Skrivnost udbovskega denarja: Resnica o tem, zakaj Slovenija ne more postati “druga Švica”

Vpliv zadnjega šefa CK ZKS Milana Kučana na zakulisno dogajanje v gospodarstvu zagotovo ni samo fantazma.

V zadnjem času smo večkrat slišali skoraj neverjetne zgodbe o pranju iranskega denarja v NLB ter o različnih finančnih malverzacijah v zdravstvu. Morda nas to že dolgočasi, a vendarle velja pogledati v korenine vseh teh zgodb, zaradi katerih Slovenija nikakor ne more postati “druga Švica”, dežela blaginje za vse. No, izkazalo se je, da imajo zgodbe, o katerih se sedaj največ govori, precej dolgo brado. Pri tem ni šlo za mafijske posle, ki ne bi imeli nobene zveze s politiko, prav nasprotno – tisti del slovenske politike, ki se sklicuje na kontinuiteto s prejšnjim režimom, je dejansko samo nadaljeval zgodbo o t. i. vzporedni ekonomiji, kar je bila predvsem domena jugoslovanskih tajnih služb (Udba in KOS). V drugi polovici osemdesetih let je nad dogajanjem bedel tedanji šef partije Milan Kučan, ki je ob neki priložnosti dejal, da se nikoli ni ukvarjal s financami. No, dejansko se mu tudi ni bilo treba, saj je za to ves čas skrbela Udba.

Pravijo, da je največja hudičeva prevara v prepričanju, da hudič sploh ne obstaja – mnogi celo menijo, da si je hudiča izmislila katoliška Cerkev za lažjo manipulacijo z ljudmi (ne glede na to, da je pojav hudih duhov izpričan tako v Svetem pismu kot v sedanji praksi). Podobno je tudi s slovensko globoko državo oziroma paradržavo. Njen obstoj je izjemno težko neposredno dokazati. V Demokraciji smo doslej razkrili nič koliko zgodb, ki so bile tako ali drugače povezane s paradržavo in z njenim vplivom na številne družbene podsisteme, kar se je največkrat pokazalo takrat, ko so organi pregona zamižali na obe očesi, ko so bili v mafijske posle vpleteni “nedotakljivi”. Tak primer je ljubljanski župan Zoran Janković, ki bi bil v normalni državi že zdavnaj za zapahi, a je ne samo na prostosti, pač pa ostaja politični funkcionar, ki se zaveda, da je varen pred organi pregona. Ker je pač nasprotnik politike Janeza Janše. A kljub temu se zdi, da velika večina Slovencev nekako ne jemlje resno opozoril, da prave demokracije nimamo in da nam v resnici vladajo tisti, ki niso dobili mandata za vladanje na volitvah. Nekateri se opozorilom o obstoju paradržave celo odkrito posmehujejo, češ da si t. i. desnica izmišljuje imaginarne sovražnike kot izgovor za lasten neuspeh. Vendar pa je publicist in podjetnik Tomaž Štih v nedavnem pogovoru za televizijo Nova24TV priznal, da je doslej podcenjeval vpliv in celo obstoj paradržave.

Kot je dejal, je glavni problem Slovenije preveč regulacij in vmešavanje države v vse zadeve. Tak primer je denimo določba, da morajo biti lekarne v urbanih naseljih med seboj oddaljene najmanj 400 metrov, na manj poseljenih območjih pa pet kilometrov. “Skoraj do pike enako je organizirano igralništvo, do pike enako je organizirana mafija,” je dejal in dodal, da je dolgo časa mislil, da so tisti, ki so govorili, da vse iz ozadja vodi Milan Kučan, paranoični. Toda ko je začel njegov prijatelj ekonomist Rado Pezdir v arhivih odkrivati vpletenost Udbe v gospodarstvo in ekonomska ozadja, ki so zrasla iz prejšnjega sistema, mu je postalo jasno, da so vsa omrežja spletena okoli zadnjega šefa komunistov. Povedano drugače: Kučan kot “nekronani kralj Slovenije”, kot bi dejal Stane Granda, ni neka fantazma ali halucinacija, pač pa realno dejstvo. V nadaljevanju bomo predstavili samo drobec podatkov iz slovenske novejše zgodovine, ki dokazujejo močno prepletenost neokomunistične politike in mafije, to prepletenost pa še kako občutimo tudi običajni državljani v svojih denarnicah, saj nam vlada Mira Cerarja napoveduje nova davčna bremena.

