Posnetek telefonskega pogovora med slovenskim arbitrom Sekolcem in agentko Drenikovo je prišel v javnost predvsem zato, ker so Američani hoteli disciplinirati neposlušne slovenske politike in diplomate. Ustavni sodnik Mitja Deisinger je namreč razkril, kdo je ta zloglasni posnetek, ki je močno zavlekel proces postavitve meje v Piranskem zalivu in tudi zaradi tega škodoval Sloveniji, dal v medije. A Branko Grims je kritičen: “Kdo je to dal v medije, je povsem irelevantno, relevantno je, zakaj je Sekolec klical po odprti liniji in pogovor podaljševal. Jaz trdim, da to ni bil nikakršen slučaj, ampak je on to načrtno naredil in samo vprašanje je, kdo mu je to plačal.”
Očitno je zaradi nagibanja naših politikov in diplomatov k Rusiji Američanom dokončno prekipelo. Prav oni naj bi namreč prisluškovali Slovencema, vpletenima v afero, torej Jerneju Sekolcu in Simoni Drenik, saj naj bi jim bilo dovolj, da vodimo brezhrbtenično politiko, ko po eni strani kimamo Američanom, takoj zatem pa se že klanjamo Vladimirju Putinu. Ustavni sodnik Mitja Deisinger je v Demokraciji razkril, da Američanom sicer naša nerešena mejna vprašanja na morju ne koristijo, ampak so le izbrali “občutljivo temo za Slovenijo, da jo malce disciplinirajo”.
Ustavni sodnik Deisinger: “Hrvaška nima prav.”
Ustavni sodnik Mitja Deisinger, ki je bil pri sporazumu o arbitraži aktiven, saj je bil tudi v komisijah za mejo s Hrvaško in je napisal ločeno mnenje, ko je šlo za referendum o arbitražnem sporazumu, je za tednik Demokracija razkril svoje stališče. Rekel je: “Naša država je kljub pritisku mednarodne javnosti ob vstopu Hrvaške v EU napravila veliko napako. Lahko bi ji dala kratek časovni rok, da se pred vstopom Hrvaške v EU reši to vprašanje. V arbitražnem sporazumu je celo posebna odločitev, da po podpisu tega arbitražnega sporazuma ne bo ovire za vstop Hrvaške v EU. Kakšna situacija je nastala? Hrvaška je zaradi škandala blokirala kakršnokoli nadaljnje delo arbitražnega sodišča, v čemer pa Hrvaška nima prav. V Pravni praksi je izšlo pravno mnenje mednarodne pravnice Dominike Švarc, dekanke Pravne fakultete ameriške univerze v Bosni in Hercegovini. Z njo se v celoti strinjam. Ko je nastal škandal o nedovoljeni komunikaciji med našo agentko in arbitrom Sekolcem, je Hrvaška to izrabila. Vmesno razsodbo je arbitražno sodišče že sprejelo. Oba arbitra, tako Vukas iz Hrvaške kot naš Sekolec, sta bila nadomeščena z drugimi arbitri in arbitražno sodišče nadaljuje delo. Neudeležba Hrvaške, ene od strank v postopku, ki se nadaljnjega postopka ne udeležuje več, ni ovira za dokončanje postopka po mednarodnem pravu. Vprašanje je le, kako bo odločilo arbitražno sodišče in kako se bo potem odzvala Hrvaška; ta, če ne bo zadovoljna, nekaj časa ne bo hotela izpolniti zahtev.”
Zakaj nismo dobronamerno blokirali Hrvaške pred vstopom v EU?
