fbpx

Uničujoč vpliv dviga minimalne plače ali na poti v gospodarski kolaps

(Foto: STA)

Slovenija je v začetku leta doživela največji nominalni skok minimalne plače v tem tisočletju. Po napovedih ministra Luke Mesca se bo že januarska povečala za okoli 100 evrov neto. Delodajalci se držijo za glave. “To bo velika dodatna obremenitev za podjetja,” pravijo.

V prvi polovici januarja bo dokončno znano, koliko bo znašala minimalna plača za prvi mesec letošnjega leta. Če držijo napovedi ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da bo minimalna plača okoli 100 evrov večja, bo bruto znašala več kot 1.200 evrov, celotni strošek delodajalca bo presegel 1.400 evrov (prejemnikov minimalne plače je v Sloveniji med 40 in 50 tisoč). Napovedi podjetnikov so, da bodo morali odpuščati, saj tega stroška ne bodo zmogli, banke opozarjajo, da se bo zaradi povečanja minimalne plače (in socialnih transferjev) zmanjšala kreditna sposobnost zaposlenih, ki prejemajo povprečno plačo, nekateri pa bodo postali kreditno nesposobni (družine s tremi otroki). Težave se s tem še ne nehajo.

Zaskrbljeni delodajalci

“Glede na energetsko draginjo, s katero se soočajo podjetja, je povečanje minimalne plače nad zakonsko določeno mejo vsekakor dodatna obremenitev za podjetja,” pravijo v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije. Na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) poudarjajo, da bo letošnje leto, ko se zaradi energetske krize obeta bistveno nižja gospodarska rast kot lani, zelo nestabilno. Kljub temu bodo podjetja plačevala nekajkrat višje stroške za energente in višje stroške vhodnih materialov. Inflacija in energetska kriza namreč na splošno povečujeta stroške poslovanja podjetij. V takih razmerah bodo slovenska podjetja težko konkurenčna. Zato gospodarstvo pričakuje dvig minimalne plače v mejah, ki jih določa zakon, kar so podjetja predvidela, ko so pripravljala svoje poslovne načrte,” dodajajo v GZS.

Nas zmožnostmi

Slovenija se bo z dvigom minimalne plače približala najbolj razvitim državam. Po bruto znesku bo za Francijo zaostajala manj kot 200 evrov, za Luksemburgom, ki ima najvišji zakonsko določen minimalni prejemek za manj kot 700 evrov. To sicer ni nič narobe, težava je, da so te države po bruto domačemu proizvodu daleč pred Slovenijo in veliko bogatejše, tako da si tako minimalno plačo lahko privoščijo. Slovenija, denimo, dosega dobrih 21 odstotkov luksemburskega BDP na prebivalca in 64 odstotkov francoskega, s povečanjem minimalne plače pa bo Slovenija dosegla dobrih 60 odstotkov luksemburške in skoraj 88 odstotkov francoske minimalne plače; se pravi, da bo država naložila delodajalcem strošek, ki krepko presega njihove zmožnosti.

Grafika: Ilija Plavevski

Minimalna plača bo po novem dosegala skoraj 60 odstotkov povprečne slovenske plače (leta 2000 dobrih 40 odstotkov, leta 2010 45 odstotkov). To pomeni, da gre Slovenija pri plačah po poti socialistične uravnilovke, ko ni več pomembno, koliko in kako dobro kdo kaj naredi, ampak ima skoraj celotno delovno aktivno prebivalstvo enake plače. “Težava je uravnilovka, ki je v ozadju. To povsem demotivira zaposlene v višjih plačnih razredih,” pravijo delodajalci.

Dvig minimalne plače ima škodljive dolgoročne posledice za gospodarstvo. Velik delež delovno aktivnih namreč opravlja dela, ki nimajo velike dodane vrednosti. Dodatna obremenitev lahko povzroči, da je dodana vrednost negativna. To posledično pomeni likvidnostne težave in na koncu stečaj podjetja, v najboljšem primeru pa odpuščanje delavcev (število brezposelnih se je decembra že povečalo, letos se pričakuje, da jih bo še več). Levičarji sicer radi poudarjajo, da si podjetje, ki ne more delavcem izplačati (visoke) minimalne plače, sploh ne zasluži obstoja. Vendar to bolj kaže na njihovo zelo pomanjkljivo ekonomsko znanje, kot na slabo delo podjetij. Saj veste, kako je rekel slavni ekonomist Friedrich von Hayek: “Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti.”