Zapuščina Nika Kavčiča
Udbovsko “gospodarjenje” v naši državi še vedno velja za nekakšen tabu. Tisti, ki so se lotili raziskovanja arhivov in si upali razkriti imena še živečih sodelavcev “vrhovnega komandanta udbovskega kraljestva” Ivana Mačka – Matije, so s tem tvegali tožbe in kazenski pregon. Leta 2011 umrli finančnik Niko Kavčič je še malo pred svojo smrtjo v dolgem intervjuju za TV Slovenija razkril številne skrivnosti t. i. vzporedne ekonomije, v kateri je tudi sam sodeloval. V čem je bila poanta vzporedne ekonomije? Predvsem v tem, da je na ravni države uradno veljala socialistična doktrina gospodarjenja (v obdobju po sprejetju zadnje jugoslovanske ustave leta 1974 je bila to t. i. dogovorna ekonomija kot zadnja stopnja samoupravljanja), medtem ko je Udba imela svoj t. i. parasistem gospodarjenja, ki je veljal samo za izbrance.

Udbovci se niso ukvarjali le z vohljanjem za »razrednimi sovražniki«, ampak tudi z vzporedno ekonomijo, o čemer je malo pred svojo smrtjo naglas spregovoril nekdanji direktor Ljubljanske banke Niko Kavčič.

Po končani drugi svetovni vojni je komunistična oblast naročila Udbi, da prebije ekonomsko blokado in pridobi potrebna sredstva za svoje delovanje, ustanavljanje podjetij in ugodje voditeljev (tudi za šolanje njihovih otrok v tujini). Ker pa denarja ni bilo, so se začeli najprej ukvarjati s tihotapljenjem cigaret, kasneje pa so ustanavljali podjetja (tudi v tujini), ki so bila namenjena predvsem pranju denarja. Udba je tako postala ne samo varuh “avantgarde delavskega razreda” (resnična varnost države tako ali tako nikoli ni bila njena prioriteta), pač pa je bila neke vrste “dobrodelna organizacija” za komunistično kvazielito, ki je tako lahko živela pravo buržoazno življenje v primerjavi z drugimi državljani, ki so bili obsojeni samo na enakost v revščini.

Vzporedno poslovanje Udbe
Zagovorniki totalitarne preteklosti se tako dandanes hvalijo, kako cvetoče in uspešno je bilo socialistično gospodarstvo in koliko tega je bilo s prihodom demokracije (no, pravzaprav kapitalizma) uničeno. V resnici pa je šlo za podjetja, ki so predstavljala legalno kritje za pranje denarja. “S tem denarjem smo tehnično opremljali svoje službe in ustanavljali podjetja v tujini,” je za TVS dejal Kavčič, ki je vodil ekonomsko komisijo pri slovenski Udbi. Po njegovih besedah je o vsem odločal CK ZKS (tako je ostalo do leta 1990), ki je tudi določal, kam bo šel udbovski denar.

Direktorji njihovih podjetij so bili skrbno izbrani, v tujini pa so postavljali slamnate može, večinoma tuje državljane, in jih bogato plačevali. Eno takih podjetij je bilo denimo Jugo-Mercedes, ki se je leta 1953 preimenovalo v Autocommerce (danes v skupini ACH), ki je uvažalo vozila Mercedes-Benz. Po Kavčičevih besedah so po teh avtomobilih veliko povpraševali vodstveni kadri, saj so jih samo v Slovenijo v enem letu uvozili 80, kar je bilo za tisti čas veliko.

Adria in Gorenje
Podobno ima udbovsko preteklost tudi novomeška Adria (Mobil), ki tudi pripada skupini ACH, ki jo je svoj čas obvladoval Herman Rigelnik. Slednji je bil v zgodnjih osemdesetih letih član republiškega izvršnega sveta (oz. vlade), nato pa je z blagoslovom CK ZKS do leta 1991 vodil velenjsko Gorenje, ki je nastalo iz nacionalizirane Špehove delavnice, komunisti pa so ga financirali z umazanim udbovskim denarjem in uradnim blagoslovom tedanje zvezne in republiške vlade.

