‘Heroji revolucije’: Spomeniku naproti in spomeniki napoti

Foto: Marjan Frankovič.

‘Heroji revolucije’ so s težavo pristajali na revolucionarne spremembe v umetnosti, še posebej tedaj, ko je umetnik upodabljal koga od njih. Medtem ko so abstraktno idejo revolucije in paleto drugih z njo povezanih idej, personifikacij, likov in vrednot umetniki sčasoma vendarle lahko upodabljali nekoliko svobodneje in na ta način postopno opuščali socialistični realizem, so morali revolucionarne malike posameznike še zmeraj predstavljati v togi socrealistični maniri. Anonimni partizani v bronu divje jurišajo ali kot sveti Jurij zmaja nabadajo na bajonet volkuljo fašizem, neutrudno mečejo bombe na mimoidoče ter jih streljajo iz zasede, medtem ko so njihovi ,bogovi’ le otrplo zazrti v svoj sen, ki je hkrati naša svetla prihodnost.

Brezimni talci, izločeni v akrobatskem smrtnem krču, umirajo vsem na očeh, rudarji, kovinarji in udarniki napenjajo vse sile za naš napredek,  komaj kdo pa si drzne malce razgibati prepoznavne figure revolucionarnih voditeljev in razvpitih partizanskih komandantov ter jih vpreči v dinamično funkcijo, kakršno s svojim oblastnim nagibom in vehemenco razodeva Kalinov kip Borisa Kidriča, ki iznad prazne ploščadi molče hruli na vsakogar, ki pride mimo.

Kljub vsej uslužnosti in predanosti režimu pa je Zdenku Kalinu s podobo tega zlodejneža vendarle uspelo izpovedati tudi njegovo resnico. Aziatski videz njegove podobe še tem bolj poudari vsak na novo zapadli sneg: zdaj ga pokrije s turbanom, drugič s kuharsko čepico, tretjič s košato belo kučmo, značilno za kraje, kjer je Mraz doma, … Na vsakokrat drugačno, povsem nepredvidljivo formo, ki jo pridobi njegova skulptura s snežno odejo, kipar pač ni mogel kaj dosti vplivati, niti se ji izogniti, lahko pa se je zanašal na budnost oblastnikov: da bodo sproti ukazali odstranjevati sneg s skulpture – še preden bi ta s svojo ‘dodano vrednostjo’ utegnil izzvati porog na obrazih mimoidočih. Snežno pokrivalo v sto različicah namreč uspešno relativizira zastrašujočo zadrtost te skulpture in na tak način karnevalizira posvečeni lik krvnika, ki hruli na nas. Namesto da bi nam vzbujal strah, se le privoščljivo nasmihamo ob karikaturah, ki jih sneg ali žled uprizarjata iz njega, s tem pa tudi iz režima, ki ga predstavlja.

Foto: Marjan Frankovič.

Titoland na Golem otoku
Odkar se je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v deželah realsocializma pojavilo vprašanje, kam s socrealistično spomeniško navlako, z vso to lažjo in patetiko – s kričavimi plastikami, pomniki, ploščami, obeliski, stelami in medaljoni –, si je marsikdo tudi pri nas začel izmišljati scenarije, ki bi pripeljali do rešitve na tem področju. Za vzor bi nam lahko bil spomeniški park, kakršnega so si omislili Madžari nekje na obrobju Budimpešte. Vendar nihče ni verjel, da bi podobne zamisli uspele tudi pri nas. Zlahka si predstavljamo, da bi vse te spomenike, tudi če bi jih s politično odločitvijo demokratične večine čez noč odstranili ter prestavili v primerno urejen park, borbene enote ZZB že naslednjo noč v spremstvu praporščakov in oboroženih jurišnikov odvlekle iz parka in postavile nazaj, od koder so bili odstranjeni. In nekateri bi si gotovo zaslužili, da ostanejo, kjer so.

Foto: Marjan Frankovič.

Že poprej smo vedeli za jadranska otoka Grgur in Goli otok, predvsem zaradi koncentracijskih taborišč, ki jih je tam vzdrževala Titova Jugoslavija, nekaj malega pa smo izvedeli tudi o načrtih novih hrvaških oblasti. Na Golem otoku naj bi uredili spomeniški park, s tamkajšnjimi taboriščnimi nastanitvenimi zmogljivostmi pa popestrili in razširili siceršnjo turistično ponudbo. Zakaj ne bi združili moči, se vprašajmo, podobno, kot je treba skupaj načrtovati in urediti trajno odlagališče jedrskih odpadkov in slednjič izvesti še dekomisijo njihovega poglavitnega izvora – Jedrske elektrarne Krško. Saj gre tudi v primeru nizko-, srednje- in visokokontaminiranih ideoloških odpadkov za našo skupno dediščino. Ker torej hrvaška stran načrtuje omenjeni spomeniški park, bi morda lahko tja romala tudi naša kamnita, betonska in bronasta ideološko kontaminirana spomeniška dediščina. Na tej resnico razodevajoči, usode polni lokaciji, ki bolj od česarkoli drugega razkriva dobesednost komunistične eshatologije, bi torej lahko tako na kopnem kot pod vodo uredili spomeniški park, ki bi v polnosti predstavljal zlitje praktične in simbolne plati proslulega režima, vodovje tega akvatorija pa kajpak tudi njegov dokončni potop pod gladino zavestnih hotenj človeštva …

Foto: Marjan Frankovič.