Kljub vsemu pa je sodnik Deisinger prepričan, da bo odločitev arbitražnega sodišča na koncu obveljala. “V tem času je nastopila nova hrvaška vlada in koalicija, ki je že izjavila, da odločitve arbitražnega sodišča ne bo spoštovala. Rekel bi, da bi morala biti naša država pri tem aktivnejša. Naša država se lahko vključi v pogovore s Hrvaško, lahko ponudi kompenzacije, jih predloži arbitražnemu sodišču in to rešitev arbitražno sodišče kot svojo odločitev sprejme. Ne vem, zakaj naša diplomacija ne izkoristi tega,” je povedal za Demokracijo ter se vprašal, zakaj nismo blokirali Hrvaške pred vstopom v EU, “in to dobronamerno, da bi rešili mejno vprašanje?” Opozoril je še, da Hrvaška nima rešenih mejnih vprašanj z nobeno od nekdanjih jugoslovanskih republik.
Zanesljiv vir iz Hrvaške – sodnik Arlović – razkril, kdo jim je izročil posnetek telefonskega pogovora
Kot je znano, se pojavlja več variant, kako je pogovor med Sekolcem in Drenikovo prišel v javnost, Deisinger pa je povedal nekaj, kar je bilo do sedaj še nerazkrito: “Ob 25-letnici Ustavnega sodišča RS so bili na protokolarno večerjo na Bledu povabljeni tudi člani drugih ustavnih sodišč. Poleg mene je bil hrvaški ustavni sodnik Mato Arlović, ki je prišel iz politike. Bil je v Račanovi vladi in je sodeloval že pri sporazumu Račan–Drnovšek. Tudi sedaj ga hrvaška predsednica države pokliče na konzultacije. Z veseljem je povedal, kako je prišlo do posnetka, ki ga je nato Hrvaška uporabila,” je Deisinger razkril zanesljiv vir ter povedal: “Njega so takrat poklicali na zunanje ministrstvo, prišli so Američani, njihove tajne službe so sledile in odkrile ta posnetek in ga dale Hrvaški z nasvetom, naj sedaj škodujejo Sloveniji v arbitražnem sporazumu, saj gre Slovenija mimo sankcij EU in nasprotuje ZDA v odnosu do Rusije. Naj zaradi našega odnosa z Rusijo izkoristijo to zoper Slovenijo. To mi je povedal človek, ki je bil navzoč pri pogovoru Američanov in hrvaških predstavnikov. Lahko si mislimo, kako občutljivi so mednarodni odnosi in kako je treba vsako zadevo pretehtati, ali s čim koristiš ali škoduješ državi.”
Zakaj slovenski diplomati ne naredijo ničesar za Slovenijo?!
Sicer pa je o tem, kdo je v medije dal posnetek pogovora med Slovencema Jernejem Sekolcem in Simono Drenik, kroži več teorij. A vse imajo isti, realni konec – posnetek je prišel v javnost in močno škodoval Sloveniji pri dogovarjanju glede prostega dostopa do odprtega morja. Seveda največji del krivde nosita Sekolec in Drenikova, ob tem pa marsikomu ni jasno, da v 21. stoletju, ko je jasno, da se prisluškuje že na vsakem koraku, diplomata ne pomislita niti toliko, kaj govorita po telefonu in ali je linija sploh varna. Zato ni presenetljivo, da ena izmed teorij pravi, da naj bi se udeleženca namenoma pogovarjala o tem po telefonu, saj je slovenska politika v zadnjem času naravnana nadvse titoistično in jugonostalgično. Da se slovenski diplomati ne zganejo in naredijo kaj za Slovenijo, je jasno tudi po tem, ko je Slovenija omogočila Hrvaški priključitev Evropski uniji, ne da bi pred tem postavila pogoj, da se uredi dostop do odprtega morja Sloveniji, kot ga je imela že ves čas, ko je bila še del Jugoslavije.