Na podoben način so za Udbo svoje posle opravljali Revoz, Kompas (leta 1951 ustanovljen kot Putnik), Iskra, TAM (leta 1941 so ga ustanovili Nemci, po vojni je z njim začela upravljati zvezna Udba), Emona, LHT Škofja Loka, Adria Airways in SCT (nekdaj Gradbeno podjetje za ceste LRS). “Skoraj vse so komunisti po drugi svetovni vojni ukradli zakonitim zasebnim lastnikom (temu so pač ljubkovalno rekli nacionalizacija) in dolgo so jih vodili šolani udbovci,” piše blog Kavarna Hayek. Vendar pa je večina podjetij uradno delovala po centralno planski logiki (kasneje po samoupravno dogovorni), v resnici pa je vzporedna ekonomija prinašala velike dobičke, kar je komunistična oblast formalno prezirala kot kapitalistično in sovražno socializmu. Povedano drugače: Udba se je znotraj “svojega” podjetja obnašala precej tržno, vendar se zaradi dvojne ekonomije podjetja po osamosvojitvi niso znašla, ampak so izčrpana zabredla v težave in bila v začetku devetdesetih let (ob prvi slovenski sanaciji bank) med največjimi dolžniki. Zato se ne čudimo, da je precej teh podjetij končalo na smetišču zgodovine. No, pri bankah, ki so prav tako opravljale mafijske posle, je bilo nekoliko drugače, saj so jih v glavnem sanirali, kajpak z davkoplačevalskim denarjem.

Od Saftija do Adita
Kot že rečeno, Kučanu lahko verjamemo, da se s financami nikoli ni ukvarjal, saj so v njegovem imenu in zanj (ter za njegove predhodnike) to počeli drugi. Še zlasti na Tržaškem, saj je bil Trst dolgo časa celo nekakšna prestolnica Ozne, leta 1954, ob razpustu Svobodnega tržaškega ozemlja, ko je bil Trst dokončno dodeljen Italiji, pa so se razmere spremenile. Kot je priznal Niko Kavčič, so morali v Trstu ustanoviti banko. Že kmalu po vojni je tam začela delovati slovenska finančna družba za mednarodni promet Safti, kar pa je bilo premalo. Kavčič naj bi bil leta 1954, ko so se posli tajne policije legalizirali, Mačku izročil večjo količino udbovskega denarja, ta pa  ga je kot kapitalski delež leta 1957 vložil v Tržaško kreditno banko (TKB). Safti je bil predviden za likvidacijo, vendar so ga v sedemdesetih letih oživili, popoln nadzor nad njim pa je prevzela naslednica Udbe – Služba državne varnosti (SDV), od katere je tudi dobival denar.

Udba je po finančni plati skrbela predvsem za ugodje politične elite, na vrhu katere je bil Josip Broz Tito. Njegov življenjski slog je bil dejansko plemiški in prav nič delavski.

SDV je devize pobirala najprej od portoroške igralnice, v osemdesetih letih tudi od novogoriškega Hita. Animiranje gostov in posojilno službo so gospodarji financ prepustili zaupnikom italijanske mafije, ki je lahko v Sloveniji v zameno prala umazan denar. Safti pa je medtem ustanovil ali pa kupil deleže v številnih podjetjih, prek katerih je povsem legalno posloval. Med njimi so bila Iret (podjetje za elektroniko in telekomunikacije), različna živilska in farmacevtska podjetja, Založništvo tržaškega tiska (ZTT) in Agencija demokratičnega inozemskega tiska (ADIT).

Zadeva Adit
Predvsem je zanimiva zgodba o slednjem. Adit je bil namreč kot tipično tihotapsko podjetje ustanovljen leta 1947, kasneje prekvalificiran v oddelek Državne založbe Slovenije. Vendar je ves čas ostajal nekakšen nedotakljiv otok za sumljive finančne poteze, nad katerimi nihče ni imel nadzora.

Preprodajali so različno blago, ki so ga fakturirali v dinarjih, kot da so ga naredili v Jugoslaviji, v resnici pa je bil brez carine uvožen iz Italije in prodan naprej. Razliko je v gotovini kajpak pobrala Udba. S tem se je komunistični sistem tudi finančno vzdrževal, sicer bi verjetno propadel že prej, naloga komunističnih oblastnikov pa je bila tudi vzpostaviti relativno blaginjo družbe prek kreditov in donacij, ki jih je dobivala od Zahoda – s tem se je lahko vzpostavil t. i. novi razred, o katerem je obsežno študijo napisal nekdanji Titov propagandist in kasnejši disident Milovan Đilas.

Zanimiva imena
Zgodba o tržaškem Aditu je še posebej zanimiva, ker se v njej pojavljajo dokaj zanimiva imena, pa tudi zato, ker je ves čas bila politično nadzorovana, tako prek CK ZKS, republiške konference SZDL pa vse do Izvršnega sveta Skupščine SRS oz. Republiškega komiteja za mednarodne odnose, kar je predhodnik sedanjega zunanjega ministrstva. Ta resor je v osemdesetih letih pokrivala Cvetka Selšek, kasnejša znana bančnica v SKB, v dogajanje je bila vpletena tudi Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) oz. njen predstavnik Aljoša Mrak, ki se v dokumentaciji Adita pojavlja večkrat.

