Kaj je pisala povojna komunistična oblast v uradnih listih?

Nova komunistična oblast ureja vse, od preskrbe prebivalstva z mlekom do prodaje kruha po teži, z odredbami določa ceno za živila in tobačne izdelke ter vsega blaga, ki je predmet trgovanja, kakor tudi cene vseh industrijskih, obrtnih in prevoznih uslug.

Tako za člane sodišča imenujejo vse, od sodnikov do odvetnikov, notarjev in sodnikov pripravnikov, med njimi pa lahko najdemo tudi delavce, kočarje, poštne uradnike, trgovce, gospodinje, rudarje, čevljarje, tesarje, kmete in celo župnike.

Povojna komunistična oblast si je uredila državo po svojih zakonih. V času povojnih zunajsodnih pobojev, likvidacij, montiranih političnih procesov, preganjanj in vsega, kar totalitarnem sistemu pritiče, so oblastniki izdajali tudi uradne liste kot se za resno državo spodobi. Danes ti služijo predvsem kot pisni vir zgodovinarjem, raziskovalcem in novinarjem, dostopni pa so tudi vsem drugim zainteresiranim, in sicer na spletni strani www.sistory.si. Za bralce Demokracije smo izbrali nekaj zanimivih objav, ko je imela oblast vse in vsakogar pod nadzorom.

Kidričeva vlada dela
Režimski zgodovinarji nekdanje Jugoslavije zatrjujejo, da je bila prva slovenska vlada ustanovljena 5. maja 1945 v Ajdovščini. Ajdovska vlada pa je dejansko samo zgodovinski naziv za drugo slovensko vlado, ki se je imenovala Narodna vlada Slovenije. Vlado so ustanovili jugoslovanski in slovenski vodilni komunistični revolucionarji, čeprav so bili v njej tudi posamezni ministri iz meščanskih strank. S tem so posredno razglasili slovensko državo na Primorskem, ki je bila v trenutku razglasitve formalno še vedno pod Italijo. Mandatar za sestavo vlade je bil Boris Kidrič, ki si je izbral naslednje sodelavce – ministre: podpredsednik je bil Kidričev najtesnejši sodelavec Marijan Brecelj, Vida Tomšič je bila ministrica za socialno politiko, Franc Snoj (SLS) je bil odgovoren za promet, Zoran Polič za notranje zadeve, pravosodju je načeloval Jože Pokorn, Ferdo Kozak je bil minister za kulturo, zloglasni Aleš Bebler za finance, Franc Leskošek za industrijo in rudarstvo, Janez Hribar za kmetijstvo, Tone Fajfar (krščanski socialisti) za gozdarstvo in lesno industrijo, minister za zdravstvo je bil Marjan Ahčin, Lado Vavpetič je postal minister za trgovino in preskrbo, Miha Kambič pa je postal minister za gradnje. In prav ti so podpisovali zakone, uredbe …, ki jih lahko beremo v Uradnih listih Ljudske republike Slovenije iz leta 1945, v času vzpostavitve komunistične represije in povojnih pobojev.

Mandatar za sestavo tako imenovane ajdovske vlade je bil zloglasni “falirani” študent kemije Boris Kidrič.

Kaj beremo leta 1945?
Na spletni strani www.sistory.si lahko začnemo brati Uradni list Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije z dne 27. junija 1945, številka 12. Takrat so objavili Odredbo o začasni ureditvi izplačevanja invalidnin, priznanih do 6. aprila 1941, Odredbo o sprejemanju gotovine v bonih pri državnih in privatnih denarnih zavodih, Odredbo o razrešitvi vladnega komisarja, upravnega in nadzornega odbora in njiju članov pri Mestni hranilnici ljubljanski v Ljubljani, Odredbo o prepovedi ribolova in Razglas o dovolitvi točenja alkoholnih pijač.

