Na pepelnično sredo, 1. marca sem ponovno “zamudil zgodovino”. V prostorih SAZU je namreč v precej skrivnostnih okoliščinah potekal posvet ob 30-letnici 57. številke Nove revije, v kateri so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program. Posvet naj bi prinesel tudi nove prispevke za slovenski nacionalni program, torej nekakšno nadgradnjo tistega iz leta 1987.
Omenjeni posvet, ki očitno ni bil ravno dogodek za medijske žaromete (očitno po volji organizatorja, saj se o njem ni kaj dosti pisalo), je bil morda še najbolj zanimiv zaradi navzočnosti zadnjega partijskega šefa Milana Kučana, ki je bil v času izida 57. številke šef CK ZKS, s tem pa tudi vrhovni šef Udbe. Prav Kučan in njegovi tovariši so se po izidu prispevkov za slovenski nacionalni program najbolj zaklinjali, da bodo naredili vse, da točke iz nacionalnega programa ne bodo uresničene. Skratka, medijski pogrom po direktivah Partije je bil popoln, pa ne samo v Sloveniji, pač pa tudi drugod po tedanji Jugoslaviji.
Kučan je program Nove revije in demokratizacijo označil za fašizem
Je pa Kučanova tovarišija takrat povlekla še eno pomembno in precej prefinjeno potezo. Prestregla je namreč zahteve iz Beograda, naj se avtorje člankov (vsaj nekatere) aretira in postavi pred sodišče. Tu se ni hotela ukloniti centralistom, kajti nagonsko je vedela, da bo sistem, ki ga je postavila, kmalu šel rakom žvižgat. Dogajanje na vzhodni strani železne zavese je napovedovalo kolaps, prej ali slej bi protikomunistični val s Poljske in tedanje Češkoslovaške pljusknil tudi v razpadajočo Jugoslavijo. Predstavniki mlajše, post-partizanske generacije slovenskih komunistov so zato represijo privarčevali samo za “špice, ki jih je treba porezati” (po Tomažu Ertlu). No, Kučanu je na enem od sestankov sredi aprila 1988 v Tacnu vseeno “ušlo”, da se v Sloveniji dogajajo “fašistoidne manire”, ki jih je kajpak povezal z novonastajajočo opozicijo. No, danes Kučan očitno nima nobene slabe vesti, ko se prikaže na takšnih posvetih – morda pa bi lahko nastopil kot pričevalec, ki bi obrazložil odziv njegove Partije. Pa saj je to že storil denimo v intervjuju v knjigi Slovenija in pika, v katerem se je prikazal kot zaščitnik slovenskih disidentov pred pritiski iz Beograda. No ja, še dobro, da ni dejal še tega, da če ne bi bilo njega, bi bil prvi iz četverice JBTZ Janez Janša leta 1989 verjetno že mrtev.
Je pa Janša na novico, ki si jo lahko preberete tukaj, na Twitterju reagiral z eno samo besedo: vampirji. Za marsikoga spet preoster, za koga drugega politično nekorekten, toda beseda dejansko ustreza temu, kar se je v treh desetletjih zgodilo: stare sile so ugrabile državo, osamosvojitev, tranzicijo, slovensko pomlad in – slovenski nacionalni program.
Iz vsega tega se napajajo in kujejo svoj politični kapital. Tudi tako, da na drugi strani izvajajo umazano propagando proti resničnim arhitektom slovenske države. Ki so naredili tudi kakšno napako, ki je bila posledica nujnosti. Namreč, ker se je Slovenija šele osamosvajala, ni bilo mogoče izvesti lustracije, saj bi v nasprotnem primeru lahko obtičali v Jugoslaviji. Z drugimi besedami: tudi v času, ko je bila stara elita formalno v opoziciji, je lahko preko družbenih podsistemov vzela slovenski nacionalni program za talca. Dandanes pa nas prepričuje, da bi morali biti Kučanu in tovarišem še hvaležni, kajti če bi imel vajeti v rokah še France Popit, bi vse opozicijske zanesenjake kratkomalo aretirali in krvavo zadušili vsako pobudo, ki bi strmela k slovenski pomladi.
Sindikati so bili podaljšek partije
Toda zadeve niso tako preproste. V Kisovcu pri Zagorju smo snemali pogovorno oddajo o knjigi Stavka, ki je iztirila rdeči režim. Soavtor knjige Slavko Kmetič je denimo razkril, kako ga je pred kratkim – že po izidu knjige – v Ljubljani pocukal za rokav nekdanji predsednik uprave Delavske hranilnice Jože Stegne, ki je bil v tistih časih (1988) v vodstvu republiške zveze sindikatov. Takrat so na podlagi “številnih spontanih prekinitev dela”, kot se je v samoupravni latovščini reklo stavkam, sindikalisti pripravljali gradivo za bodoči zakon o stavki, ki naj bi to področje zakonsko uredil (denimo napoved stavke vsaj 14 dni prej). V tistem času pa ga je po telefonu poklical šef CK Milan Kučan in ga nadrl kot cucka, češ kaj se vendar gredo s to stavkovno zakonodajo. In ko je Kmetič kot vodja stavkovnega odbora prav v času stavke poslal pismo vsem vodstvenim osebnostim v tedanji SR Sloveniji (Kučanu, pa Janezu Stanovniku kot predsedniku predsedstva, predsedniku IS SRS Dušanu Šinigoju…), Kučan na pismo sploh ni odgovoril, Stanovnik zgolj na kratko, da za te zadeve nima pristojnosti, zato so v ogenj pač poslali Šinigoja. Kučanov molk pa je bil že tedaj zelo zgovoren.
Morda samo še medklic: med sadovi slovenskega nacionalnega programa je bila tudi t. i. pisateljska ustava, ki je bila dejansko nekakšen predlog ustave – ustavno gibanje, ki se je začelo z izidom Gradiva za slovensko ustavo (Časopis za kritiko znanosti) leto dni po 57. številki Nove revije, je v letu 1989 preraslo v Zbor za ustavo. V postopku nastanka nove ustave pa je kot sekretar sodeloval tudi tedaj mladi pravnik Miro Cerar, danes slovenski premier, ki pa ne kaže kakšne močne navezanosti na vrednote, preko katerih se je Slovenija otresla jugoslovanskega okvirja. Takrat so pristaši slovenske pomladi terjali evropsko usmerjeno Slovenijo. Danes pa ta Evropa postaja le birokratska senca nekdanjih očetov njenega združevanja, kot so Schuman, Adenauer ter de Gasperi. Predsednik Evropske komisije, torej nekakšen evropski premier Jean Claude Juncker, ki je danes začel z dvodnevnim obiskom v naši državi, je s svojim skorajšnjim poljubljanjem s slovenskim premierjem tako rekoč pljunil v obraz Evropi. Skratka, potrdil je vse tisto, kar so nekaj dni prej, namreč na ponedeljkovi javni tribuni o migrantih o njem povedali Vinko Gorenak, Franc Breznik in (nekoliko previdneje) Marko Zidanšek.
Morda pa ne bi bilo slabo, če bi SDS na podlagi Junckerjevega “ljubimkanja” s Cerarjem vsaj začasno zamrznila svoje članstvo v Evropski ljudski stranki, če že ne izstopila iz nje? Čakamo.
Gašper Blažič