Kučan se je v zgodbo o Aditu vključil že v sedemdesetih letih, ko je bil sekretar pri predsedniku RK SZDL Mitji Ribičiču in je skušal zadevo legalizirati s soglasjem, da se Adit, ustanova posebnega družbenega pomena, zadolžena (med drugim) za nadzorovan uvoz tujega tiska, priključi DZS. Kasneje se je v zgodbo vključil celo Danilo Türk, kar je razvidno iz zapiskov tedanjega vodje poslovne enote Adita Staneta Češarka – Türk je namreč sodeloval v komisiji za manjšine v okviru SZDL.

Adit delal za KOS
Leta 1983 je bilo ustanoviteljstvo Adita preneseno na GZS. Adit je do osamosvojitve dajal zavetje tudi štirim inženirjem Saftijevega podjetja Iret (podjetje je tesno sodelovalo z Iskro), za katerega se je kasneje ugotovilo, da je prek njega jugoslovanski vojni servis (ZDPR) v času embarga Irak oskrboval z radiorelejnimi postajami. Inženirji so maja 1991 potihoma izginili iz Slovenije, namigi, da je bila na podstrešju hiše na Vodnikovi cesti 133 v Ljubljani, kjer je imel sedež Adit, ena od obveščevalnih baz jugoslovanske obveščevalne službe (inženirji so bili vrhunski elektroniki), vendar niso bili nikoli (vsaj javno ne) potrjeni.

Kasneje je bilo lastništvo preneseno na Safti, in to prek Profitest Limited, mirujoče firme na Britanskih Deviških otokih, ki jo je formalno vodil Dario Zuppin, razvpiti šef Saftija. Skratka, še en primer slamnatega lastništva – saj se spomnite zgodbe o lastništvu Pivovarne Laško pred desetimi leti? No, kakorkoli že, po osamosvojitvi se je za Adit začela zanimati tudi takratna Služba družbenega knjigovodstva (SDK), zato ga je druščina okoli Saftija sklenila likvidirati. Tudi tu se pojavi znano ime, namreč Franci Perčič, ki je pred leti tožil precej medijev (tudi Demokracijo) zaradi povezovanja njegovega imena z Udbo. Franci Perčič je prek Studia Marketing, kjer je deloval kot sekretar, skrbel za predvolilno kampanjo Milana Kučana, kasneje pa je bil svetovalec v uradu predsednika Danila Türka.

Ko NLB potopi Zvonova
Kakorkoli že, zgodba o tržaškem Aditu je le vrh ledene gore, ki dokazuje, da vzporedna ekonomija, ta epohalni dosežek tajne politične policije, v Sloveniji nikoli ni bila prekinjena, niti po osamosvojitvi ne. Ko je leta 1990 oblast prevzel Demos, se je zgodba le nadaljevala. Mnogi preverjeni kadri so nadaljevali svoje posle, kot da se vmes ni nič zgodilo, za njimi so po logiki vrtljivih vrat prišli njihovi ideološki in tudi biološki nasledniki. Tudi zato se udbovska nadaljevanka še vedno ni končala, na vrsto prihajajo nove in nove sezone. V eno od sezon bi lahko uvrstili tudi zgodbo o namernem potopu holdingov Zvon. Medtem ko režimski mediji prodajajo zgodbo o tem, kako je Katoliška cerkev povzročila milijardno bančno luknjo, seveda molčijo o tem, da sta imela Zvonova možnost izplavati iz krize po posebnem sanacijskem programu, ki je imel samo eno »napako« − z njim bi se morale strinjati banke upnice, a v tem primeru se ni strinjala NLB –prav tista NLB, ki velja za udbomafijski bankomat in prek katere se je tako rekoč v istem času oprala milijarda krvavega denarja iz Irana.

