fbpx

Gre morda za najbolj pretresljivo pričevanje, kar jih je posnetih: Kako je Anica obstreljena preživela komunistični pomor cele družine

Močno pričevanje preživele Anice Jug (Foto: zajem zaslona)

Anica Jug, rojena Gruden v Ulaki pri Velikih Laščah, je v oddaji Pričevalci na RTV Slovenija z dr. Jožetom Možino razkrila izredno pretresljivo pričevanje, saj je bila priča poboju cele njene družine, sama pa je kot 15-letno dekle čudežno preživela strelne rane. Partizani so jih zajeli sredi noči julija 1942 in jih skupaj z nezavestno mamo, očetom ter dvema bratoma proti jutru hladnokrvno pobili v gozdu, njihovo premoženje pa izropali. Anica se je dvignila iznad trupel in se zatekla do najbližje hiše ter se po vojni rešila v Anglijo, kjer si je ustvarila družino.

Anica Jug se je na kraj zločina vrnila kot močna pričevalka resnice o zločinu nad njeno družin, o katerem v času komunizma niso smeli govoriti. Do danes ni nihče pojasnil razlogov za ta okrutni umor, še manj, da bi se zanj kdo opravičil. Njeno pripoved je dopolnil tudi domačin Jože Rupar, ki je s solzami v očeh pripovedal, kako je kot otrok videl trupla Grudnovih v gozdu. Spregovorijo pa tudi nečak Vinko Gruden ter Aničin sin Gregory. Ubiti člani Grudnove družine so sedaj zapisani na skupnem spomeniku vseh padlih v drugi svetovni vojni v Karlovici.

V noči na 26. julij 1942 – tik pred začetkom italijanske ofenzive – so partizani odpeljali sedem članov Grudnove družine z Ulake in proti jutru, ko so z druge strani že prihajali Italijani, na hitro ustrelili očeta Franca, mater, sinove Alojza, Gabrijela in Vinka ter 14-letno Anico, ki pa je bila pri tem samo ranjena. Italijani so nato okrog Karlovice postrelili 14 moških, okrog 100 pa so jih odpeljali v razna taborišča, zlasti na Rab. S čim pa so si Grudnovi zaslužili tako kruto usodo? Oče Franc je bil kmet in sodni sluga v Laščah. V pričakovanju ofenzive so partizani ukazali kmetom prekopati cesto Ulaka – Velike Lašče. Kmetje so ubogali, toda po odhodu partizanov so po Grudnovem nasvetu jarke zasuli in tako rešili vas, Grudnovi so pa bili zaradi tega obsojeni na smrt.

Zdi se, da je bil nazadnje za smrtno obsodbo Grudnove družine odločilen dogodek tik pred italijansko ofenzivo julija 1942. Tiste dni se Italijani iz z bodečo žico obdanih in z bunkerji utrjenih Velikih Lašč sploh niso pokazali, so pa s topovi streljali na okoliške vasi, če so opazili ali samo domnevali, da so tam partizani. Nekaj granat je priletelo tudi na Ulako in Grudnova hiša je bila poškodovana, zato je družina 23. julija prenočevala pri sosedu, le najstarejši sin Jože je bil s prijateljem določen za stražo v bližnjem gozdu, kamor so vaščani zaradi strahu pred ofenzivo spravili nekaj imetja. Proti večeru je Jože za vasjo srečal nekaj fantinov, ki so mu povedali, da opazujejo, kje so Italijani. Večja italijanska enota je namreč tisto popoldne res prišla do Rašice in se tam utaborila, njihov cilj pa sta bili Grudnova in sosedova hiša, kjer naj bi tisto noč prespali Grudnovi.

Anica Jug je deklica v belem. (Foto: Twitter)

Jože Gruden ni bil daleč od vasi, zato je takoj vedel, da se nekaj dogaja. V temi se je previdno približal domači hiši in mimo dveh stražarjev, ki ga nista opazila, ker sta bila zatopljena v pogovor, zlezel pod skedenj. Slišal je, kako na voz, ki so ga postavili pred domačo hišo, nosijo naropano blago; pobrali so prav vse, tudi prašiče so zaklali in naložili. Bilo je že proti jutru, ko so v voz zapregli vola, prignali iz hleva še drugo živino, od soseda pa očeta, obe sestri in brate Alojza, Gabrijela ter Vinka; mater, ki ni mogla hoditi, so naložili kar na kolca in odšli. Obsojence so gnali čez Laze, mimo Adamovega in Polzela, do gozdička Pungert blizu Karlovice, težko naložen voz pa je škripal po cesti po Mišji dolini. Partizanom se je naenkrat začelo muditi. Ukazali so žrtvam, naj se obrnejo proč od njih in pokleknejo. Ura je bila sedem zjutraj in na Slevici se je oglasil zvon. Oče, ki ni hotel poklekniti, je začel glasno moliti angelovo češčenje. Odjeknili so streli. Mater so pokončali kar s sekiro. Komaj 15-letna Anica se je v smrtnem strahu oprijela očeta in omahnila hkrati z njim, vendar jo je zadelo samo v roko. Eden izmed morilcev je to opazil in ponovno streljal nanjo; tudi tokrat zadetek ni bil smrten, je pa izgubila zavest. Morilci so hitro odšli s kraja svojega zločina. Hudo ranjena Anica se je čez nekaj časa zbudila iz nezavesti, se izvlekla izpod trupel in vsa omotična odtavala proti Petričevi domačiji, kjer so že bili Italijani. Še preden je prišla do hiše, ji je zmanjkalo moči in se je ponovno onesvestila. Potem ji je nudil pomoč vojaški zdravnik, kurat pa ji je podelil sveto maziljenje.

Jože Rupar (Foto: zajem zaslona)

Trupla pomorjenih Grudnovih so cel tisti dan in še del naslednjega kljub soncu in vročini ležala na kraju zločina. Dokaj nazorno sliko tistega jutra v Karloviški dolini nam odstre pripoved Jožeta Ruparja: “Strahotni in nepozabni spomini. Izpolnil sem dobrih dvanajst let. Postavili so nas pred zid in v nas naperili strojnico,” je povedal s solzami v očeh in dodal, da so “vse moške zaslišali in kasneje se je izvedelo, da so tiste, ki junija in julija niso prišli po živilske karte, imeli za komuniste in jih zato določili za talce“.

Vsi tisti, ki so šli po karte, so bili 24. julija po zaslišanju izpuščeni, druge pa so postrelili kot talce. Poleg Grudnovih, ki so jih ‘likvidirali’ partizani, je bilo še 10 krst: sedem talcev, ki niso imeli nobene zveze z napadom na Italijane 24. julija zjutraj, in trije partizani. Tako Jože Rupar s Poznikovega. Šele 24. julija popoldne so Italijani ukazali prenesti pet pomorjenih Grudnovih na Karlovico, kjer so jih dali v zasilne krste in nato prepeljali na pokopališče v Velike Lašče.

Tanja Brkić