fbpx

Jože Dežman pisal ponosnemu nasledniku komunistov

Zgodovinar Jože Dežman in poslanec SD Marko Koprivc (Foto: STA)

Poslanec SD Marko Koprivc, ki je v Državnem zboru povedal, da so Socialni demokrati smo ponosni nasledniki zveze komunistov, me je v svojih razpravah v interpelaciji proti ministru dr. Vasku Simonitiju omenil dvakrat. Prvič v utemeljitvi interpelacije, ko so Simonitiju pod osmo točko očitali “politično kadrovanje v javnih kulturnih ustanovah. Naj tukaj izpostavim, da je vodenje muzeja novejše zgodovine prevzel dr. Dežman, izraziti zagovornik zgodovinskega revizionizma in velik nekritičen podpornik tabora, ki je kolabiral s fašizmom in nacizmom v času II. svetovne vojne”.

Nato je v razpravi mojo karakterizacijo še stopnjeval, saj “vemo, da gre za izrazito sporno osebo, za osebo, ki ima izrazito enostranski pogled na obdobje polpretekle zgodovine, ki je izrazito navijaški, pristransko navijaški, do tabora v 2. svetovni vojni, ki je simpatiziral s kolaboracijo, z nacifašizmom, izrazito enostransko in tendenciozno o teh stvareh piše in jih vidi, ampak to je žalostno. To je še en dokaz več, da ne gradi na antifašizmu, ampak na nekih drugih ideologijah”.

Seveda bi bile te trditve zanimive, če bi jih lahko Marko Koprivc kakorkoli dokazal. Na dokaz, ki bi utemeljeval tako govoričenje, zaman čakam že dolga leta. Znova poudarjam, kar velja tako za Slovenijo kot za svetovna razmerja, da se na preživetem paru rezistenca – kolaboracija preprosto ne da raziskovati. Kolaboracija v slovenskem okolju pa je tako okužen pojem, da se ga je treba še posebej izogibati.

Marko Koprivc sebe predstavlja kot “ponosnega naslednika Zveze komunistov“. Domnevam, da to nasledstvo pomeni tudi ponos na marksizem, leninizem, boljševizem, stalinizem, maoizem in še marsikaj, kar se je rodilo iz komunističnega projekta. Seveda pa tudi ponos na stalinistični in samoupravni titoizem.

Ali pa je ta ponos res ponosno zmagovit? Marx je napovedal odmrtje nacionalne države in kapitalizma. Njegovi sledilci in dediči so s sto in več milijoni trupel tlakovali pot v represivne enopartijske diktature, skušali so iztrebili politični in nazorski pluralizem, tekmovalno tržno ekonomijo in vse drugo, kar prištevamo k sestavinam modernih demokratičnih držav. Pa jim ni uspelo.

Posebej pa se je komunizem boril proti nacionalizmu
Davor Zebec je v doktoratu, ki ga je zagovarjal v Nemčiji, opozoril, da je Edvard “Kardelj obravnaval nacionalizem kot reakcionarno, buržoazno in nazadnjaško, celo primitivno idejo in silo, ki jo je okrivil za izdajo in kolaboracijo, videl jo je kot glavno nevarnost za socialistično in zvezno skupnost“. “V Kardeljevem svetovnem nazoru so tvorili domobranci in četniki vojaško roko reakcionarne buržoazije, ki se je postavila proti naprednemu revolucionarnemu delavskemu gibanju pod vodstvom komunistov. Komunisti so obravnavali te skupine ne več kot pripadnike jugoslovanskih narodov, ampak kot ‘narodu sovražne’, izdajalske elemente, ki po njihovem mnenju ne služijo lastnemu ljudstvu, ampak buržoaziji in okupacijskim silam. O nacionalizmu je pisal: “Sicer se pa v nacionalističnih manifestacijah izraža vse, kar je reakcionarnega, idejno zaostalega ali trenutno dezorientiranega v našem družbenem življenju.”

Kako zelo zaničevan je bil slovenski nacionalizem v preteklosti in sedanjosti, pride do izraza v naslednjem navedku: “V tem smislu je tudi slovenski nacionalizem tisti gnili, z umazanijo preteklosti okuženi tok v našem družbenem dogajanju, ki – ne glede na to, ali se njegovi nosilci zavedajo tega ali ne – oživlja tiste sile, ki so slovenski narod v preteklosti tolikokrat izdale ali pa ga izpostavile porazom in katastrofam.”