Že v naslednji številki (30. junija 1945) je objavljen Odlok o imenovanju članov sodišča in tajnikov senatov v smislu zakona o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast z dne 5. junija 1945 pri Sodišču slovenske narodne časti z dne 13. junija 1945. Tako za člane sodišča imenujejo vse, od sodnikov do odvetnikov, notarjev in sodnikov pripravnikov, med njimi pa lahko najdemo tudi delavce, kočarje, poštne uradnike, trgovce, gospodinje, rudarje, čevljarje, tesarje, kmete, gostilničarje, mlinarje, učitelje, mehanike, mizarske mojstre, zidarje, železničarje, kovinarje, dijake, invalide in celo župnike. Pod odlok se podpišeta France Lubej, sekretar, in Josip Vidmar, predsednik Predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta.

Poleti, 25. avgusta 1945, je v Uradnem listu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije (številka 29), objavljen tako imenovani Zakon o podeljevanju amnestije in pomilostitve za dejanja, kazniva po zakonih federalne Slovenije, objavljen 3. avgusta 1945 v beograjskem Uradnem listu Demokratične federativne Jugoslavije − po meri komunistične partije seveda.

Boris Kidrič si je za prvo ministrico za socialno politiko izbral Vido Tomšič. Še danes se čuti njena “socialna politika”.

“Sodišča slovenske narodne časti”
24. avgusta 1945 se v takratnem uradnem listu znajde tudi Zakon o ukinitvi Sodišča slovenske narodne časti: “Ukinja se posebno sodišče za zločine in prestopke zoper slovensko narodno čast (Sodišče slovenske narodne časti),” piše v 1. členu, nato pa v 2. in 3. členu: “Knjige, vpisniki in drugi spisi sodne uprave Sodišča slovenske narodne časti se izroče vrhovnemu sodišču federalne Slovenije na čuvanje. / Člani senatov in drugi uslužbenci Sodišča slovenske narodne časti se razrešujejo dolžnosti.”

Obravnave pred senati Sodišča slovenske narodne časti so se sicer začele v začetku julija 1945. Prva obravnava je bila 4. julija 1945 pred senatom v Ljubljani, in sicer proti članom nekdanje Konzulte. Sodišče slovenske narodne časti je, kot smo omenili, delovalo do 24. avgusta 1945, ko ga je Predsedstvo SNOS s posebnim zakonom ukinilo. Postopek pred senatom Sodišča slovenske narodne časti se je lahko začel na prijavo javnega tožilca, Oddelka za zaščito naroda (Ozna), narodnoosvobodilnih odborov (kjer ti še niso bili izvoljeni, pa odborov OF) in posameznikov. Obtožnico je pred senatom Sodišča slovenske narodne časti zastopal javni tožilec Slovenije. Za izvedbo preiskave zoper osumljence je Javno tožilstvo Slovenije imenovalo posebne preiskovalce. Kako je to potekalo, si lahko predstavljate – po oznovsko.

Kidričev minister za finance je bil prvi mož KPS na Primorskem Aleš Bebler. Slednji je med oktobrom 1942 in junijem 1944 nadziral delovanje VOS na pokrajinski ravni in odločal o pomembnejših likvidacijah.

O “agrarni reformi in kolonizaciji”
Dne 19. decembra 1945 lahko v tedanjem uradnem listu preberemo t. i. Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji. V Splošnih določbah je zapisano, da “(za)radi dodeljevanja zemlje kmetovalcem, ki zemlje nimajo ali je imajo premalo, se izvedeta na  vsem ozemlju Demokratične federativne Jugoslavije agrarna reforma in kolonizacija po načelu: Zemlja gre tistim, ki jo obdelujejo”. Tako, po komunistično. In naprej: “Dodeljeno zemljišče preide v zasebno last tistega, ki mu je dodeljeno, in se takoj vpiše v zemljiško knjigo.” V drugem delu istega zakona izvemo vse o razlastitvi: “Da se ustvari zemljiški sklad, potreben za dodelitev po členu 1., kakor tudi (za)radi ustanovitve ali dopolnitve velikih državnih vzornih in poskusnih kmetijskih posestev se odvzamejo dosedanjim lastnikom in preidejo v državne roke naslednja kmetijska posestva:

  1. a) veleposestva, b) zemljiška posestva bank, podjetij, delniških družb in drugih zasebnih pravnih oseb, c). zemljiška posestva cerkva, samostanov in verskih ustanov ter vseh vrst ustanov (zadužbin), posvetnih in verskih, č) zemljiška posestva, ki so med vojno iz katerega koli razloga ostala brez lastnika in brez pravnega naslednika, d) presežek zemljiških posestev, nekmetov, ki niso veleposestniki, e) presežek kmečkih posestev.”

