Kdo je generalu Lipiču sezidal hiško?

Ladislav Lipič (Foto: STA)

Nekdanji Türkov svetovalec za obrambo in predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo Ladislav Lipič je bil nekoč lobist za Slovensko vojsko pri zloglasnih tajkunih Zdenku Pavčku in Hermanu Rigelniku. Na ta račun naj bi mu Pavček zgradil luksuzno hišo v Prekmurju.

O generalu Ladislavu Lipiču smo pisali že vse mogoče. Od tega, da je glavni stric iz ozadja pri kadrovanju nekdanjih častnikov JLA v Slovenski vojski, do njegove zlorabe Zveze veteranov vojne za Slovenijo za rušenje druge Janševe vlade na “vseslovenskih vstajah”, za zasluge pa je dobil svetovalno pogodbo na Ministrstvu za obrambo. Še več pove dejstvo, da je osebno povezan z Milanom Kučanom.

Na dan prihajajo informacije, da je bil Lipič nekoč vpleten v lobistične posle dveh velikih podjetij, ki sta opremljali Slovensko vojsko. To sta bili propadlo podjetje Viator&Vektor, ki ga je vodil propadli tajkun Zdenko Pavček, in podjetje Autocommerce v lasti tajkuna Hermana Rigelnika.

Katastrofalno opremljena vojska
Lipič, ki je imel od nekdaj odlične zveze s samim vrhom politike, še posebej pa je dobro obvladoval razmere v Slovenski vojski, je preko omenjenih dveh podjetij skrbel za njeno opremljenost, ki se je izkazala za katastrofalno, in domnevno zelo verjetno – tudi za svoj lasten žep. Po posredovanju Lipiča je podjetje Autocommerce vojski dobavljalo terenska vozila in kamione znamke Mercedes, ki pa so bili po mnenju uporabnikov katastrofalno slabo izdelani, nevarni in za vojaško rabo povsem neuporabni. Terenci so imeli številne serijske napake, saj so jim redno odpovedovali akumulatorji, in sicer tako, da jih je razneslo, številni vojaki pa so zaradi tega staknili poškodbe. Dobavljeni vojaški kamioni Mercedes so imeli sprednji pogon, pri čemer je vsakomur, ki pozna razmere na terenu, jasno, da so zaradi tega neprimerni za vojaško, kaj šele za vojno uporabo.

Dogovorne posle spremljala slaba kvaliteta
Prvi general iz ozadja je bil prav tako v zelo dobrih odnosih s propadlim tajkunom Pavčkom, ki je zanj promoviral in lobiral za oklepnike 6×6. Tudi njihova kvaliteta izdelave je bila na sramotno nizkem nivoju za normalno vojaško uporabo. “Pokali so oklepi, vozila pa so imela številne druge tehnične napake in so bila stalno na popravilih,” nam je povedal vir iz SV. Lipič se je v imenu Pavčka v času posodobitve SV zagnal tudi za pridobitev večmilijonskega posla za oklepnike 8×8, ki sploh še niso bili v serijski proizvodnji in bi jih proizvajalo podjetje V&V.

Luksuzna hiša v Prekmurju – darilo od Pavčka?
Za vojaško industrijo je znano, da za posli, za katerimi se obračajo milijarde dolarjev, stojijo tudi bogate provizije za posrednike. Kolikšne nagrade je pri svojem posredovanju pri opremljanju Slovenske vojske preko podjetij Autocommerce in V&V prejel Lipič, ni znano. Govori pa se o velikih in malih uslugah, ki mu jih je obljubil Pavček. Ena od večjih naj bi bila tudi gradnja prestižne hiše v Černelavcih pri Murski Soboti, kjer živi Lipič. Po fotografiji sodeč gre za veliko hišo z lepo urejenim ograjenim vrtom, ki povprečnemu Prekmurcu ne bi bila nikoli dosegljiva.

Hiša v Černelavcih pri Murski Soboti, kjer živi Lipič (foto: Google Earth)

Hiša v Černelavcih pri Murski Soboti, kjer živi Lipič (foto: Google Earth)

Vprašanja o vpletenosti generala Lipiča v lobistične posle pri opremljanju Slovenske vojske smo poslali tudi na Zvezo veteranov, od njega pa smo zahtevali, naj pojasni, kolikšna je bila cena izgradnje njegove hiše, kdo jo je financiral in ga pozvali, naj javnosti predloži vse račune, višje od 1000 evrov. Ta nam je odgovoril: “Hišo, ki ste jo v že predstavljenem prispevku na vašem portalu, brez mojih odgovorov predstavili (kar je najmanj nekorektno in jasno kaže na namero blatenja mene osebno in seveda tudi moje družine) je bila financirana iz sredstev od prodane hiše, ki sva jo s soprogo zgradila v časih, katere vaši gospodarji imenujejo »svinčeni« ter iz posojil najetih pri Ljubljanski banki-Pomurska banka. Prav tako je bila financirana s sredstvi, katera sva s soprogo zaslužila v času svojega službovanja. Glede zahtevanih računov, pa bi vam svetoval, da vložite vsaj malo truda in ugotovili boste, da je bilo takrat plačilno sredstvo v Sloveniji – slovenski tolar in ne evro.”

M. P.