Imamo dve možnosti: “Ena je temeljita duhovna prenova, druga pa, da pristanemo na to mafijsko diktaturo, ki se danes dogaja.”

Živimo v težkem in zmedenem času. V času, ko nam je na materialnem in varnostnem področju iz dneva v dan slabše, ko je na moralnem področju padlo deset božjih zapovedi in jih nismo nadomestili z ničemer, v času, ko si lahko brez krivde kriv in obsojen, če nimaš ustreznega političnega pedigreja.

To je čas, ki ni naklonjen spominjanju na osamosvojitvene dni pred petindvajsetimi leti. Takrat, 9. in 10. novembra leta 1990 smo v tem kraju poslanci Demosa sprejemali usodne odločitve za obstanek in razvoj slovenskega naroda in slovenstva nasploh. Imeli smo to srečo, da je bil med nami mož, ki bi ga danes upravičeno lahko imenovali oče naroda, mož, ki je s svojo jasno besedo in odločnim ravnanjem kazal smer in dajal pospešek našim odločitvam. Dr. Jože Pučnik je bil tisti, ki je takrat, leta 1990 predlagal 23. december za datum plebiscita in bil za to deležen številnih kritik, češ, da prehiteva dogodke. Bil je tudi prvi, ki je po plebiscitu navdušeno vzkliknil : »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo!« in bil zato deležen posmeha vseh tistih, ki so se za plebiscit odločili s stisnjenimi zobmi; mediji pa so ga označevali za dirigenta ponesrečene operete. Danes pogrešamo takšne razumne, pravične in odločne ljudi. Med današnjimi oblastniki ni moža, ki bi rekel bobu – bob, ograji – ograja in nepreglednim karavanam muslimanskih priseljencev – nevarnost islamizacije. Danes samo preverjajo, razmišljajo in proučujejo – in ne ukrepajo. Ne ukrepajo dovolj hitro in dovolj učinkovito, ko gre za našo varnost in suverenost naše države. Ukrepajo pa, hitro in učinkovito, ko je treba na ključne položaje finančnih, gospodarskih ali sodnih inštitucij postaviti svoje ljudi. In tretji krog plenjenja se lahko prične.

Po vsem povedanem se zdi, da se je pri nas v zadnjih letih spet na široko odprla Pandorina skrinjica. Kadarkoli se odpre, se obeta obilo težav. Toda kdo je bila Pandora in kaj je bilo v skrinjici? V našem primeru sta iz skrinjice ušli, za današnjo slovensko politično elito značilni dve veliki pregrehi: sla po oblasti in sla po denarju. V času slovenske pomladi, ko so Pandorino skrinjico odpirali politični očetje današnjih oblastnikov, pa sta iz nje ušli dve drugi veliki pregrehi prejšnjega režima: sprenevedanje in hinavstvo, ki ju je začel razkrinkavati kritični glas takratnih oporečnikov. Izid takšnega razkrinkavanja pa je bil presenetljiv: do lustracije ni prišlo, poštenjaki pa so izginili. Poštenost namreč ni prirojena lastnost- treba jo je skrbno gojiti in kultivirati. To pa delajo takrat, kadar je zaželena. Pri nas pa je poštenje postalo staromodna lastnost, ki je izginila. Vse, kar so nas učili v komunističnem obdobju – razredni boj, razlaščanje kmetov, iskanje notranjih sovražnikov, vohljaštvo in ovaduštvo – vse to je vzgajalo vse mogoče lastnosti, samo poštenja ne.

Tako smo se danes znašli v dekadentnem ozračju, ki lahko rodi le dve stvari: duhovno obnovo ali mafijsko diktaturo, ki ji danes moderno pravijo »omrežja stricev iz ozadja«. Žal smo mnogo bliže tej drugi opciji. Ključ do razumevanja neznosne lahkosti tega trenutka je, kot pravi Edo Ravnikar, v kvalitetni razliki med gospodarjenjem in ropanjem. Za gospodarjenje so potrebni izkušeni podjetniki in znanstveniki ter pošteni bančniki in uradniki, za ropanje pa lažni izobraženci, da so le brez predsodkov in motivirani z dovolj veliko dozo požrešnosti. Vsi poznamo takšne lažne strokovnjake, plenilce, ki imajo svoje priimke okrašene celo s ponarejenimi akademskimi nazivi. Odlično pa znajo ti ljudje molsti občinske in državne proračune in sklade, zadolževati, prelivati, razprodajati, metati na cesto, divje lastniniti ter dajati koncesije samim sebi. To je njihova zgodba o uspehu. Tista druga zgodba, namreč novi proizvodnji programi, novi trgi, delovna mesta in tako naprej – je zgodba o neuspehu. Prepoznajmo in zapomnimo si končno te ljudi, ki so nam pred volitvami obljubljali na tisoče novih delovnih mest in visoke pokojnine ter potem s pomočjo glasov že stokrat prevaranih naivnežev, zmagali na volitvah. Če bomo te napake še naprej ponavljali, bom začel verjeti glasu zdrave kmečke pameti, ki pravi : »Če bi z volitvami lahko karkoli spremenili, bi jih oblastniki že zdavnaj prepovedali. Dejanska oblast pri nas, ne glede na rezultat volitev, ostaja vedno v rokah istih ljudi«. Kdor namreč zgodovine ne ustvarja, postane njena žrtev.