Kardelj je dosledno zahteval “vztrajno in sistematično borbo proti virom in manifestacijam nacionalizma”. Ko je pisal o “borbi” proti nacionalizmu, je zajemala ta v komunistični terminologiji vse ukrepe tja do nasilja, ki je bilo v tem primeru motivirano ideološko in nikakor etnonacionalno. Končno je kot Slovenec obsojal predvsem slovenski nacionalizem. Toda Marx se je zmotil, Kardelj pa nič manj. Namesto odmrle buržoazne države in propadlega kapitalizma skoraj celo človeštvo živi v nacionalnih državah, kapitalizem prav tako prevladuje.

Edvard Kardelj (Foto: wikimedia.commons.org)

Republika Slovenija ni več to, kar je bila Socialistična republika Slovenija: enopartijska diktatura; ni več policijska država, ni več militarizirano oboroženo ljudstvo, ni več pluralizma samoupravnih interesov, ni več zatiranja verske in nazorske svobode, ni več hudega in sistematičnega kršenja temeljnih človekovih pravic … Slovenski nacionalisti in Republika Slovenija so na smetišče zgodovine pometli tako samoupravljanje kot bratstvo in enotnost.  Kako so jim pri tem pomagali nacionalni komunisti, pa bo morda vedel povedati Koprivc?

Koprivc in tovariši/ce ne morejo razumeti, da se v svojem vztrajanju pri revolucionarnih izročilih Zveze komunistov oz. po novem raje “osvobodilne fronte” enačijo s tistimi junaki, ki imajo težave, ko skušajo urinirati proti vetru. Izročilo “osvobodilne fronte” pa je bolj zameglevanje kot kaj drugega. Osvobodilni  fronti pripisujejo dejstva, ki ne ustrezajo resnici.

Nova spominska plošča v Vidmarjevi vili odpira nova vprašanja
Ker je bilo v javnosti navedeno, da naj bi besedilo plošče nastajalo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, moram poudariti, da tu prav gotovo niso zapisali, da naj bi bil Josip Vidmarod 1944 so 1946 predsednik slovenskega parlamenta“.

Franc Zadravec je natančno popisal Vidmarjeve funkcije v tistem času. To so bile funkcije enega od zvestih sledilcev komunističnega projekta, o kakem slovenskem parlamentarizmu v smislu demokratične politične prezentacije pa žal takrat ne moremo govoriti. Verjetno se tudi Marko Koprivc zanima, kdo je to laž podtaknil nemški ambasadi. Ali se začenja tudi izvoz lažne zgodovine?

Zanimivo vprašanje ob tem napihovanju Josipa Vidmarja je, ali on lahko postane lik za okrepitev kulta “osvobodilne fronte”?
Ker se zadnje čase precej sprašujemo o usodi premoženja, ki so si ga kot vojni plen prisvojili komunisti, je tako spraševanje umestno tudi ob Vidmarjevi vili. Ali so Vidmarji svojo vilo po drugi svetovni vojni res “podarili državi” ali pa so zanjo dobili bogata in trajna nadomestila v podobi novih bivališč, omrežja privilegijev in monopolnih oblastnih položajev? Ko je bila vila državna, je bila menda dolga leta zanemarjena. Če je bila državna, kdaj in komu je bila prodana? Kdo vse je z njo profitiral? Če vprašam po Koprivčevo: kdo je bil kolaborant, da je vila prešla v nemško last?

Vidmar je bil slovenski kulturni samodržec, svojo moč je gradil na politični zvestobi komunistični vrhuški. Bil je zraven, ko je tovarišija leta 1952 odstranila Edvarda Kocbeka, nadvse stalinistično poudaril, da se ne gre upirati “nasproti zgodovini, ki navzlic vsemu zmagovito stopa k svojim velikim smotrom – brez njih, mimo njih in preko njih”.

