K temu pisanju sem se spravil na god sv. Maksimilijana Kolbeja, tri dni pred državnim praznikom združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom (17. avgusta), že sredi septembra pa bomo praznovali dan vrnitve Primorske k matični domovini. Teh datumov ne omenjam naključno.
Maksimilijan Kolbe je bil duhovnik minorit, ki je v samostanu v Niepokalanowu (Mesto Brezmadežne) sprejemal begunce, vključno z dva tisoč Judi. Ko so nacisti to odkrili, so ga poslali v Auschwitz. Njegova veličina ni samo v tem, da je reševal ljudi pred nacistično politiko, marveč da je nazadnje zamenjal družinskega očeta v bunkerju smrti in umrl namesto njega.
Samo Borut Pahor je izrekel priznanje prekmurskim duhovnikom
Francetu Bevku se imamo zahvaliti, da nekaj vendarle vemo o boju in žrtvovanju čedermacev, slovenskih duhovnikov na zahodu narodnega ozemlja, da se naš jezik in zavest ohranjata. Še manj, dejansko nič pa ne vemo, da so v prvi vrsti prav katoliški duhovniki zaslužni za združitev Prekmurja z matično domovino. Ob stoletnici združitve so se na uradni proslavi z Milanom Kučanom na čelu na vse pretege trudili, da bi to odločilno vlogo duhovnikov še enkrat prikrili in utajili, pa je predsednik države Borut Pahor vendarle zbral dovolj poguma in je na prireditvi po koncu maše v Beltincih tem duhovnikom izrekel priznanje in zahvalo:
“Ko se je po koncu Velike vojne 1919 o Prekmurju odločalo na mednarodni konferenci v Parizu, je bila nacionalna zavednost prekmurskega ljudstva zrela in krepka, da so jo Matija Slavič, Ivan Jerič, Jožef Klekl in njuni sodobniki intelektualno, duhovno, družbeno in politično osmislili in prepričljivo utemeljili, tudi za zahtevne in negotove diplomatske potrebe v Versaillesu. … Politični vrh delegacije je imel strokovno podporo v več sekcijah. V etnografsko-zgodovinski sekciji sta delovala tudi teologa Kovačič in Slavič poleg Ehrlicha. … Slavič je pripravil tudi memorandum o Prekmurju, s katerim je jugoslovanska delegacija v Parizu prvič zahtevala priključitev ozemlja med Muro in Rabo k novo nastali jugoslovanski državi. …
Kovačič je imel pripravljeno publikacijo v francoščini ‘La Styrie’, Slavič pa tudi dve spomenici v francoščini, ‘Le Prekmurje’ in ‘De la Statistique du Prekmurje’. Eni najvidnejših osebnosti katoliške duhovščine, ki je imela zlasti tedaj velik pomen za krepitev narodne zavednosti, duhovniku Jožefu Kleklu gre naša prav posebna hvaležnost.”
Ob nadškofu Šuštarju se spomnimo (nad)škofov tako Grmiča kot Leniča, Perka in Rodeta
In nazadnje, a nič manj pomembno se ob trideseti obletnici naše samostojnosti spominjamo še kako pomembnega prispevka nadškofa Alojzija Šuštarja v prizadevanjih za samostojnost in mednarodno priznanje Slovenije. V njih so strnjena močna večdesetletna prizadevanja slovenske duhovščine doma in po svetu, da se Slovenci otresemo totalitarnega jarma in balkanske nadvlade. Seveda so jugoslovanske totalitarne komunistične oblasti vse od vrha do zadnjega vaškega stalinčka ves čas vpile, da se Cerkev ukvarja s politiko, da se ne bi smela, da nam grozi klerofašizem.
Že če se je župnik pokrižal z desnico, je bilo to nekaterim sumljivo. Tistih nekaj, ki so se pa križali z levico, verjeli v komunizem in zavračali demokracijo, so komunisti poveličevali in dajali za zgled vernikom. Še danes slišimo goreče nostalgike, kako napreden je bil škof Vekoslav Grmič, ki je prijateljeval z Mitjo Ribičičem, in kakšni reakcionarji so bili Stanislav Lenič, Franc Perko, Franc Rode idr., ki so imeli Ribičičevo početje za zavrženo.
Partijska indoktrinacija glede odnosa do Cerkve še traja: še vedno sproti določajo, kaj duhovnik lahko in česa ne sme
Kakšna bi bila Slovenija brez delovanja omenjenih duhovnikov in sploh velike večine slovenskih duhovnikov? Morda brez Primorske in Prekmurja? Ali bolj realistično vprašanje: bi sploh bila? Kar lahko rečemo o njihovem delovanju, je samo to: hvala Bogu, da niso popustili nobenim pritiskom, ampak so bili trdni v svojem domoljubju in delu za skupno dobro. Čeprav sedaj po kapljicah prihaja priznanje za njihovo delo in tranzicija iz totalitarizma v demokracijo traja že trideset let, pa vse to skupaj še zdaleč ne more odplakniti partijske indoktrinacije, ki je ljudem vbila v glavo, da ima monopol nad skupnimi zadevami, nad politiko. Totalitarna indoktrinacija o izključenosti Cerkve in duhovščine se nas drži ko klop. Zato dominantni mediji in velik del levice še kar naprej tlačijo odnose med državo in Cerkvijo v to Prokrustovo posteljo in jih razlagajo po najbolj sovražnem in izključevalnem totalitarnem ključu.
