fbpx

Kdo so ti mrtvi? Kdo jih je pobil? Kdaj in zakaj?

Fotografija je simbolična (foto:iStock)

Ob 25. rojstnem dnevu države Slovenije je čas, da pogledamo, zakaj smo se znašli tam, kjer smo. V 25 letih smo kot država dosegli veliko, na kar smo lahko upravičeno ponosni! Hkrati pa smo žal tudi zamudili in nismo izkoristili preveč priložnosti, da bi po 25 letih kot država in državljani lahko bili v mnogo boljšem in zadovoljnem stanju.

Leta 1991 je Slovenija iz jugoslovanskega-balkanskega kotla izšla sorazmerno lahko in brez velikih žrtev. Vojna za Slovenijo je trajala nekaj dni, gmotne škode je bilo malo, tudi človeških žrtev je bilo, hvala Bogu, le za peščico. Če pogledamo, kaj se je nato dogajalo na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini ter ostalih republikah bivše Jugoslavije, smo lahko srečni in hvaležni, da smo jo tako poceni odnesli. Če bi vojna za Slovenijo trajala dlje časa, če bi bilo več gmotne škode in bi imeli več žrtev, bi imeli tudi do države, njenih simbolov ter samega procesa osamosvojitve in njenih ključnih izvajalcev drugačen odnos. Če nekaj dosežeš na prelahek način, tega navadno ne znaš ceniti dovolj.

Ena od glavnih cokel, da smo kot država in državljani v slabi kondiciji, je ta, da se po osamosvojitvi nikoli nismo znali soočiti in pravilno ovrednotiti naše polpretekle zgodovine. Vedno so bile na sporedu neke druge prioritete, pomembnejše stvari, na račun katerih smo obračun s preteklostjo puščali na stranskem tiru. Najprej je bilo treba urediti in na noge ponovno postaviti gospodarstvo, ki je bilo po izgubi jugoslovanskih »trgov« in končanju dogovorne ekonomije slabo pripravljeno na soočenje s konkurenco tržnega gospodarstva. Nato so bile prioritete vstop v Evropsko zvezo, v NATO in prevzem evra. Vedno so bile na programu tudi »nujne reforme« na vseh področjih, ki pa to v bistvu sploh niso bile. Da o privatizaciji ne govorimo.

Je potrebno prenehati “brskati po kosteh”?
Ko je vsake toliko časa vzniknila pobuda ali poziv, da bi se bilo vseeno potrebno soočiti s polpreteklo zgodovino, jo ovrednotiti, izvesti lustracijo in pokopati mrtve ter zaključiti državljansko vojno, so bile te pobude zavrnjene z besedami: »da gre za revanšizem«, »da se moramo ukvarjati s prihodnostjo in ne s preteklostjo«, »da je potrebno prenehati brskati po kosteh«, »da smo danes tu zaradi prvorazredne teme«, »da naj prepustimo zgodovino zgodovinarjem«, »da spomenikov se ne ruši« … Množica izgovorov, da se je ohranjalo status quo, nezaslužene privilegije in da le ne bi resnica končno prišla na dan. Da se ne bi soočili z dejstvom, da po čudoviti, zeleni, vodnati in gorati Sloveniji že 70 let leži množica nepokopanih rojakov in drugih soljudi. Soočenje s tem dejstvom, z ogromno in nepredstavljivo številko, bi bilo za Slovence preveč šokantno! Zavedanje o nekaj deset do sto tisoč pobitih in nikoli pokopanih bi nam moralo odprlo oči, saj bi se vsak normalen človek začel spraševati.

Kdo so ti mrtvi? Kdo jih je pobil? Kdaj jih je pobil? Kako jih je pobil? Zakaj in čemu jih je pobil? Tako pa se ustvarja vtis, kot da so se žrtve same zvezale z žico, se slekle, se ustrelile ali poklale, se vrgle v brezna ali pa se zazidale v rudniške jaške. Skratka, imamo množico mrtvih, kdo jih je pobil, pa ne vemo in nočemo izvedeti. »Problem« je pometen pod nekaj pedmi zemlje in ker ga ne vidimo, ne obstaja. In si še naprej želimo, da tako tudi ostane ter da ga ne razgalimo in izpostavimo. Soočenje z resnico bi bilo prehudo.

Predstavljajte si, da med sprehodom v gozdu naletite na človeško truplo ali okostje. Obvestite policijo in ta v spremstvu preiskovalnega sodnika pride na kraj dogodka. In kaj zakon nalaga policiji? Da ugotovi identiteto pokojnika in razišče vzroke smrti. V primeru, da je smrt posledica kaznivega dejanja, mora policija storiti vse, da najde storilca ter ga spravi pred sodišče, kje mora za svoja dejanja odgovarjati. Tak je postopek, če gre za eno okostje. Kaj pa če gre za množico okostij?

Reči revoluciji revolucija, nasilju nasilje, laži laž
Pasivnost slovenske policije pri raziskavi žrtev množičnih izvensodnih pobojev je osupljiva. Te brezbrižnosti si ne morem razlagati drugače, kot da mora obstajati nek tajni dogovor in navodilo, da se določenih zločinov v Sloveniji ne preiskuje. Ker recept očitno dobro deluje, se zdi, da ga policija sedaj uporablja tudi pri preiskavi krivcev za bančno luknjo. Smo res že tako mentalno pokvarjeni? To je posledica tega, da v 25 letih nismo bili sposobni poimenovati stvari po resnici. Reči revoluciji revolucija, nasilju nasilje, laži laž, zločinu zločin in kraji kraja, ampak smo zadeve vedno olepševali, da bi se lepše slišale in bile zato manj boleče. Sedaj nas to tepe po glavi in žepu.

Ljudje smo mojstri v sprenevedanju in olepševanju, in Slovenci pri tem seveda nismo nobena izjema. Mrtve raje puščamo v kraških breznih in tankovskih jarkih, kot da bi jih izkopali, identificirali, izdali mrliške liste in nato njihove posmrtne ostanke položili v krste ter jih izročili svojcem za dostojen pokop ali pa jih civilizacijsko pokopali na primernem mestu. Namesto da bi posmrtne ostanke fizično dvignili in tako »očistili« Slovenijo ter ob tem humanem dejanju kot narod morda doživeli očiščenje, smo jih raje administrativno pokopali kar na mestih, kjer so bili zločinsko pobiti.

Slovenski genocid je še vedno tabu tema
Množična morišča in kraje povojnih izvensodnih pobojev smo zakonsko poimenovali »prikrita vojna grobišča«. Z imenom grobišča se ustvarja vtis, kot da gre za neko stvar iz pradavnine, ki je domena arheologov in nima neposredne povezave s sedanjostjo in z nami. Kot da gre za staroslovanska ali keltska žarna grobišča, kjer so bili mrtvi dostojno pokopani v skladu s tedanjo tradicijo. In da je prav, da se ta grobišča ne razkopava in pusti tam »pokopane« na miru. Slovenci smo sposobni zgražanja nad genocidom v Srebrenici, Ruandi ali Kambodži ter velike empatije do žrtev. Hkrati pa je slovenski genocid za nas še vedno tabu tema in stvar omerte.

Če v Sloveniji ne bomo , nam ne bo preostalo nič drugega kot to, kar je v neki kolumni pred kratkim provokativno predlagal dr. Žiga Turk, in sicer da Slovenijo preprosto razdelimo na dva dela in se vsak prebivalec odloči, v katerem želi živeti.

Vsem želim lepo in ponosno praznovanje 25. dneva državnosti in Bog živi Slovenijo!

Gal Kušar