Omenjeni zakon s 43 členi sta podpisala France Lubej, sekretar, in Josip Vidmar, predsednik Predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Seveda zakon vsebuje tudi kazenske določbe za vse “neposlušne”: “(…) se kaznujejo z denarno kaznijo od 500 do 20.000 dinarjev ali s prisilnim delom brez odvzema prostosti od 10 dni do 2 let, v hujših primerih pa tudi z odvzemom prostosti. V posebno hudih primerih se lahko izreče tudi kazen delne ali celotne zaplembe zemljiškega posestva,” piše med drugim v 1. členu omenjenega zakona.

Septembra 1945 se v Uradnem listu najde tudi Objava o imenovanju tričlanskih okrajnih in okrožnih komisij ter federalne komisije za izdajo odločb o podržavljenju nemškega imetja.

Predsednik vlade LRS Miha Marinko je junija 1946 Ivana Mačka (Matijo), prvega in edinega šefa Ozne v Sloveniji, postavil na funkcijo ministra za gradnje. Maček je bil do leta 1953 tudi podpredsednik vlade LRS.

Nepravi odvetniki
Septembra 1945 na podlagi Zakona o ureditvi narodnih sodišč z dne 26. avgusta 1945, Uradni list DFJ (št. 622/67), ministrstvo za pravosodje Narodne vlade Slovenije izda uredbo o ustanovitvi narodnih in likvidaciji dosedanjih sodišč v Sloveniji. Kot zanimivost, da boste videli, kako je deloval komunistični režim: V številki 18 (leto 1945) je objavljen tudi Sklep o izbrisu iz imenika odvetnikov pri Odvetniški zbornici v Ljubljani. Zakaj izbris? “Zaradi protinarodnega in protidržavnega udejstvovanja v času okupacije in tudi še pozneje bodisi neposrednega bodisi posrednega sodelovanja z okupatorji − se izbrišejo iz imenika odvetnikov pri Odvetniški zbornici v Ljubljani z vsemi pravnimi posledicami spodaj navedeni odvetniki, ki so vsi pred prodirajočo Jugoslovansko armado – osvoboditeljico pobegnili v inozemstvo oziroma so že prej tam živeli in se po osvoboditvi niso vrnili v Slovenijo.

Ti odvetniki so: dr. Česnik Ivo s sedežem v Ljubljani, dr. Jelenc Celestin s sedežem v Ljubljani, Kornhauser Drago s sedežem v Ljubljani, dr. Krek Miha s sedežem v Ljubljani, Stare Miloš s sedežem v Ljubljani, dr. Voršič Alojzij s sedežem v Ljubljani, Vauhnik Miloš s sedežem v Ljubljani, dr. Zajec Marijan s sedežem v Ljubljani, Zore Rudolf s sedežem v Ljubljani, dr. Žitko Stanislav s sedežem v Ljubljani, Marolt Marijan s sedežem na Vrhniki, dr. Zupan Stanko s sedežem na Vrhniki, dr. Megušar Anton s sedežem v Kranju, dr. Šmajd Albin s sedežem v Radovljici, Lenček Niko s sedežem v Škofji Loki, Weble Demetrij s sedežem v Novem mestu, Bajdec Franc s sedežem v Murski Soboti, dr. Godnič Josip s sedežem v Šmarjah pri Jelšah, dr. Salberger Adolf s sedežem v Ljutomeru, dr. Blanke Oton s sedežem v Mariboru, dr. Brandstetter Franc s sedežem v Mariboru, dr. Bučar Edvard s sedežem v Mariboru, dr. Gozani Leon s sedežem v Mariboru, dr. Kieser Karol s sedežem v Mariboru, dr. Mühleisen Lotar s sedežem v Mariboru, dr. Schneditz Ivan s sedežem v Ptuju, dr. Fichtenau Sikst s sedežem v Ptuju, Petrovič Ignac s sedežem v Marenbergu, dr. Fleck Friderik s sedežem v Murski Soboti, dr. Brumen Tone s sedežem v Murski Soboti, dr. Pinter Nikolaj s sedežem v Murski Soboti ter dr. Valyi Aleksander s sedežem v Murski Soboti.” Pod sklep je podpisan delegat ministrstva za pravosodje v Odvetniški zbornici v Ljubljani dr. Janko Lavrič.