Sovražnika je treba imeti pod nadzorom, v izolaciji, mu preprečiti sleherno družbeno vidnost, slišnost, skratka navzočnost … Kot da ne bi bili v demokraciji! Pravijo, naj se ukvarja z duhovnostjo, ne povejo pa, kaj je to, zato sproti določajo, kdaj je Cerkev ali duhovnik stopil iz svojega duhovnega mehurčka in ni več ločen od države, ampak se vtika vanjo.
Protiustavnost župnikovih oznanil so presojali po Ustavi Socialistične republike Slovenije iz leta 1974
Tako je neki spletni časopis odkril, da je dobrnski župnik stopil iz duhovnega mehurčka v realno življenje. POP TV je ta prestop napihnil čez vso Slovenijo in ob pomoči nekega političnega analitika (tako so ga predstavili), sprožil alarm in pogreval pregreto župo o izločenosti Cerkve iz javnega življenja. Tega niso storili v duhu Ustave RS, marveč po črki Ustave SRS iz leta 1974. Ta pravi v 229. členu: “Protiustavna je zloraba vere in verske dejavnosti v politične namene.”
Kdaj se je po komunistični logiki vera – in splošno tudi svoboda – zlorabljala v politične namene? Vedno in zgolj tedaj, ko človek ali ustanova ni trobila v isti rog s partijo, ki je imela ustavno zagotovljen monopol nad oblastjo in politiko. Nestrinjanje s komunistično partijo je bilo zato protiustavno, in če si to dal vedeti – zaradi vere, svobode ali česa drugega –, si kršil ustavo in bil zato preganjan. Nasprotno, če si partijo in njeno početje podpiral, se nisi ukvarjal s politiko, ampak si delal, kar je prav in skladno z ustavo. Tako je npr. škof Grmič veljal za naprednega in apolitičnega, bil deležen pohval in časti partijskih oblasti, ker jim je držal štango.
Ob Maksutijevi analizi je treba pogledati tudi komentar 7. člena Ustave RS Lovra Šturma
V tem kontekstu je o oznanilih, ki jih pripravlja župnik Strmšek iz Dobrne, razpredal politični aktivist Alem Maksuti na POP TV: “Cerkev je po Ustavi ločena od države in bi se v tem smislu morala ukvarjati z duhovnimi in cerkvenimi stvarmi, ne pa se vpletati v javni prostor in v politiko.« Svoje indoktriniranje je Maksuti sklenil: »Zdaj pa imamo zdravstveno krizo in vlado, ki nima večine v DZ, in potem poskuša braniti nekaj, kar je neubranljivo. Zato so ti ekcesi, ko se v politiko vpleta tudi Cerkev in določene domoljubne organizacije, v zadnja pol leta postali še toliko bolj očitni, to pa je zagotovo blatenje in kršenje načel ustavnosti.”
Da, “blatenje in kršenje” načel komunistične, totalitarne ustavnosti, ne pa demokratične. Demokracije poznajo namreč različne modele odnosov med vero in politiko, verskimi skupnostmi in državo. Vsem pa je skupno to, da se država vzdrži slehernega vmešavanja v verske skupnosti in jih obravnava enakopravno. O tem pravi nekdanji ustavni sodnik dr. Lovro Šturm v komentarju 7. člena Ustave RS:
“Nevtralnost države do religije pomeni, da se država, potem ko se je odvezala raznih religioznih funkcij in položajev, nič več ne ukvarja z religioznimi ali svetovnonazorskimi usmeritvami in potrebami ljudi. Ko je religija zagotovljena kot temeljna človekova pravica, je s tem v pravnem pomenu besede umeščena izven dosega države. Religiozno in svetovnonazorsko nevtralna država je nepristranska, religije in drugih svetovnih nazorov ne podpira in jih tudi ne ovira. Država ne sme niti učiti niti zavračati nobene posamične filozofije, ideologije ali morale. Ne sme niti vzpodbujati niti prepovedovati nobene doktrine (racionalizma, materializma, liberalizma, marksizma) in ne sme dajati prednosti niti laični morali. Laičnost ne sme postati uradna ideologija, državna morala ali celo državna religija. Posamezniki morajo na tem področju ostati svobodni.”