Jaša Zlobec je ob Vidmarjevi devetdesetletnici opozoril, da je “treba imeti notranji instinkt za resnico in pravico. Tega instinkta se ni mogoče naučiti iz zaprašenih knjig, pa spraševati svoj vesti tudi ne, kajti vest je zelo nezanesljiva svetovalka. Treba je uganiti, kaj je v določenem trenutku edino dobro in prav …

Publius Syrus je pred davnimi stoletji zapisal: Ignoscas sapere alteri, nunquam titi, pogosto oproščaj drugim, sebi nikoli. Naš jubilant je v svojem življenju uporabil ostro orožje dialektike in to staro sentenco obrnil na glavo. Tako je tudi prav.”

Vidmar je bil za svojo upogljivost in ubogljivost in ustrežljivost bogato nagrajen z brezprimerno močjo nad slovensko kulturo in neskončno vrsto privilegijev. Jaša Zlobec dobro pove, da “takih časti, kot jih kritik Vidmar uživa zadnjih štirideset let, na Slovenskem zaživa ni užilo celo ustvarjalno občestvo”.

Vidmar je doživel in dojel poraz režima, ki mu je zvesto služil
13. oktobra 1985 je Vidmar v Nedeljskem dnevniku skrušeno izjavil, da je “med nami Tito ustvaril geslo bratstva in enotnosti, rezultat tega je: ni enotnosti in tudi ni bratstva, to si upam trditi kjerkoli“. Vidmarjeva hčerka Živa priča, da sta ga 27. aprila 1991, “to je bilo že po tistem, ko ga je zadela kap, obiskala Lev Kreft in Ciril Ribičič. Dvajset minut jima je še sledil, potem se je utrudil. Ampak dovolj je bil pri sebi, da jima je rekel: ‘Kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!‘”

Ali so “klerikalci” Jože Pučnik, France Bučar, Alojz Peterle, Janez Janša, Dimitrij Rupel, Igor Bavčar in drugi ministri/ce Peterletove vlade, Peter Jambrek, zakonca Hribar in množica intelektualne in druge elite, ki je demokratizirala, osvobodila in osamosvojila Slovenijo.

Vidmar pa je s tem zmerjanjem zmagovalcev preprosto povedal, da ve, da so on in tovariši zgodovinsko poraženi. Še bolj ironično pa bi bilo, če bi oznako “klerikalci” uporabil za pripadnike oboroženih sil do pred kratkim Socialistične republike Slovenije, ki so v vojni za obrambo Republike Slovenije brez izjeme stopili pod poveljstvo »klerikalcev« Peterleta, Janše, Bavčarja. Vsi so se odrekli politično policijski državi in politkomisarski armadi, torej ponosni dediščini Zveze komunistov. Ali bi bili zato, ker so se odpovedali vsej tej komunistični ponosni dediščini, po Vidmarju “klerikalci” tudi Milan Kučan in tovariši?

Milan Kučan (Foto: Posnetek zaslona)

Na težave dedičev zgodovinskega poraza Zveze komunistov opozarja vse več razumnih ljudi
Omenimo, da jih je pred dnevi požgečkal tudi Dimitrij Rupel“Naši tekmeci oz. nasprotniki na tranzicijski levici razumljivo gojijo in prilagajajo tista poglavja zgodovine, v katerih so se izkazali ali razglasili kot zmagovalci. Neskončno pa so užaljeni, ker so se pri največjem zgodovinskem dosežku, to je slovenski narodni državi, izkazali kot poraženci.”

Zato predlagam, da Marko Koprivc neha opletati z lažnivimi in vsebinsko praznimi oznakami “kolaboracije”, “osvobodilne fronte”, ampak se posveti vprašanjem, ki sem jih nekaj navedel in ki so pred praznovanjem 30-letnice Republike Slovenije vsebinsko zanimiva in pomembna. Naj dodam še to, da ko sem leta 1988 pisal pisma Zvezi združenj borcev, so bili partizanski vojskovodje sposobni dialoga.

Kako pa so danes Marko Koprivc in tovariši? Ali pa se bodo namesto dialoga kar pridružili Mihu Kordišu in njegovi vojni napovedi Evropi: “☭ Lenin je sanjal o Združenih socialističnih državah Evrope. Lepe in navdihujoče sanje, ki jih delim. A stvarnost bo ostala umazana, če jo z veliko požrtvovalnosti in predanosti ne očistimo – kot je to svojčas storila OF. Smrt fašizmu, svoboda narodu!

Jože Dežman, Časnik