– da je “Slovenija obalna država […], ki je na določenem delu Jadranskega morja izvajala dejansko oblast in je imela tudi teritorialni dostop do odprtega morja”;
– da je pomembno stališče v 54. točki, in sicer da bo razsodba arbitražnega sodišča pomenila mednarodnopravno razdelitev nekdanjega pravno enotnega jugoslovanskega morja v severnem Jadranu. Iz tega sledi obveznost Republike Slovenije, da glede meje na morju postavi ustrezen predlog za pošteno in pravično razdelitev tega dela Jadranskega morja, kot tudi predlog za stik teritorialnega morja Republike Slovenije z odprtim morjem;
– da je imela Slovenija kot del nekdanje Jugoslavije teritorialni izhod na odprto morje, kar je v eni izmed svojih not izrecno priznala tudi Hrvaška. V noti Ministrstva za zunanje zadeve Republike Hrvaške št. 5893/03 z dne 18. novembra 2003 je namreč izrecno navedeno, da je Slovenija kot del nekdanje SFRJ imela teritorialni izhod na odprto morje. V skladu z načelom spoštovanja stanja na dan 25. 6. 1991 ima Slovenija še danes teritorialni izhod na odprto morje;
– da je Slovenija edina mednarodnopravna naslednica pogodbe med Vlado SFRJ in Vlado Republike Italije s prilogami od I do X z dne 10. novembra 1975 (Osimski sporazumi). Z Osimskim sporazumom je določena meja med Slovenijo in Italijo, ki na jugu sega do T5, torej do točke teritorialnega izhoda Slovenije na odprto morje. Prav Osimski sporazum postavlja pravico Slovenije do teritorialnega stika z odprtim morjem v mednarodnopravni kontekst. Ko je Jugoslavija leta 1954 dobila cono B STO, je bil namen Osimskega sporazuma, da Slovenija dobi izhod na morje v polnem obsegu z izhodom na odprto morje pri točki T5. Teritorialni stik Slovenije z odprtim morjem torej temelji na mednarodnem pravu;
– da je Slovenija naslednica sporazuma med Vlado SFRJ in Vlado Republike Italije o razmejitvi epikontinentalnega pasu med državama iz leta 1968. Nasledstvo tega sporazuma je notificirala Italiji (z noto Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije št. ZSD-JVE-46/03 z dne 24. 7. 2003), o nasledstvu pa obvestila tudi Hrvaško. Italija je nasledstvo vzela na znanje (nota Ministrstva za zunanje zadeve Republike Italije št. 1, Bela knjiga, str. 10., 2, Vladimir Đuro Degan, Pravni domašaj načela uti possidetis glede kopnenih i morskih razgraničenja u regionu s obzirom na granice prema Osimskom ugovoru iz 1975 godine, str. 79 v knjigi Osimska meja, Založba Annales, Koper 2006. 2 003889/205 z dne 22. 12. 2003) in s tem Sloveniji priznala epikontinentalni pas, ki se začne južno od točke T5. Z epikontinentalnim pasom ima Slovenija logično tudi teritorialni izhod na odprto morje;
– da je Slovenija pred 25. 6. 1991 izvajala jurisdikcijo v Piranskem zalivu in zunaj zaliva do točke T5 s kontrolo mejne policije Koper na jugoslovansko-italijanski morski meji.
Sekolec je skrivnostno poniknil, potem ko naj bi zaslužil več kot pol milijona evrov tako od Slovencev kot od Hrvatov
Ravno toliko, kot je nezaslišan pasiven odnos Slovenije do ureditve meje oziroma dostopa do odprtega morja, pa je nezaslišano tudi to, da glavna akterja “zarote proti Sloveniji” v primeru sporazuma o arbitraži nista in verjetno tudi ne bosta nikakor odgovarjala. Na našem spletnem portalu smo že pisali o tem, kako je arbiter Jernej Sekolec po tej aferi skrivnostno poniknil. Spomnimo, 23. julija 2015 je odstopil kot arbiter, s tem pa naj bi bilo slovenski javnosti in medijem zadoščeno. Sprva se je umaknil v svoje stanovanje na Dunaju, nato pa izginil neznano kam. Ta podatek je potrdil tudi predsednik komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami Branko Grims. Sicer pa naj bi Sekolec za svoje delo v Haagu na račun Slovenije zaslužil pol milijona evrov, denar pa naj bi dobil tudi od prejšnje hrvaške vlade pod vodstvom Zorana Milanovića, saj naj bi prav on poskrbel za prisluškovanje in izbruh prisluškovalne afere. Ni slabo za napol narejeno delo, kajne?