Drevo življenja – vešala revolucije
“Razpnite čez ves svet vešala / naš bog so: rop, požig, umor! / Divjajte! Kri je zakričala! / Glavo je dvignil v nas upor!” (Matej Bor)

Drago Tršar, avtor Spomenika revolucije, ki stoji na severozahodnem obrobju nekdanjega Trga revolucije v Ljubljani, je svoj spomenik menda večkrat primerjal z “drevesom življenja.” Iz natečajne dokumentacije pa se da razbrati, da naj bi plastika spominjala na postopno “naraščanje upora,” na “pripravo revolucije s široko razpredeno organizacijo, ki je služila za ozaveščanje delovnega ljudstva” in njegovi “borbi za pravice ter slednjič na veličasten revolucionarni izbruh” in “zmagovitost nadaljnjega revolucionarnega razvoja naše družbe.” Z vsem tem je Tršar kot avtor zamisli prepričal CK KPS, ki je spomenik tudi naročil. Kot drevo življenja pa je umetnik svojo plastiko podoživljal najbrž bolj zase ali v ožjem krogu, v njej je morda nezavedno prepoznaval trdoživost naroda, ki mu je avantgarda delovnega ljudstva ,podarila’ revolucijo. Vendar je narod v svoji pregovorno upognjeni drži molče prezrl, da mu predimenzionirana, izgorela rogovilasta drevesna prispodoba govori tudi nekaj povsem drugega: “Predstavljam vešala, drevo za obešanje, ti narod moj, in hkrati tvoj zlomljeni hrbet!”

Foto: Marjan Frankovič.

Treba je dodati, da je cinizem (ali zgolj groba resnicoljubnost!?) postavitve takšne plastike tem večji, za to je zaslužen tudi arhitekt Braco Mušič, če jo ocenimo v relaciji do bližnjega sedeža ljudske oblasti. Iz fotografije karikature zgoraj je lepo razvidno, da deluje dom demokracije, nekdanja ljudska skupščina v senci ‘vešal’, ob nenehni revolucionarni grožnji, z njo vred pa kajpak tudi duh demokracije in svobodna ljudska volja. Vse to pravzaprav še dandanes nadzoruje, krmari in sankcionira nekakšen paradržavni revolucionarni aparat. Zato je bila Tršarjeva misel ob osamosvojitvi Slovenije in po prvih javnih pobudah za odstranitev njegovega spomenika precej dvoumna: menil je namreč, da spomenika ni treba na vrat na nos odstraniti, treba mu je le dati nov pomen. Z drugimi besedami: treba je le v novi luči izpostaviti to, kar nam ta plastika že ves čas govori. Nekoč, za njene naročnike pač,  je s svojo ikonografijo in postavitvijo ‘uprizarjala’ poetiko razvpitih revolucionarnih verzov Mateja Bora (“Razpnite čez ves svet vešala …”). Za zanamce pa naj spregovori resnico o času, ki bo, upajmo, nekoč  vendarle ‘za nami’…

Foto: Marjan Frankovič.

Executio in effigie
Pogled na Tršarjev Spomenik revolucije, kakršnega smo razkrili, sproža vrsto ‘obešenjaških’ zamisli o njegovi nadaljnji ‘kreativni’ izrabi. Spomnimo se besed revolucionarja Ivana Mačka – Matije, ko spraševalcu na stara leta prostodušno razodene, kaj bi “nam” narod storil, “če bi izvedel, kaj smo počeli z njim: Obesil bi nas na kandelabre”. Tršarjeva ‘vešala’ pa se kar sama ponujajo, da bi sprejela svoje prave ‘goste’, dandanes kajpak in effigie, kajti v resnici so se izognili pravični sodbi in kazni za svojo zlodejno raboto ...

Foto: Marjan Frankovič.

V evropski preteklosti so pogosto uprizarjali javne eksekucije v odsotnosti na smrt obsojenih. Pri izvedbi kazni, na kateri je bil obsojen ‘odsoten’, so se zatekli k njegovi podobi (executio in effigie), saj tudi na svojo usmrtitev sam kajpak ni prišel. Temu namenu je služila vanj napravljena lutka, ki so jo nato na javnem prostoru, določenem za usmrtitve, bodisi obesili ali sežgali na grmadi, včasih tudi razčetverili. Tudi zdaj bi za ta namen služila le še lutka – izdelana v kombinaciji z obstoječo bronasto ali kamnito upodobitvijo. Simbolni sodni proces, obsodba in eksekucija te vrste bi pomenili katarzo. Nadomestili bi pri nas in še marsikje izostalo reprizo nürnberškega procesa. In slednjič bi trgu z razlogom povrnili nekdanje ime: Trg revolucije.

Priznati je treba, da je pomisel na tak obračun z revolucijo nekoliko barbarska in nesodobna. Gotovo bi vzbudila oster protest v javnosti in kakšno novo vstajo. Vsi pa se še spominjamo nemirov izpred nekaj let, ko so to isto javnost z lutkami in eksekucijami in effigie razveseljevali civilizirani in napredni vstajniki; na mostove in kandelabre so obešali in sredi trgov zažigali lutke ter podobe živih ljudi; in ljudje iz ozadja so jih razpošiljali še na domove svojih političnih nasprotnikov …

Marjan Frankovič