fbpx

Imenovanje Urbanije za direktorja televizije Milosavljević označil za putinizacijo – kolca se mu po apolitičnih časih Janeza Kocijančiča

Marko Milosavljević na televiziji Al Jazeera.

Programski svet Radiotelevizije Slovenija (RTVS) je dal predhodno soglasje k imenovanju Uroša Urbanije na mesto direktorja Televizije Slovenije. Samooklicani strokovnjak za medije, profesor na FDV in eden izmed uvoznikov laži o slovenskih razmerah v tuje medije Marko Milosavljević besni, ker je soglasje dobil kandidat, ki ni po njegovem (levem) okusu.

Na seji Programskega sveta RTV Slovenija sta se predstavila dva kandidata za direktorja TV Slovenija – Patrik Greblo in Uroš Urbanija. Greblo je na glasovanju dobil 13, Urbanija pa 15 glasov. Zdaj mora imenovanje potrditi še generalni direktor Andrej Grah Whatmoughom, ki bo nato sprejel odločitev o imenovanju.

Stranka SDS skuša prek svojih politično nastavljenih ljudi s pomočjo Grimsovega zakona uzurpirati popolnoma vse položaje na RTV. Odločati želijo o vsakem vidiku delovanja, česar ne boste videli v nobeni drugi evropski državi. To ni le privatizacija RTV, ampak njena politizacija in putinizacija. Takšne kadrovske prilastitve RTV v 30-letni zgodovini Slovenije in delovanja RTVS še ni bilo,” je Milosavljević povedal za portal N1 Slovenija.

Profesor na Fakulteti za družbene vede (FDV) Marko Milosavljević vidi izbiro oziroma zeleno luč za Urbanijo kot “dokončno politizacijo RTV”.

“Stranka SDS skuša prek svojih politično nastavljenih ljudi s pomočjo Grimsovega zakona uzurpirati popolnoma vse položaje na RTV. Odločati želi o vsakem vidiku delovanja. Tega ne boste videli v nobeni drugi evropski državi. To ni le privatizacija RTV, ampak njena politizacija in putinizacija. Takšne kadrovske prilastitve RTV v 30-letni zgodovini Slovenije in delovanja RTVS še ni bilo,” je za N1 dejal Milosavljević.

Po njegovih besedah je cilj trenutnega vodstva le en – ob popolnem nadzoru RTV hkrati želja po uničenju njene relevantnosti in kredibilnosti. “In s tem odgnati dovoljšnje število novinarjev in urednikov, na njihova mesta pa zaposliti svoje ljudi, ki niso nujno novinarji, so pa njihovi strankarski kadri.”

Pri tem je izpostavil ukinitev Globusa in še vrsto drugi oddaj, napad na Studio City in njenega voditelja Marcela Stefančiča, cenzuro Tednika, krajšanje Dnevnika, posege v Odmeve, prepoved objavljanja prispevkov in posege v uredniško avtonomijo.”

Milosavljevićeve besede je treba vedno sprocesirati skozi filter političnega govoričenja, da dobimo destilirano različico tega, kar želi povedati. V tem primeru mu ni všeč, da je zakonito imenovan programski svet dal soglasje kandidatu, ki ga sam politično ne mara. “Grimsov” zakon, kot ga zaničevalno imenuje, je prestal referendumsko presojo, prav tako pa presojo štirih levičarskih vlad – nobena do zdaj ga ni želela razveljaviti ali novelirati preprosto zato, da so leve vlade vedno imele hegemonijo pri izbiri programskih svetnikov.

Ker je zdaj prvič v zgodovini zakona nimajo, želijo zakon pač povoziti in vladati prek posrednikov v civilni družbi. Medijsko zakonodajo je prenavljala že vlada Marjana Šarca, v strokovni skupini, ki je pomagala pri sestavi zakona, pa je bil tudi sam dr. Milosavljević, prav tako tudi Rok Čeferin. Spreminjati so želeli zakon o medijih, zakon o RTV pa bi pustili pri miru, saj so seveda pričakovali, da Šarec ne bo vrgel puške v koruzo in bo leva politika obdržala odločilen vpliv na Programski svet RTV Slovenija.

Da je bila dve desetletji od sprejema zakona RTV praktično PR izpostava Socialnih demokratov, Milosavljevića ni prav nič motilo. O politizaciji je začel govoriti, šele ko so Socialni demokrati izgubili svojo nadoblast nad medijem. Milosavljeviću, Milinkovićevi, Bergantu, Štefančiču in predstavnikom njihove “civilne družbe” pa se je začelo kolcati po “apolitičnih” časih komunista Janeza Kocijančiča. 

Andrej Žitnik