fbpx

Ko partijski aparatčiki “brifirajo” Evropo

Dr. Jože Možina / Foto: arhiv Demokracije

“V zadnjih dneh in tednih je težko neprizadeto opazovati evropsko obravnavanje Slovenije in naših medijskih razmer. Ne zato, ker bi bilo stanje v resnici tako, kot ga slikajo tisti, ki laži o slovenski (medijski) diktaturi izvažajo v Evropo, ampak zato, ker je resnica prav obratna.” Sloveniji medijski delavci, bralci in gledalci to vedo, zlasti tisti, ki lažno propagando pošiljajo na tuje. Če že je kje pri nas diktatura, jo gre iskati v osrednjih medijih in na področju pravosodja. Oboji, zlasti pa javna občila, so se mnogokrat izkazali kot tisti, ki so neprestano delujejo v korist tranzicijske levice. “Tudi ko je bila ta na psu, npr. po izvolitvi sedanje vlade marca lani, so bili levičarski medijski ekstremisti tisti, ki so svoje politike napadali in jih hkrati moledovali, naj vendar stopijo “na fronto” proti Janševi vladi,” je v svoji kolumni uvodoma razmišljal novinar in zgodovinar Jože Možina. Prispevek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.

“Seveda je evidentno, da so izvoz laži v tujino izvedli preizkušeni kadri, taki, ki jim delovanje v nekdanjem režimu, ki je temeljil na sistemski laži, ni tuje.” Tokrat pa se je v javnosti znašel posnetek, s katerega je razvidno, da se eden izmed pripadnikov te klike – Ivo Vajgl  celo hvali, da je Sophie in ‘t Veld posredoval svoja sporočila, za katero je znano, da je v “imenu evropske demokracije” nepravično posegala v povsem demokratičen pogovor, v okviru katerega je bilo govora o dejanskem stanju naše demokracije. Namen tega je bil, da bi bila predstava v Evropi čim bolj takšna, kot si je to zaželel Vajgl, sicer dober prijatelj Veldove. “Vsaj domnevamo lahko, da je prijateljstvo obojestransko. Vajgl je namreč poslanko Sophie imenoval “moja prijateljica – ne skrivam to, da jo brifiram”.”

“Vajgl je človek, ki mu je partija držala lojtro za vzpenjanje po privilegirani birokratski strukturi od poslušnega novinarja do poslušnega diplomata in tiskovnega predstavnika jugoslovanske vlade.” On pa se je komunistični partiji oddolžil tako, da je režim po svojih najboljših močeh podpiral. Posledično mu je bilo omogočeno, da se je v hierarhiji vzpenjal vse više. Ob tem je potrebno spomniti: to je bil sistem, ki je v temelju zadušil vsakršno zasnovo svobode medijev. In prav ta režim je prav tako pobijal novinarje. Spomniti gre še, da je šlo za sistem, ki je bil osnovan na množičnih izvensodnih likvidacijah. Ljudi so dobesedno pometali v jame. In to je bil navsezadnje tudi sistem, ki je še dolgo po koncu 2. svetovne vojne načrtno in premišljeno kratil človekove pravice ter svoboščine.

Absurd je, da Ivo Vajgl, ki se je ves čad klanjal diktatorskemu režimu, pojasnjuje kaj je medijska svoboda in diktatura 

Razlaščal je ljudi, jih zapiral, degradiral vse, ki so mislili drugače kot je bilo uradno dopuščeno, prav Vajgl pa je temu zločinskemu sistemu zvesto služil. “To pišem zato, ker je toliko večji absurd, da taka oseba, ki je bila desetletja neposredno v službi totalitarnega režima, komurkoli karkoli razlaga v zvezi z medijsko svobodo in diktaturo.” Karieriste, ki so pričeli službovati še v starem režimu zaznamuje brezsramnost, predvsem pa navada služenja in po potrebi spreminjanja “partijskega kursa”. Enkrat se bolj obračajo k Moskvi, spet drugič k Beogradu. Zatem sledi Ljubljana in trenutno Bruselj. V slednjem se absurdno opaža porast zanimanja za moralno podrejanje tistih članic EU, ki se ne priklanjajo novim levim ideologijam. Te so uvodoma preplavile ZDA ter zatem “pljusknile” v Evropo, na žalost tudi v EU, kar je popolnoma skregano z zamislijo očetov in krščanskih mož, ki so postavili njene temelje ter jo zasnovali kot Evropo vrednot, ne pa pragmatizma in zmede na področju morale.

Ivo Vajgl (foto: STA)

“S slovenske demokratične strani gledano pa je šokantno, da obstaja domača politična struja, ki je skupaj s svojimi podložnimi mediji pripravljena škodovati sedanji oblasti z vsemi sredstvi ne glede na škodo za državo in državljane. Ne glede na resnico.” S tem v resnici ta struja spominja na ravnanje komunistov še pred in med vojno, ko njihove žrtve zanje niso imele nobene vrednosti. “Zato mi bralci ves čas pravijo, da je knjiga Slovenski razkol pomembna za razumevanje sedanjosti in prihodnosti – in prav imajo.” Za vse tiste, ki imajo malce boljši politični spomin pa je prav neverjetno in absurdno, ko so priča dejstvu, da strukture znotraj slovenske politike, ki so na začetku nasprotovale demokraciji in vrednotam, ki jih je zagovarjala Evropa, sedaj želijo s pomočjo evropskih vzvodov, s pomočjo laži in obrekovanja Slovenijo osramotiti v času njenega predsedovanja Svetu EU.

“Najbolj je ob tem absurdu šokiran najbolj množičen katoliški sloj prebivalstva, ki je v nasprotju s komunisti vsa desetletja po vojni negoval idejo evropskih vrednot in samostojne Slovenije. V vrhovih levice je znano, da tisti, ki so pri njih v ospredju, ne odločajo, ampak predvsem izvajajo. Povečini so figure starih struktur in produkt uslužnih medijev.” Kriterije glede izbora pa se vse bolj spušča, kar pa se tranzicijski levici maščuje. Ljudje, ki imajo tako nizke umske kapacitete ne bi smeli biti kandidati za ključne funkcije v naši državi. To je namreč povsem nesmiselno, kar pa morda niti ni v tolikšni meri njihova krivda, ker pač precenjujejo lastne potenciale, lastne zmogljivosti, marveč predvsem njihovega zaledja oziroma globoke države, ki je, kot se zdi, popolnoma brezbrižna do tega, kakšen nesposobnež je na čelu vlade, “le da imamo mi odprta vrata do njenih zakladov”. In prav to je v tem trenutek ključno.

Domen Mezeg