Omenjeni v študiji uvodoma ugotovijo, da je poslovno svetovanje na davkoplačevalske stroške smiselno, saj omogoča Tuš dostop predvsem slovenskim dobaviteljem. Prezadolženi gigant, ki bankam dolguje 380 milijonov evrov in dobaviteljem nadaljnjih 120, bi po mnenju strokovnjakov potreboval resno poslovno prestrukturiranje, ki naj bi bil še večji izziv kot finančna preobrazba subjekta.

V oči zbode tudi “jadikovanje” avtorjev nad neustreznim in zastarelim pravnim okvirjem zadrug, razlog pa iščejo v pomanjkanju ustreznih podpornih politik. Zadruge naj bi se namreč še vedno predstavljale kot institucije nekdanjega socialističnega sistema.

Zadružništvo ni državna prisila
Primc, ki se je v preteklih letih z zadružništvom intenzivno ukvarjal, trdi, da je temelj zadružništva pristno človeško zaupanje. Tega pa v nameri Cerarjeve vlade, ki je naročila študijo o smiselnosti preoblikovanja skupine Tuš v zadrugo, ni opaziti.

Primc trdi, da v tem primeru namesto zaupanja nastopa državna prisila. Ne prepričajo ga tudi primerjave s tujimi zadrugami, kot je italijanski Coop ali francoski E. Leclerc, saj sta se omenjena trgovca razvila iz zadružnih gibanj, medtem ko gre v primeru Tuša za namero o preoblikovanju veletrgovca.

Aleš Primc (foto: STA).

Aleš Primc (foto: STA).

Ni naloga države, da ustanavlja zadruge, ampak je njena dolžnost, da vzpostavlja pogoje, da se bodo ljudje stimulirani povezovati v zadruge.

Tukaj so predvsem pomembni davčni ukrepi, upoštevanje specifik zadružne blagovne menjave, ki je mnogokrat tudi nedenarna (npr. delo za blago, blago za blago ipd.), spoštovanje prostovoljnega dela, ne pa, da je vsako prostovoljno delo že takoj delo na črno itn.

Zadružništvo mora biti zaradi svojih značilnosti zelo natančno regulirano, saj sicer lahko zelo hitro pride do zlorab, hkrati pa mora biti s strani države dovolj široko razumevanje o njegovem izjemnem pomenu in koristih, ki jih prinaša. Žal smo tukaj v Sloveniji še precej na začetku. Nas čaka še veliko dela,” je prepričan Primc.

Tanja Porčnik: Nismo več v socializmu
Po mnenju predsednice Inštituta Visio in soavtorice indeksa človekove svobode Tanje Porčnik so zaposleni na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo ujeti v preteklosti, saj očitno še niso doumeli, da ne živimo več v socializmu. Prepričana je, da bi moralo biti poslovno svetovanje (kar študija, o kateri teče beseda, brez dvoma je), v domeni privatnega sektorja.

Država, ki si prizadeva za liberalno gospodarstvo, postavi le pravni in regulatorni okvir, znotraj katerega subjekti na trgu delujejo. Če so uspešni, jih trg nagradi; če so neuspešni, pač propadejo. Obenem tak okvir pomeni, da so vsi subjekti na trgu v enakovrednem položaju v razmerju do države, kar pomeni, da politični eliti ni dovoljeno, da nudi privilegije svojim izbrancem in jim na tak ali drugačen način namenja davkoplačevalski denar,” meni Porčnikova.

Žiga Korsika