Na današnji dan pred 102 leti je umrl Ivan Cankar, ki velja za slovenskega literarnega velikana. Uradno življenjepis trdi, da je umrl v ljubljanski deželni bolnišnici po daljši bolezni, po nekaterih teorijah pa naj bi njegovo prezgodnjo smrt – star je bil komaj 42 let – zakrivil fizični napad nanj. Ker je bil preglasen nasprotnik centralistične Kraljevine SHS.
Čeprav za zdaj nobena od hipotez ni bila znanstveno potrjena, pa je nekaj res: v svojem poznem obdobju je Cankar spremenil svoj pogled na jugoslovansko idejo. Zagovarjal je sicer tezo o združevanju slovanskih narodov v skupno državno enoto, vendar je nasprotoval zlivanju le-teh v neko skupno kulturo ali jezik, kar je sicer zagovarjalo ilirsko gibanje. To je izrazil tudi v svojem predavanju “Slovenci in Jugoslovani” leta 1913 v Ljubljani. Med drugim je dejal: “Kakšno jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo v jezikovnem smislu zame sploh ne eksistira. Morda je kdaj eksistiralo; toda rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero narodov s četverim čisto samostojnim kulturnim življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu. Bodi tega kriva zgodovina, bodi kriv kdorkoli – jaz, ki dejstvo konštatiram, ga čisto gotovo nisem zakrivil.”
Cankarjeva smrt se je zgodila deset dni po razglasitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, slednja pa je nastala kot združitev kraljevine Srbije z Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Izkazalo pa se je, da je bila nova država le nekoliko razširjena Srbija – in prav to je bilo tisto, pred čemer je svaril Cankar. Ker je slednji javno nastopal proti takšni politiki, se je močno zameril centralistom.
Cankarju pripisujejo tudi citat: »Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov.« In kdo so »ilirski šovinisti«? To so bili predvsem »južni bratje« in njihovi slovenski pomagači, ki so navijali za nadvlado Beograda. Ni znano, kdaj se je ta citat pojavil in ali ga je res izrekel Cankar. A pred dvema letoma je Dimitrij Kebe javnosti predstavil dejstvo, da Cankar ni umrl zaradi bolezni, pač pa so ga dan pred smrtjo fizično napadli, imel naj bi hudo poškodovano desno stran obraza, kar naj bi kazala tudi njegova posmrtna maska. Cankar naj bi sicer že jeseni 1918 doživel fizični napad, ko je padel po stopnicah. 25. novembra je odšel v bolnišnico na zdravljenje, po prihodu iz nje 3. decembra 1918, že po ustanovitvi nove države v kavarnah in gostilnah precej glasno navijal proti zedinjenju s Srbijo. Umrl naj bi v resnici v Cukrarni (bolnišnici za reveže) in ne v deželni bolnišnici. Zapisnik o njegovi smrti pa naj bi ponaredili. Na Cankarjev umor naj bi namigovale tudi besede profesorja Antona Slodnjaka o »katastrofalni smrti« Ivana Cankarja, ki je očitno svoje precej glasno nasprotovanje novi politični realnosti plačal z življenjem.
Prav to zamolčano poglavje iz življenja Ivana Cankarja pa je očitno tudi razlog, da se z njegovo sliko v rokah v zadnjem času skoraj redno pojavlja politični aktivist, ki bi ga lahko brez težav uvrstili v razred »ilirskih šovinistov«. Gre za Zlatana Čordića, zloglasnega političnega aktivista, ki se pred javnostjo prikazuje kot oporečnik in žrtev menda Janševe totalitarne vlade. Še več, Čordić si je privzel tudi Cankarjev psevdonim Julijan Mak in lani v Primorskih novicah javno razlagal, kako ga Cankar inspirira. “Zanimivo, kako pozitivno lahko vpliva Cankar, kakšna inspiracija je! Dal mi je toliko energije, toliko motivacije, da bom naslednjo ploščo, svojo zadnjo, posvetil njemu, pod naslovom Julijan Mak, kar je bil Cankarjev psevdonim. Zdaj se mi je rodila hči, a če bi bil fantek, bi se najverjetneje imenoval Julijan Mak. Tako zelo je Cankar vplival name.”
Seveda pa je jasno, da je njegovo sklicevanje na Cankarja le blef – Cankar nikoli ne bi podpiral tovrstne balkanske kvazikulture, ki jo je doslej pokazal “reper Zlatko”, ki se je menda na seji parlamentarnega odbora za kulturo (vodi ga razvpita poslanka Levice Violeta Tomić) skoraj razjokal, saj je moral kar pet ur čakati, da je prišel na vrsto in da je lahko zaradi domnevne medijske nesvobode povedal svojo plat zgodbe. “Ni bilo pravično, da so me Janševi mediji pribili na križ, kamenjali in to še vedno počnejo. Jaz jim odpuščam vse, čeprav se dobro zavedajo, kaj počnejo…” je rekel Čordić, ki je očitno že mesija in ne samo reinkarnacija Ivana Cankarja. In zanimivo, po eni strani se opravičuje, po drugi strani pa zanika svoja dejanja. Verjetno zanika sedaj celo to, da je zaradi izbrisa s seznama prejemnikov državnih rent razgrajal v prostorih ministrstva za kulturo, njegovi pomagači pa so nasvinjali zgradbo ministrstva in celo ministrovo hišo.
Zagotovo se Cankar ob takšnih potezah nekoga, ki se sklicuje nanj, obrača v grobu kot vrtavka…