Dragi prijatelji. Pred petindvajsetimi leti nas je vodilo navdušenje, idealizem in velika želja, da se končno znebimo starega režima. Večini takrat ni šlo za družbeni položaj ali denar. Med vami sem spoznal veliko sijajnih prijateljev ter krasnih, častnih in poštenih ljudi. Mnogi najboljši so kmalu razočarani zapustili politiko in nekaj jih žal  ni več med nami. Včasih se vprašam, ali je bilo za svet, kakršnega živimo danes, v tistih srčnih dneh slovenske pomladi sploh vredno tvegati? In tvegali smo! Stavili smo veliko in dobili vse , in to kljub neprimerljivi vojaški premoči jugo armade in kljub izraziti nenaklonjenosti svetovne javnosti. Si predstavljate, kaj bi bilo z nami in s Slovenci nasploh, če nam osamosvojitev ne bi uspela? Tvegali smo kariere, zdravje, nekateri s prepogosto  odsotnostjo tudi družine, tisti, ki pa so v času vojne nosili orožje, pa so tvegali celo življenja. Izpostavljeni smo bili zaničevanju in posmehu režimskih medijev ( kar spomnite se tistih prvih sej, ko se je konstituirala skupščina po volitvah leta 1990) in levičarskih nasprotnikov, ki so ljudi strašili, da bodo zaradi naših odločitev jedli travo. Še bolj boleče pa nas je kasneje doletelo razočaranje vseh tistih, ki so takrat verjeli v nas, ki so v nas polagali vse svoje upe in sanje – sanje o srečnem življenju v samostojni, svobodni, pravični in bogati domovini. Namenoma sem dejal domovini in ne državi. Domovina je za razliko od države kakor mati: dana nam je ena sama, edina in za vedno. In Slovenci imamo domovino radi, državo pa mnogi občutimo vse bolj tujo in sovražno. Nad takšnimi občutji državljanov bi se morala oblast, če bi premogla vsaj kanček modrosti, resno zamisliti.

Spoštovani ! Režim, ki smo ga leta 1990 zrušili, je temeljil na laži in prikrivanju. Lagali so nam o svojih junaštvih in prikrivali Kočevski Rog, Teharje, in Barbarin rov. Pa tudi danes ni nič bolje. Za resnico gre. Za zgodovinsko resnico. Toda kaj je resnica? Kakšna je narava resnice in v čigavi posesti je? Se resnica mora prepustiti znanstvenemu preučevanju – v našem primeru zgodovinarjem – ali je morda bolj vprašanje filozofije ali celo poezije? Z zgodovinarji Slovenci nimamo najboljših izkušenj. Ne le, da so nam 50 let prikrivali in zamolčevali resnico, celo potvarjali so jo. In jo še vedno. Režimski mediji in dvorni zgodovinarji nam danes človeka, ki je javno povedal, da osamosvojitev Slovenije ni bila njegova intimna opcija, prikazujejo kot koordinatorja osamosvojitve. Resnica je lahko zelo težka, zelo boleča. Obdaja jo mnogo skrivnosti, ki jih skušamo razumeti. Vendar nekateri verjamejo le to, kar vidijo, le to, kar je očitno. Pa vendar, ali nam res ni treba verjeti nekaj, česar ne vidimo?  Nevidna roka UDBE nekoč ali nevidna mafijska omrežja stricev iz ozadja danes so stvari, v katere razumen človek, čeprav jih ne vidi, mora verjeti.

Čaka nas še veliko dela in dodatnega razmisleka. Skrb zbujajoč je podatek, ki gre kar neopazno mimo medijev, da se le še 80% ljudi v naši državi čuti Slovence! Torej ne izginjamo le v zamejstvu, ampak tudi v matični domovini, kjer nas je absolutno in relativno vsako leto manj. Smo res postali apatični že do te mere, da se ne zgrozimo več ob podatku, da imamo kot dva milijonski narod najnižjo rodnost in najvišjo samomorilnost v Evropi? Državo imamo, izgubljamo pa narod.  Kar ne upam si pomisliti, kakšna usoda čaka slovenstvo, če se bo uresničil kateri od bolj črnih scenarijev drame z migranti; če se jih od napovedanih treh milijonov priseljencev nekaj deset ali celo sto tisoč ustavi v Sloveniji.

In kaj je še bilo v Pandorini skrinjici? Ko so iz nje že ušle vse grdobije in slabosti, se je čisto na koncu in čisto na dnu iz nje dvignilo tudi upanje, ki je kot majhna ptica poletela v svet, da bi lajšala srca vsem, ki so razočarani in trpijo ter jim vlivala vero, upanje in ljubezen. S to    mitološko zgodbo sem želel zaključiti. Da ne bi vsi skupaj, ne glede na neprijazno sedanjost, izgubili upanja, te druge in najtežje tretjine božjega triasa. Bog nam je dal pamet, res da samo to človeško, druge pač ne, in dal nam je možnost izbirati med dobrim in zlim. Če bomo pravilno izbirali, bomo morda ubranili naše slovenstvo in našo državnost, ki sta zelo krhki in skrajno občutljivi zadevi; zato je z njima treba ravnati z veliko mero modrosti. Le tako bomo morda vsi Slovenci, torej vsi skupaj, dočakali novo pomlad, kajti zgneteni smo iz istega genskega materiala in prekvašeni s skupno zgodovinsko usodo.

                                                                                 Tonč Žunter