Gospodarski kriminal po udbaško: Tako je poslovala Udba preko davčnih oaz

Foto: STA

Dokumenti Udbe iz slovenskega arhiva razkrivajo vpletanje nekdanje službe državne varnosti v gospodarske zadeve. Glavna protagonista udbovskega podjetništva sta bila Niko Kavčič in Vitko Hlaj.

Novinar Branislav Krivokapić in slovenski ekonomist Rado Pezdir sta v srbskem mediju Newsweek razkrila arhivsko gradivo, ki razkriva gospodarsko delovanje Udbe, ki so ga začrtali na sestanku republiških odsekov Udbe za legalno in ilegalno trgovino 19. in 20. julija 1951.

Na sestanku so se dogovorili, da vsaka republiška Udba odpre poseben račun v švicarskih bankah, provizije od poslov pa so se stekale na račun zvezne Udbe. Hkrati so se dogovorili o kartelni razdelitvi trga in fiksaciji cen, da bi se preprečila medrepubliška konkurenca v tujini.

Takrat so komunisti sprejeli kapitalistični način gospodarjenja, medtem ko so nemilostno preganjali vse ostale, ki so delovali izven socialističnega samoupravljanja.

Glavna protagonista in operativca dogovora sta bila Slovenca Vitko Hlaj in Niko Kavčič. Slovenija si je takrat izborila glavni primat v udbovskemu podjetništvu in je bila prva, ki je imela učinkovito podjetniško mrežo v inozemstvu, s sedežem v Ljubljani, s čimer so se izognili plačevanju davkov.

Prva udbaško-podjetniška hobotnica
Podjetniška mreža je bila ustvarjena preko podjetja Runimex v Italiji, ki je bil del holdinga Saf, kapital pa so usmerjali proti Švici v podjetje Colcommerz. Ko so v Udbi ugotovili, da so davki v Švici previsoki, so preko fiktivnih lastnikov s švicarskim državljanstvom odprli podjetje Colcommerz Vaduz v davčni oazi Liechtenstein.

Ko so še Srbi zavohali denar …
Tovrsten način poslovanja Udbe je trajal vse do razpada SFRJ. Nelegalni transferji denarja s posebnega računa v italijanski banki Banca d’ Italia, ki sta jo nadzorovali tako jugoslovanska kot italijanska monetarna oblast, so se odvijali pod okriljem slovenske Udbe, kar so v začetku 80. let tudi ugotovile srbske oblasti. Zaradi tega je imel takratni predsednik Tržaške kreditne banke Vito Svetina pogovor s takratnim predsednikom Združene beograjske banke Slobodanom Miloševićem. Kljub pričakovanjem, da se bo kraja denarja končala, sta se Milošević in Svetina dogovorila, da se transferji denarja v davčne oaze v Liechtensteinu nadaljujejo.

Iz arhivskega gradiva Udbe je razvidno, da je prišlo do sestanka po urgenci znanega slovenskega komunista Jožeta Smoleta, proti kateremu so mitingaši na Ustju leta 1989 nosili transparent “Jože Smole uhvatiš me malo dole!” Tam tudi piše, da so pogovore o tem nadaljevali Milošević, Bogomir Apostolović, ki je bil takratni predsednik JIK banke, in guverner Narodne banke Jugoslavije Radovan Makić ter da so obresti na sedem milijard lir glavnice, ki so jo nelegalno prenesli iz Banke d’ Italia v Tržaško kreditno banko, narasle z 1,5 milijarde na 2 milijardi lir. Kako so porabili ta denar, v dokumentih ni bilo zabeleženo, razen pričevanja Svetine, ki ostale prepričuje, “naj se sredstva porabijo za slovensko manjšino v Trstu.” 

Ostanki udbaškega gospodarskega kriminala so ostali
Originalni dokumenti iz Arhiva Slovenije pričajo še o veliko podobnih finančnih mahinacijah ter o tem, da je bila socialistična Jugoslavija, še posebej pa republika Slovenija, svetovni prvak v ustanavljanju podjetij s sedežem v davčnih oazah. Jugoslavija, ki je imela redne težave s konsolidacijo proračuna, je del teh težav prepustila Udbi, ki je imela odprte roke pri iskanju denarja. Tovrstno sodelovanje srbske in slovenske službe državne varnosti je prej bilo pravilo kot stvar golih naključij.

Tudi dejstvo, da je velik del denarja za tajkunizacijo slovenskih podjetij prišel ravno iz davčnih oaz, priča o tem, da gre zelo razširjeno poslovno prakso, ki so jo razvili in jo še ohranjajo dediči slovenske Udbe.

M. P.