Padec kreditne sposobnosti

Velik dvig minimalne plače bo negativno vplival tudi na tiste, ki imajo mesečne dohodke na ravni povprečne slovenske plače (po podatkih za oktober lani 2.024,03 evra) in bi v banki radi najeli posojilo. Toda njihova kreditna sposobnost je odvisna prav od višine minimalne plače; po sklepu Banke Slovenije mora namreč na računu, potem ko je poplačan mesečni obrok posojila, ostati 76 odstotkov zakonsko določenega zajamčenega mesečnega dohodka. To velja le za tiste brez otrok. Zahtevani ostanek je namreč višji za tiste, ki vzdržujejo družinskega člana (višina denarne socialne pomoči, če je otrok do nje upravičen).

Če je, denimo leta 2019 moralo ostati na računu 674 evrov, lani 817 evrov, bo po dvigu minimalne plače moralo na računu ostati okoli 930 evrov. In zaradi tega ne bo kreditno nesposobnih več kot 250 tisoč upokojencev, ampak tudi veliko družin, kjer zakonca prejemata povprečno plačo. Po poročanju portala Žurnal24 bo družina s tremi otroki, v kateri imata starša povprečno plačo 1.300 evrov neto, postala kreditno nesposobna, v družini z dvema otrokoma bosta oče in mati lahko posamično najela največ 20 tisoč evrov kredita z odplačilno dobo 30 let, v družini z enim otrokom pa največ 100 tisoč evrov. Skratka, povprečna slovenska družina s povprečno plačo si nakupa doma ne bo mogla več privoščiti. Ne zato, ker ne bi zmogla, ampak zaradi pretirane regulacije in nerazumnega povečanja minimalne plače.

Problematična minimalna plača

Minimalna plača je nasploh problematična. Poleg tega, da ima Slovenija eno največjih davčnih obremenitev dela v Evropski uniji in dejstva, da je plača nekaj, o čemer bi se morala dogovoriti delojemalec in delodajalec brez kakršnega koli vmešavanja države, so podjetja z nizko dodano vrednostjo, ki so zaradi zakonodaje prisiljena izplačevati višje in višje minimalne plače, prej ali slej izločena s trga (postanejo nekonkurenčna). Edini učinek dohodka, ki jo določa vlada, je, da uničuje delovna mesta. Velika in kapitalsko močna podjetja seveda zagovarjajo minimalno plačo, saj vedo, da se na ta način lahko znebijo manjše konkurence, ki bi utegnila ogroziti njihov položaj na trgu.

Kakšen vpliv ima minimalna plača na delavca in lastnika, razloži profesor ekonomije Antony Davies s katoliške univerze Duquesne v Pittsburgu v ZDA. Da bi tudi levičarji razumeli, kako deluje, zadevo poenostavi in da za primer tri zaposlene, ki pečejo hamburgerje. Al, Bob in Carl so plačani 8 dolarjev na uro. Glede na to, da lastniku po odbitju materialni stroškov ostane 0,10 dolarja na hamburger, mora vsak izmed zaposlenih speči vsaj 80 hamburgerjev na uro, da je lastnik na pozitivni ničli. Toda Al, Bob in Carl so različno produktivni. Bob jih speče 120, Al 100, Carl pa 90. To pomeni, da ima lastnik pri hitrem Bobu 4 dolarje dobička, pri Alu 2 in pri počasnem Carlu en dolar dobička. Se pravi, dobiček lastnika je 7 dolarjev na uro. Potem pride vlada in uzakoni, da je minimalna plača 9,5 dolarja na uro. Ob predpostavki, da se produktivnost treh zaposlenih ni povečala, ima lastnik pri Bobu zdaj 2,5 dolarja dobička, pri Alu 0,5 dolarja, Carl pa na uro pridela 0,5 dolarja izgube. Ker z izgubo ne moreš delati, Carl pa ne zmore povečati svoje produktivnosti, lastniku ne preostane drugega, kot da ga odpusti.

To je pred leti opozarjal tudi vladni Urad za makroekonomske analize (Umar), ki je za do zdaj rekordno povečanje minimalne plače v času vlade Boruta Pahorja (leta 2010) ugotovil negativne učinke: delo je zaradi tega izgubilo 7.000 ljudi, na daljši rok pa najmanj 18.000. Poleg tega, da se je poslabšala konkurenčna sposobnost gospodarstva. Ampak levičarjev, žal, v škodljivost minimalne plače ne morete prepričati. Koliko ljudi bo delo izgubilo po tem zvišanju minimalne plače, bo pokazal čas. Zato se Slovenije v tem letu, ko bomo imeli rekordno minimalno plačo, Bog usmili.

Jože Biščak, Demokracija