Zloglasni rudar Marinko Miha je sredi junija 1946 na funkciji predsednika tedanje vlade zamenjal Borisa Kidriča, ki je takrat odšel v Beograd.

Negativna selekcija se začne
V diktatorski državi Josipa Broza Tita, kjer so strojnemu ključavničarju prišili maršalski čin, ne more biti drugače, kot da na “okrožni kandidatni listi Osvobodilne fronte Slovenije kot sestavni del zvezne liste Ljudske fronte Jugoslavije za volitve narodnih poslancev v zvezno skupščino Ustavotvorne skupščine” kandidirajo ljudje iz “delavskega razreda”. Izobražene in premožne ljudi so v tem času namreč pobijali, ropali, izganjali, preganjali po sodiščih, zaporih … In beremo: “Nosilec zvezne liste Ljudske fronte Jugoslavije: maršal Jugoslavije tov. Broz Josip-Tito, stanujoč v Beogradu.”

“Kandidati za posamezne volilne okraje:
1. za volilni okraj Celje: kandidat: Leskošek Franc, strugar, stanujoč v Ljubljani, Rutarjeva 1, namestnik: Suša Alojz, kmet, stanujoč v Goričici št 2;

2. za volilni okraj Gornji Grad: kandidat: Vipotnik Albin (Strgar), ključavničar, stanujoč v Zabukovci št. 101, namestnik: Zupan Anton, delavec, stanujoč v Nazarjah št. 20. (…)
6. za volilni okraj Trbovlje: kandidat: Marinko Miha, rudar, stanujoč v Beogradu, Ulica Jovana Ristića 11, namestnik: Ocepek Alojz, soboslikar, stanujoč v Trbovljah. (…).” Kandidatno listo delavcev, kmetov, ključavničarjev, strugarjev, poljskih delavcev, mizarjev, žagarjev, šolskih upraviteljev, strojevodij in celo duhovnikov, z izjemo podpolkovnika (za volilni okraj Slov. Konjice, kandidat: Kovačič Ivan (Efenko), podpolkovnik, stanujoč v Kamnici št. 4 pri Mariboru) je podpisal predsednik okrožne volilne komisije Marjan Bele.

Depeša Edvarda Kardelja, podpredsednika jugoslovanske vlade (do 1953), Borisu Kidriču. Kardelj je bil poročen s Pepco Kardelj, sestro Ivana Mačka. Eden njegovih vnukov je evropski poslanec Igor Šoltes.

Ukinili vse meščanske šole
Kako pomembno je za totalitarni režim šolstvo, pove tudi to, da je oblast ukinila vse meščanske šole. V uradnem listu z dne 8. avgusta 1945 (številka 24) so to zapisali v uredbi, ki se glasi: “S šolskim letom 1945/46 se na ozemlju federalne Slovenije ukinejo meščanske šole. Nove meščanske šole se ne morejo ustanoviti. Učno osebje meščanskih šol se more dodeliti po presoji in odločitvi ministrstva za prosveto v službo na nižjih realnih gimnazijah. Dodelitev je odvisna od pristanka prizadetega meščanskošolskega učitelja. Dijaki meščanskih šol prestopijo v dovršenemu meščanskošolskemu razredu številčno ustrezajoči višji realnogimnazijski razred, za prestop na klasično gimnazijo pa je potreben dopolnilni izpit iz latinščine in grščine.” Uredbo je takrat podpisal minister za prosveto Ferdo Kozak. Se še čudite, zakaj so danes v demokratični Sloveniji zasebne osnovne in srednje šole nezaželene (beri: nepotrebne)?

