Imate raje taščo ali migranta?

Foto: STA

Naj kdor koli kdaj te vpraša, kdo živi na zemlji tej,
vedi: zemlja ta je naša,
tvoji dedi spijo v njej,
zanjo bori se naprej!

(Igo Gruden)

Neko popoldne, neka pogovorna skupina, neka okrogla miza.
Beseda teče o sobivanju s taščo in tastom. Večina prisega, da s svojo taščo pod isto streho ne bi živeli niti en sam samcat dan! Nekateri bi jo celo utopili v žlici vode, drugi se hahljajo, ko nekdo zine, da je najboljša tašča – mrtva tašča! Nič kaj prijetne usode ne bi namenili niti sosedu, ki parkira na njihovem parkirišču oziroma tistemu, ki meče sneg čez posvečeno ograjo. Političnemu nasprotniku pa tako in tako lahko že jutri krava crkne.

Srečanje smo že končali, ko sem postavila še zadnje vprašanje: ”Kako si predstavljate morebitno življenje z obilico ”migrantske multikulture” okoli sebe, če vam je že misel na taščo, ki bi si nekje v bližini drznila postaviti svoj ”šotor”, zoprna, grozna in nedopustna?”

V primeru migrantov bolj odprti
Za nekaj trenutkov je zavladala tišina, potem pa so se – vsevprek – zelo jezno oglašali, češ, to pa je nekaj povsem drugega. Da je že samo po sebi logično, da morajo biti v primeru beguncev oziroma migrantov bolj odprtega duha in tudi srca. Svetovljani torej.

Nisem vedela, ali naj se smejim ali bentim. Resno sem se spraševala, kdo je tem ne tako mladim ljudem delil pamet, da ne premorejo niti za ščepec zdravega razuma in logičnega razmišljanja! Slovenski mirovniki, utopisti, samooklicani humanisti, borci proti sovražnemu govoru in še mnogi drugi, ki jim še nikoli ni bilo treba živeti na realnih tleh, so, kot je izkazalo, oprali možgane tudi prisotnim.

Slovenci hlapci
Že pogled v ne tako oddaljeno preteklost nas hitro pouči, da se znamo Slovenci do tujcev pogosto obnašati jako hlapčevsko. Po drugi strani pa znamo biti netolerantni in zelo nestrpni drug do drugega! To navsezadnje dokazujemo iz dneva v dan.

Tudi sovražimo se, kar pomnim. Nekoč so to počeli liberalci in klerikalci, danes levi in desni. Med ljudmi še zmeraj živijo spomini na krivice, ki so bile storjene, o pristni spravi, ki bi prihajala od srca, pa je po drugi strani bolj malo slišati. Naši predniki so se (in se še) tožarijo zaradi malenkosti: mejnikov in celo neprimernih besed, izrečenih pod vplivom alkohola. Svojega bližnjega smo, ne da bi trenili z očesom, pripravljeni opehariti za dediščino, o tem, kakšni so medsosedski odnosi v marsikaterem okolju, kjer se zamere vlečejo še iz prejšnjega stoletja, ne bi govorila. Tisti najbolj žleht so nekoč v času zime snemali vrata s hlevov, da se je prehladila živina. Danes se takšne, za katere velja, da niso zaželeni, poskuša uničiti na sodobnejše, bolj prefrigane načine, celo po zakonu in v imenu ljudstva. Sodnija in advokati so na račun slovenske nestrpnosti že od nekdaj živeli kot v raju!

Finančni minister je fouš uspešnim podjetnikom
Ko smo majhni, smo ponižni, ko nam zraste greben, nasprotniku radi stopimo za vrat. Foušarija ima mlade na vsakem koraku. Zadnje čase jo pomaga negovati celo finančni minister, ki z različnimi zakoni in davčno politiko počne vse, da bi se uničilo tiste, ki so sposobni, ki znajo in zmorejo v nemogočih razmerah ustvariti več kot sivo povprečje.

Zaradi političnih prepirov, nesoglasij in sovraštva so med drugo svetovno vojno mnogi izgubili življenje. Zmeraj, ko kdo od ”dobrosrčnežev” napiše ali reče, kaj vse bi morali storiti, da bi begunci ostali tudi pri nas, se mi milo stori pri srcu. Kako lahko takšno pocukrano idejo sploh izustijo, ne da bi se zavedali, da se še s svojimi ”nasprotniki” ne zmorejo pogovarjati, kaj šele, da bi sprejeli medse kulturo, ki ni le drugačna, ampak je pogosto tudi nerazumljiva?!

Če bi že kaj zakuhali, kar je možno, bi potem, ko bi postalo vroče, kot kralj Peter spokali kovčke in zbežali na varno.

Med sorojaki, s katerimi si delimo domovino in ki bi nam morali biti blizu, še zmeraj prakticiramo prvorazrednost in drugorazrednost. In kar naenkrat bi ti, ki so še včeraj bentili nad sosedi, prijatelji, sodelavci, taščo in partnerjem, desnimi, levimi, nad zagovorniki družine in pravic otrok po nedoumljivem čudežu ”zamenjali ploščo” in z odprtimi rokami ter polni empatije stopili do migrantov ter jih prijazno povabili v svojo sredino?! Bi tudi skrbeli zanje, se odrekali kruhu, stanovanju, da bi bilo za vse enako dobro?

Ne vlecite me za nos! Prej bo Donava tekla v Severno morje, kot se bo to zgodilo.

Milena Miklavčič