Janez Stanovnik pritrdil: ”Marca 1941 na demonstracijah ni bilo komunistov”

Letošnji 27. april je za malikovalce tega kultnega praznika še posebej pompozen, saj je od famoznega sestanka v Vidmarjevi vili v Ljubljani – kjer so se zbrali komunisti, krščanski socialisti, sokoli in levo usmerjeni kulturniki – minilo že 75 let Po uradni verziji so se tam zgodili usodni premiki boja proti okupatorju in protifašističnega boja, številni dokumenti in pričevanja pa ugotavljajo ravno nasprotno.

Da gre pri 27. aprilu za mit, ki ne vzdrži zgodovinske presoje, je potrdil tudi nekdanji poslanec Demosa in krščanski socialist Andrej Magajna. Poleg tega, da začetki domnevnega “boja proti okupatorju in protifašističnega boja” niso dokumentirani in o famoznem srečanju v Vidmarjevi vili ni nobenih dokumentov, ni jasno niti to, kdo vse naj bi bil tam.

Vsak ga komentira po svoje. Debatna druženja prijateljev Sovjetske zveze so obstajala že prej. Komunisti so odlašali z uporom vse do napada Nemcev na Sovjetsko zvezo, s prirejanjem zgodovinski dejstev pa so nameravali to sramotno dejanje preprosto prikriti. Danes imamo problem, dodaja Magajna, saj se o tem sploh ni možno pogovarjati.

Kje je zgodovinska resnica?
”Vsegliharji” so prepričani, da ima vsak svojo, ”spravaši” bi jo iskali nekje na sredini, lenuhi pa se o tem sploh ne sprašujejo. ”Kdor bi jo želel najti, bi jo zaman iskal v režimskih časopisih, leksikonih in učbenikih,”  pravi zgodovinar Jurij Pavel Emeršič.

Izkrivljanje zgodovine je za zgodovinarja sprevrženo dejanje. Imamo zgodovinarje, ki jih je komunistični sistem nastavil, jih oblikoval in na koncu pohabil za vse tiste kriterije, ki bi jih kot zgodovinarji morali imeti. In ti isti zgodovinarji danes še vedno zasedajo položaje in so kot strokovnjaki ter edini pravi interpreti resnice še vedno vabijeni v oddaje. Tudi pri pisanju učbenikov in leksikonov imajo pomembno besedo in tako se laž prenaša naprej na mlajše generacije.

Jurij Pavel Emeršič (foto: Nova24TV)

Jurij Pavel Emeršič. Foto: Nova24TV

Čista kolaboracija komunistov z nacisti
Komunistična partija je takoj na začetku vojne poudarjala, da Hitler ne predstavlja nobene nevarnosti. Pravega sovražnika delavskega gibanja so videli v Britancih. Zanimivo je, da so tudi Jugoslavijo dojemali kot neko imperialistično tvorbo, ki jo je potrebno uničiti. No, tukaj so si bili z Nemci kot okupatorjem, ki je razkosal Jugoslavijo, zelo enotni. Komunistov tudi ni bilo na protestih proti trojnemu paktu, kar je zanimivo predvsem zato, dodaja zgodovinar Emeršič, ker so nato potvorili resnico in trdili, da so v Beogradu prav oni sprovocirali marčevske demonstracije, kar je seveda laž.

Krilatico ”skupaj z Nemci in Rusi proti Angležem” so komunisti takrat radi poudarjali. Sabotirali so mobilizacijo, ki jo je začela jugoslovanska kraljevina, ter spodbujali sodelovanje v okupatorski opravi. V Zasavju so skupaj z nacisti celo praznovali 1. maj. Tu je šlo dejansko za čisto kolaboracijo.

‘Upal bi si reči, da je šlo za zelo močno obliko kolaboracije – ideološko, vojaško, upravno, in ne, kot bi rekel , precej milejšo obliko kolaboracije, kot so jo kasneje podtikali svojim na demokratični strani,” je z zgodovinskega pogleda sodelovanje KPS z nacisti osvetlil Jurij Emeršič.


Janez Stanovnik na Novi24TV o dnevu OF 1Stanovnik potrdil: ”Marca 1941 na demonstracijah ni bilo komunistov”

Tudi Janez Stanovnik, nekdanji predsednik Zveze borcev, se je udeležil demonstracij v Ljubljani. Iz narodne zavednosti so bili proti podpisovanju trojnega pakta. ”Takrat sem imel svoj prvi politični govor pred Trubarjevim spomenikom,” se spominja Stanovnik. “Levičarjev ni bilo na demonstracijah. So rekli: ‘Ja, veš, mi nismo dobil instrukcije iz Beograda, kar sami pojdite.’ In smo šli na demonstracije – brez komunistov. Tako, da te demonstracije niso bile levičarske, ampak so bile izredno nacionalne. To je bil zame začetek OF,” je povedal Janez Stanovnik.

Andrej Magajna (foto: Nova24TV)

Andrej Magajna. Foto: Nova24TV

RKC opozarjala na nevarnost komunizma
”Pij Xll. je krščanske socialiste opozarjal, naj ne sodelujejo s komunisti, ker bodo zagotovo zlorabljeni,” je Emeršič ponazoril odzive RKC na nevarnost komunizma, kar se je ob koncu vojne tudi dejansko izkazalo. Komunizem ne priznava objektivne resnice. Kontinuitete KPS v politični usmeritvi med PIF in OF dejansko ni bilo vse do 22. junija 1941, kar kaže na nečastnost komunistov.

Bivši poslanec Demosa Magajna je državni praznik in proslavo označil za politično burlesko. ”Kaviar komunisti ali tovarišijski kapitalisti naredijo državno proslavo, ljudje so zadovoljni, pa še prazniki so,” je dodal.

Nevarno je imeti več resnic
”Dajmo vsi malo popustiti, bomo našli skupno resnico. Resnica je samo ena. Nevarno je imeti več resnic,” opozarja zgodovinar Emeršič. Na odzive levičarjev, ki tako radi vzklikajo, da ne bo sprave, pa Magajna odgovarja: ”Z lažjo ni sprave.” Kučanova teza, da je resnic več, in dvom o 27. aprilu pa ima za posledico, da ta dan ne more imeti oziroma ne zasluži državnega obeležja. Zaradi zgodovinskinskih dogodkov bi ga morali ukiniti. Tudi Emeršič se strinja, da bi moral praznik narod povezovati – in ne deliti.

Kako bomo historizirali vsa ta dogajanja? Pri revolucijah je vedno tako, da se ve, kdo je začel, ne ve pa se, kdo in kdaj jo bo končal.

Sofija Pika Simič