V isti številki uradnega lista je zanimivo prebrati tudi Pravilnik o sprejemnih izpitih za 1. razred srednjih šol. Med drugim se zahteva znanje: “Iz zgodovine in zemljepisa: a) zgodovina: Slovani (pojem, poreklo), Jugoslovani se naselijo na sedanjem ozemlju, pokristjanjenje Slovencev, Ciril in Metod, celjski grofje, reformacija (Trubar in Dalmatin), kmečki upori, turški vpadi, Napoleonova Ilirija, nastanek Jugoslavije 1918 in njen propad 1941, velika osvobodilna borba, Tito in nova Jugoslavija.”

Mimogrede, 22. avgusta 1945 je bila izdana tudi Uredba o ustanovitvi Državne založbe Slovenije.

Vojaški obrazi Ozne
V uradnih listih so objavljeni tudi “izidi volitev vojaških edinic”. Na primer: “V okrožno mestno skupščino v Ljubljani so bili dne 8. in 5. tega meseca izvoljeni kot odposlanci I. slovenske divizije NO, IV. armije, komande pozadine IV. armije, komande ljubljanskega vojnega okrožja in Ozne: 1. Čerin Miha, major, 2. Gačnik Humbert, kapetan, 4. Lokar Mirko, major, 4. Peko Bogdan, podpolkovnik, 5. Polak Bojan, podpolkovnik, 6. Sever Božo, major, 7. Skočilič Joža, podpolkovnik, 8. Svetina Vladimir – Ivo, pomočnik 9. Šumonja Miloš, polkovnik, 10. Trbovič Dušan, major.”

Spomnimo. Oddelek za zaščito naroda (OZNA) je bila varnostno-obveščevalna služba FLRJ. Oddelek je bil ustanovljen 13. maja 1944. Leta 1946 je bila OZNA razdeljena na civilni in vojaški oddelek: nastala sta civilna UDBA (Uprava za državno varnost) in vojaška protiobveščevalna služba KOS, ki je bila leta 1955 preoblikovana v OB (Organ za varnost), UDBA pa leta 1966 v SDV (Služba državne varnosti).

Uradni list dne 20. januarja 1950 objavi Ukaz o pomilostitvi obsojencev. Kaj je komunistična oblast zahtevala v zameno?

Nova oblast ureja vse
V uradnem listu z dne 13. oktobra 1945 lahko preberemo Uredbo o ustanovitvi Gradbene direkcije Slovenije (GRADIS): “Delovno območje GRADIS-a je vse ozemlje federalne Slovenije. Na povabilo druge federalne vlade lahko prevzame GRADIS tudi naročila zunaj Slovenije, če je to v skladu z občimi državnimi interesi.”

Nova komunistična oblast sicer ureja vse, od preskrbe prebivalstva z mlekom do prodaje kruha po teži, z odredbami določa ceno za živila in tobačne izdelke ter vsega blaga, ki je predmet trgovanja, kakor tudi cene vseh industrijskih, obrtnih in prevoznih uslug. Odreja nakupne cene sadja, sadjevca in žganja, odloča o cenah mineralne vode, mleka, mlečnih izdelkov in jajc ter celo ceno poletnega krompirja ter cene za konjsko žimo in ščetine. Zunanja trgovina je tudi pod kontrolo države.

Prav tako oblast ne pozabi odločati o višinah plač, tudi sodnikov. “Stalni narodni sodniki prejemajo: a) mesečno plačo, b) družinsko doklado in c) položajno doklado. Z veljavnostjo od 1. septembra 1945 dalje znašajo mesečne plače stalnih narodnih sodnikov okrajnih sodišč 3.500 do 5.000 dinarjev, stalnih narodnih sodnikov okrožnih sodišč 4.000 do 5.000 dinarjev, stalnih narodnih sodnikov vrhovnega sodišča 5.000 do 6.000 dinarjev.”

Tiskarna Merkur d. d.
Kdo je imel posel? “Izdajata: Predsedstvo SNOS in Narodna vlada Slovenije v Ljubljani. Urednik: Robert Pohar v Ljubljani. − Tisk in založba tiskarne Merkur d. d. v  Ljubljani: Predstavnik: Otmar Mihalek; v Ljubljani. − Izhaja vsako sredo in soboto. (…) Uredništvo in upravništvo; Ljubljana, Gregorčičeva ul. 23.”

Petra Janša