Ko v Sloveniji govorimo o lobijih, vplivnih omrežjih in njihovem poslovanju, ne moremo mimo Janeza Škrabca. Zase pravi, da je marksist in hkrati kristjan, ki da verjame v Boga. Ob ustanovitvi Foruma 21 je bil med njegovimi ustanovnimi člani, danes pa voli in finančno podpira Novo Slovenijo. Je član društva Slovenija – Rusija, častni konzul Belorusije v Sloveniji in hkrati član Ameriške gospodarske zbornice (AmCham) v Sloveniji. Človek širokih pogledov ali zgolj pregnani preračunljivec, ki gre prek “trupel”, ko gre za milijone evrov in deljenje proračunskega denarja?
Škrabec danes menda strašno uživa, če se ga v družbi prepoznava kot ”integratorja”. V zvezi s poslovanjem Rika je znal odkrito povedati, da nima tehnološke izobrazbe in da sebe vidi predvsem kot vodjo, ki ”zna vzpostaviti stik s kupci” in ustvariti ”dobre razmere za svoje sodelavce”. Novinarju Tadeju Golobu je pred leti v intervjuju za Playboy dejal, da ”zdaj delamo elektrarno v Makedoniji in jaz o elektrarni ne vem kaj dosti več od vas. In tudi takrat, ko jo bomo dokončali, ne bom vedel kaj bistveno več”.
Genex in Smelt – poslovni model Rika za prihodnost
V omenjenem intervjuju je tako opisal svoje mladostniške ideje: ”Sam se nisem videl takoj v podjetništvu. Do kakšnega leta 1988 sem se videl bolj kot predstavnik kake naše velike firme, Genexa, Inexa, v Sloveniji mogoče Slovenijalesa ali Metalke v Rusiji. To, da bom v Rusiji, sem pa vedno vedel.” Dodal je: ”Že takrat, ko sem študiral, mi je bil vzor Smelt, Jože Žagar in Peter Rigl. Že takrat sem vedel, da se nočem ukvarjati s proizvodnjo, da mi bo proizvodnja le za alibi, želel sem si pa inženiring podjetje za global project management in to Riko postaja, podjetje, ki to ponuja.”
Omrežje je v paniki pospravljalo, kar se je pospraviti dalo, a v času prve Janševe vlade se je vendarle našlo kar nekaj dokumentacije. Smeltova stolpnica v Ljubljani živi še danes, kakor celotno poslovanje Smelta je tudi njegova stolpnica povezana z eno največjih nepremičninskih afer v Ljubljani, kar je dolga leta odlično razkrival Vinko Vasle.
Vasle je pred leti za Delo razkril, da je Svetovni trgovinski center v Ljubljani deloval tako, da je zanj Smelt plačeval vse račune, ta denar pa naj bi hkrati postajal Smeltov lastniški delež v WTC. Po podatkih s spleta naj bi v šestem nadstropju stavbe Smelta dolga leta imela svojo pisarno tudi Ana Kučan, danes pa v stavbi s svojo družbo Eti-Par, d. o. o., še vedno deluje nekdanji načelnik Udbe Janez Zemljarič.
Na podobnem parketu, kot sta Genex in Smelt, je Škrabec kasneje gradil tudi svojo poslovno kariero. O svojih poslovnih začetkih Škrabec zelo rad pripoveduje v številnih intervjujih, ki jih daje. Uradna različica njegovih začetkov govori o tem, da je svojo poslovno pot začel v Riku, kjer je kot direktor deloval njegov oče Stanislav Škrabec. Po stečaju Rika je mlajši Škrabec leta 1991 s štirimi partnerji ustanovil podjetje Transtrade, ki je poslovalo z rusko družbo AvtoVaz, proizvajalcem avtomobilov znamke Lada. Pet let kasneje pa je skupaj z razvpitim hrvaškim partnerjem Jozom Draganom ustanovil današnji Riko, ki se ukvarja z ”globalnim inženiringom za srečo ljudi”, kot piše v njihovem logotipu na strani na Facebooku.