Alem Maksuti ne priznava pa resnične verske svobode
Če bi Alem Maksuti vsaj malo poznal našo Ustavo, bi vedel, da se razlikuje od socialistične kot dan od noči. Ampak on je ostal v temi totalitarizma, zaničevanja drugače mislečih in svobode misli in vere. To potrjuje še ena njegovih nedavnih analiz na Twitterju: “A zdaj bi Trump, ki je ukazal umik US vojske iz Avganistana, rešil situacijo? Vi mali, maloumni ljudje, brez mozga! idioti, ki mislite, da veste nekaj več. Glupani vesoljskih razsežnosti, ki ne znate gledati na uro, radi bi pa reševali svet. Čemer i jad ljudskog roda.”
Res, primer briljantne politične analize!
Vsaka verska skupnost v demokraciji je svobodna, da sama določi svoj odnos do države. Katoliška cerkev vernike laike spodbuja, naj bodo aktivni državljani in delujejo politično, vernikom klerikom pa naroča, “naj ne sodelujejo v političnih strankah in vodenju sindikalnih združenj” (ZCP 287 §2). To skratka pomeni, da se župnik Strmšek s svojim zapisom v oznanilih ni pregrešil niti proti državnim niti proti cerkvenim predpisom. Zato tudi ni bilo nobene potrebe, da je ta oznanila, ki so sedaj dostopna na POP TV, umaknil s spletne strani.
Kaj je župnik Strmšek zapisal v Oznanila, da si je prislužil pozornost POP TV in njenega analitika Alema Maksutija?
In kaj je pravzaprav župnik Strmšek napisal v oznanila, da si je prislužil pozornost POP TV in njenega analitika? Ljudi je spodbudil k cepljenju in k zaupanju medicini:
“Poslušajmo zdravnike in ne politične aktiviste, ki bi na vsak način radi zrušili to vlado. Šele na prihodnjih volitvah bodo lahko izrazili svojo voljo in ne na ulici. Ne nasedajmo jim.”
Kaj naj reče drugega človek, ki je v letu dni pokopal vrsto ljudi, ki jih je pokosil virus? Naj bo ravnodušen? Človek, ki vidi duhovno stisko mnogih v svoji župniji, pa zaradi covida-19 ne morejo ne v cerkev ne prejemati zakramentov in okrepiti upanja? Jasno, da pozdravlja prizadevanja vseh od vlade do stroke, da se trpljenje ustavi, ker se lahko. In kako ne bi bil ogorčen nad tistimi, ki zaradi svoje oblastiželjnosti vsa ta prizadevanja minirajo? Zato ne verjame, da bi ti lahko kaj storili, da bi krenilo na bolje.
“Ne znam si zamišljati, katera leva vlada bi tako uspešno prebrodila to situacijo, kakor jo je ta aktualna, in še nam državljanom je pomagala. Zavedajmo se tega dejstva. Levi ne znajo drugega, kot samo nagajati, če bodo prišli z volitvami na oblast, nas bodo res pahnili v popolno revščino in bomo res v ‘komunizmu’.”
Težko bi oporekali tej misli, ki jo je zapisal župnik Strmšek, potem ko smo se naposlušali Levice, njene zvezde Mihe Kordiša in proučili njen program. Stranka Levice obvladuje vse na levi, navdihuje in usmerja. Z njo bi v primerjavi s Partijo res prišli z dežja pod kap.
Župnik Strmšek v novih Oznanilih povedal, da pozna tistega, ki mu je grozil
Dobrnskega župnika bi dominantni mediji z Maksutijem na čelu kovali v zvezde, če bi vlado obtoževal nesposobnosti, fašizma itd. Če bi napadel in nadlegoval predsednika vlade kot sindikalistka Tea Jarc na Triglavu, bi ga poveličevali. (Mimogrede, kako to, da se pri nas nihče ne spomni, da sindikati niso podružnice politične levice, marveč zastopajo stanovske interese?) Ko po tednu dni končujem to pisanje, so na spletu nova Oznanila. Temu, kar piše v njih, ni kaj drugega dodati kot to, da se po Sloveniji od Triglava do zadnje doline vali sovraštvo in stopnjujejo grožnje tistim, ki si še upajo misliti drugače od levih.
“Ko sem v prejšnjih Oznanilih pisal, nisem nič lagal in pretiraval. Ogromno sem dobil spodbud in zahval, da je končno nekdo spregovoril to, kar vre med ljudmi. Iz vrst Komunistov pa sem dobil tole sporočilo: PIZDA FAROŠKA: KOMUNISTI VEMO; KJE IMAŠ VINOGRAD. LETOS NE BO NIČ RUJNEGA VINCA. NAJ TI GA KUPI JANŠATOVA VLADA. JEBEM VAM MATER BELOGARDISTIČNO. SMRT FAŠIZMU- SVOBODA NARODU. Žal tega sindikalnega zaupnika poznam. Predal ga bom organom pregona, če se mi ne bo opravičil. Samo to in nič drugega. Ali boste tudi to objavili na POT-teveju? Bodite tako vljudni. Milan Strmšek, žpk Dobrna.”