Za “kazen” pa je bila premeščena tudi Simona Drenik, in sicer z ministrstva za zunanje zadeve na pravosodno ministrstvo, kjer pa ji po naših zanesljivih informacijah ni ničesar hudega.
Grims pa je kritičen do Deisingerjevih besed, saj je prepričan, da se “zdaj vsi pogovarjajo o tem, da so to dali Američani v javnost, namesto da bi se o tem, kako se lahko zgodi, da en človek, ki je 20 let pri teh stvareh zraven, kar brez dvoma je bil, kliče po odprti liniji, podaljšuje pogovor in tako naprej. Jaz trdim, da to ni bil nikakršen slučaj, ampak je on to načrtno naredil in samo vprašanje je, kdo mu je to plačal. Po vsej verjetnosti je bila to “tovariška usluga” Milanoviću, ki pa je na koncu volitve izgubil, v Sloveniji pa se je zaigralo strateško zadevo, ki se ji reče arbitražni sporazum. In za to bi moral nekdo odgovarjati. Ampak v Sloveniji, saj vidite … Jaz sem to že nekajkrat načel … in potem se vse konča.” Grimsu se zdi neverjetno, da nekdo ne ve, kaj dela – in to po 20 letih. “Sploh, ker je bil povsod zraven, poleg tega je bil opozorjen, da mu prisluškujejo, on pa gre in govori in še podaljšuje pogovor v nedogled. Nihče ne more biti enostavno tako naiven.”
Grims: “Sova je opozorila ministrstvo, da prisluškujejo.”
Kako pa Grims kot predsednik komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami komentira, da naj bi ameriške obveščevalne službe prisluškovale slovenskim politikom in diplomatom, predvsem v konkretnem primeru Sekolca in Drenikove? “Kar se tiče prisluškovanj, je Sova takrat opozorila ministrstvo, da prisluškujejo. Ali je to res ali ne, je čisto irelevantno vprašanje, saj je relevantno, zakaj je Sekolec po odprti liniji klical in govoril, pa tudi to, zakaj je Drenikova na to odgovorila, saj je bilo to z njene strani nedopustno naivno. Treba se je ukvarjati s tem, zakaj je Sekolec klical, ne pa, zakaj je nekdo to posnel. Posnelo je sigurno deset služb in o tem govoriti je po mojem irelevantno. O tem, da prisluškujejo, so bili opozorjeni s strani pristojne službe. Vse, kar je elektronskega prometa v tem svetu, se prisluškuje in to vsi vedo. Vprašanje je, zakaj sta tako neodgovorno ravnala Sekolec in Drenikova, ter seveda, zakaj Ministrstvo za zunanje zadeve ni poskrbelo za varen način elektronske komunikacije, kar bi moralo. Vprašanje, zakaj tega niso naredili, saj jim je bilo ponujeno,” je dejal Grims in dodal še, da je treba tako nadgradnjo plačati, problem je torej v financah, saj to nekaj stane, “vendar neskončno manj, kot bo to stalo Slovenijo zdaj, ko plačujemo milijone, saj vse stroške arbitražnega sporazuma zdaj krije Slovenija.”
Vprašanja v zvezi z ohlajenimi odnosi med Slovenijo in ZDA, o izrazito proruski politiki Karla Erjavca in sporazumu o arbitraži smo poslali tudi na Ministrstvo za zunanje zadeve, kjer pa so nam sporočili, da nam bodo odgovorili v zakonskem roku.
Marjanca Scheicher