Nova Ljubljanska banka, naslednica Ljubljanske banke, je ohranila vlogo udbomafijskega bankomata, med drugim je pripomogla k potopitvi holdingov Zvon v lasti mariborske nadškofije. (foto: STA)

Povedano drugače: Zvonova sta bila potopljena nalašč, in sicer iz političnih nagibov, saj je s tem paradržava ubila dve muhi na en mah: ustvarila je dimno zaveso za prikrivanje lastnih mafijskih poslov, hkrati pa potolkla Katoliško cerkev, “razrednega sovražnika”, ki seveda ne bi smela sklepati poslov z banko z udbomafijsko preteklostjo. In ko seštejemo ena plus ena, ugotovimo, zakaj se stvari v slovenski politiki odvijajo tako, kot se. In tudi zakaj je ena opcija v popolni finančni premoči in zakaj lahko tudi kupi volitve. Zdravilo proti temu smo lahko le aktivni, pozorni in kritični državljani.

Kučanov klan, Organizacija in paradržava
Pokojni ustanovitelj in urednik revije Mag Danilo Slivnik, za katerega se govori, da je dejansko žrtev mafijskega obračuna paradržave, je leta 1996 izdal knjigo Kučanov klan, v katerem je med drugim opisal skrivnostni sestanek direktorja Adita Borisa Platovška z agenti vojaške obveščevalne službe in jim v dolgem pogovoru povedal vso zgodbo o sumljivih poslih Adita in Saftija, vendar je dvojni agent (po Slivnikovih podatkih naj bi bil to razvpiti Anton Peinkiher) o tem tajnem sestanku takoj obvestil svoje prave “delodajalce” iz Organizacije. Sicer pa je po Slivnikovi knjigi Kučan sam priznal, da obstaja okoli njega krog, ki naj bi temeljil na neformalnem sistemu znanstev in zvez. “Klan ima namreč dve strukturi: osnovno jedro, ki ga sestavljajo najtesnejši Kučanovi sodelavci, in širši krog članov, ki sodelujejo na podlagi ‘skupnih interesov’,” je zapisal Slivnik, ki omenja še tretji koncentrični krog: sopotnike, ki so za klan pomembni, vendar ne vedo, za kaj v resnici gre. Že v času prejšnjega režima se je znotraj ZKS ustvarila t. i. Organizacija, katere vodstvo je po smrti Edvarda Kardelja in umika Ivana Mačka – Matije prevzel Milan Kučan ob asistenci Staneta Dolanca. Slivnik omenja tudi podatek, da je imela partija vedno na voljo tajne finančne sklade, od koder so večino skritih sredstev preusmerjali v tujino. “Zasebna podjetja doma namreč niso bila dovoljena, zadrževanje denarja v državnih oziroma družbenih podjetjih pa je bilo prenevarno zaradi morebitnega vdora ‘nepooblaščenih oseb’. Zato so za prelivanje denarja iz družbenih podjetij v partijska v tujini skrbeli samo najbolj predani kadri, vsi pod strogim nadzorom Udbe. Pomembno je bilo le, da sta bila v podjetjih zanesljiva vsaj direktor in finančnik, za vse drugo je poskrbela Organizacija.”

Na zunaj socialisti, v resnici pa …
Ni skrivnost, da je Udba oz. SDV v gospodarskem sektorju izvajala čistke med tistimi direktorji, ki so se obnašali premalo “samoupravno” in preveč podjetniško. Še posebej če so ustvarjali kapital, nad katerim Udba ni imela nadzora. Zato je izvajala operacije, s katerimi je partijsko nastavljene direktorje vsaj nevtralizirala, če že ne odstranila iz javnega življenja. Takšna primera sta bila denimo Leopold Krese, partijski funkcionar, nekdanji direktor Gospodarskega razstavišča in predsednik Gospodarske zbornice Slovenije, pa Gregor Klančnik, generalni direktor Združenja slovenskih železarn, za katerega je bila določena TP (tajna preiskava) in TS (tajno snemanje), ker se pred poslovnimi odločitvami ni posvetoval z delavci (temu so rekli »samovoljne odločitve« in »protisamoupravno delovanje«) in “nekontrolirano” sklenil posel s Fiatom za tovarno traktorjev v Štorah. A ni šlo toliko za to, da bi ti direktorji spodkopavali socialistično samoupravljanje, ampak za to, da so s svojo podjetniško žilico posegali v sfero, ki je bila rezervirana le za peščico udbovskih izbrancev – za tržno ekonomijo, ki je bila pred letom 1990 nelegalna, je takrat skrbela izključno Udba. Za vse druge je bil na voljo “socializem po meri ljudi”, zato so bile vse “buržoazne dobrine” in pridobitve kapitalizma (denimo viski) rezervirani samo za partijske funkcionarje in udbovce. Skratka, za javnost socialisti, v resnici pa (tovarišijski) kapitalisti.

Gašper Blažič, Demokracija