Zunanji minister v senci
Tisti, ki Škrabca bolje poznajo, pravijo, da vsako sekundo vsakega dne nameni le za poliranje svojega ugleda in iskanje priložnosti za zaslužek. Leta 2004 je Janez Škrabec nase opozoril, ko je na smučanju na Krvavcu gostil Aleksandra Lukašenka, znanega diktatorja in večnega predsednika Belorusije. Svojo ljubezen do Belorusije je kronal takrat, ko je 4. septembra 2016 na slovesnosti v Minsku postal častni konzul Belorusije v Sloveniji. Kot so ob tej priložnosti zapisali na spletni strani Rika: ”Janez Škrabec v svoji podjetniški drži deluje kot integrator, ki povezuje gospodarske oz. podjetniške, kulturne in diplomatske dosežke okolij, v katerih deluje.”
Ko je leta 2014 Evropska komisija zaradi hujših kršitev človekovih pravic začela s postopki novih sankcij proti Belorusiji, je Slovenija potegnila ročno zavoro. Medtem, ko je večina držav članic Unije podpirala predlog za prepoved potovanj in zamrznitev premoženja okoli 30 posameznikom iz Belorusije, je Slovenija sprejetje blokirala z željo po dodatni konkretni razpravi o imenih, ki naj bi bili na seznamu. Ključno vlogo za ”urejanje” seznama oseb je odigral Karl Erjavec, ki mu je Škrabec potem ”podelil piškotek” in ga pohvalil kot ”najboljšega zunanjega ministra v zgodovini”. Viri z ministrstva za zunanje zadeve trdijo, da se praktično ne zgodi, da v delegaciji Erjavca ob mednarodnih obiskih ne bi bilo Škrabca.
Škrabec obsesivno pazi na svoj ugled v Sloveniji
Tako sta letos junija potovala tudi v Moskvo, kjer se je Erjavec zaradi ruskega lobiranja za odpravo evropskih sankcij proti Rusiji sestal z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom. Ob robu srečanja je Škrabec za slovenske medije dejal, da ”sankcije za gospodarstvo gotovo niso dobrodošle, tudi ne prinašajo pozitivnih učinkov, zato je logično, da si gospodarstveniki želimo, da bi bile čim prej odpravljene vse sankcije in normaliziran politični dialog med EU in Rusijo”. Januarja letos se je Škrabec z gospodarskim ministrom Počivalškom mudil v Iranu, kjer je v Teheranu skupaj s štirimi slovenskimi podjetji odprl predstavniško pisarno. Ob robu dogodka so, zanimivo, kot slovenske prioritete v Iranu identificirali energetiko, elektroindustrijo, avtomobilsko industrijo …
Tisti, ki ga dobro poznajo, pravijo, da Škrabec obsesivno pazi na svoj ugled v Sloveniji, najbrž v luči te strategije povečini komunicira glede svojih poslovnih uspehov izključno v tujini. Češ, denar zasluži v tujini, četudi v spornih državah, kot je recimo Belorusija, in spornih projektih, kot je Čehov, a da doma v Sloveniji deluje kot glavni slovenski filantrop in mecen umetnosti, kulture, znanosti in športa. V svoji predstavitvi na medmrežju ponosno izpostavlja, da ga je zaradi njegovih pokroviteljskih dejanj ter podjetniško usmerjene mecensko-filantropske drže Charles Handy v svoji knjigi The New Philanthropists: The New Generosity (London, 2006) umestil med 23 novih svetovnih filantropov.
A kampanja uspešnega mednarodnega poslovneža je zgolj metanje peska v oči. Škrabec je globoko prisesan tudi na slovenski proračun in številne z njim povezane investicijske projekte. Po poročanju Siola naj bi od 1. januarja 2013 naprej z državo naredil za 261 milijonov evrov poslov. Aplikacija Erar razkriva, da je Škrabec spreten tudi pri pridobivanju državnih subvencij in nepovratnih sredstev. Tako je njegova družba Riko Invest, d. o. o., 19. decembra 2015 od ministrstva za kulturo dobila 30.455,51 evra pod postavko ”Spomeniki”. Družba Riko Hiše, d. o. o., pa je v letih od 2009 do 2012 (do konca leta) prejela kar za 375.865,50 evra subvencij Javne agencije za tehnološki razvoj Republike Slovenije, dodatno leta 2009 od Javnega sklada za podjetništvo pa kar 164.000,00 evra. V obdobju od 2013 do 2015 jim je Javna agencija za spodbujanje podjetništva, inovativnosti, razvoja, investicij in turizma podarila še 194.846,22 evra.
Več sledi v jutrišnji objavi, ne zamudite …
Andrej Žitnik