fbpx

“Količina drekanja, svinjanja” na … Delu

Ali Žerdin in Janez Markeš (Posnetek zaslona)

V članku Markeš hujska: “Na juriš, na juriš v boj proti janšavirusu!”, ki je bil na našem portalu objavljen 6. avgusta, avtor Drago K. Ocvirk analizira enačenje Janše s koronavirusom in poziv o strnitvi vrst. V zapisu ugotavlja veliko podobnost tako z Leninovim in Hitlerjevim govorom o ušeh, ščurkih, pajkih (kulakih, buržujih, Judih) kot z ruandsko in balkansko propagando, kar je vodilo v množične zločine. Na zapisano sta se odzvala Ali Žerdin in Janez Markeš v pogovorni oddaji z naslovom Od srede do srede: Korupcija in sovražni govor. Objavljamo odgovor, ki ga je na slišano v tej pogovorni oddaji pripravil Drago K. Ocvirk (pripis uredništva).

Žerdin: Situacija je nervozna, kar lahko ugotoviš po količini – pa se opravičujem – drekanja, svinjanja na družabnih omrežjih. Se mi zdi tlele, da je koncentracija teh eeeeee toksičnih vsebin vedno višja … (Momljanje, v besedo mu skoči sogovorec).

Markeš: Kar se tega tiče, moram izrecno pohvaliti Manico Ambrožič z nacionalne televizije, kot urednico, ki je včeraj šla pred javnost, pokazala, kaj ta drekarija v navednicah počne, kako, s kakšnimi vulgarnimi izrazi, vulgarizmi, s kakšnimi napadi se spravljajo nad novinarje, pokazala je neko suverenost, tega je na nacionalni televiziji, v našem cehu čist premalo. Te ljudi, ki se oprijemajo osebnih diskvalifikacij, bi morali izslediti, izpostaviti tako, da bi se njihovi sinovi in vnuki, hčerke in vnukinje sto let sramovali njihovega imena. To bi morali z njimi narest.

Ali Žerdin in Janez Markeš (Foto: Posnetek zaslona)

Upam, da me Delova novinarja Ali Žerdin in Janez Markeš ne bosta obtožila plagiatorstva, ker sem v naslovu uporabil njun žlahten besednjak. To je v bistvu poklon njuni novinarski jezikovni in siceršnji virtuoznosti, ki jim “drekarije” na družbenih omrežjih še do gležnja ne sežejo. Če drži, kot pravi Seneka, da je beseda obleka duše, potem morajo biti omrežni “drekači” in “svinjarji”, zaradi njune dušne oprave, zeleni od zavisti. In res je eden potožil: “Jaz sem bil ta teden dvakrat izpostavljen najnizkotnejšim napadom na moje ime.”

Poslušal in zapisal sem več kot štiriminutno Jadikovanje po Markešu (brez popravljanja njegove slovenščine, sem pa najvišje tone zapisal krepko!).

»Nova 24 je to počela, a Nova 24 je medij, ki ni vreden pač niti pozornosti niti omembe. Ampak tisto, kar me je res ganilo, da tako rečem, ne v tem smislu, da bi bil prizadet; iz teh logov sem jaz doživel že vse, kar se doživet da, in mi ne morejo narediti nič. Ampak tisto, kar me pa gani na čisto tej profesionalni ravni: prvič vem, da se tam ne napiše nič, kar ne naroči oseba Janez Janša, nič, vse te diskvalifikacije. Medtem ko je on razkazoval svojo spreobrnitev v krščanstvo, v vero, v neko pozitivnost, letel po vršacih ko (? nerazumljivo), z duhovniki se kazal in molil za domovino, so njegovi topničarji nažigali.

In tisto, da se vrnem, kar me je res prizadelo, ko sem videl, da je šov v osebno diskvalifikacijo moj bivši profesor Drago Ocvirk. To mi pa ni bilo vseeno.

Ali Žerdin (Foto: Posnetek Zaslona)

Pazi, človek je inteligenten, je pameten, je razgledan. Kaj stori, da tak človk, lej, lahko napiše argumentov kolikor jih hoče, lahko napiše, se z njim ne strinjam, a veš, s tem nimam nobenih problemov, vsi enako ne mislimo, ampak da gre v osebno diskvalifikacijo, v osebni napad, na osebno raven, in to v tako nizkotni greznici kot je Nova24, v madžaronskem tisku, ki je v bistvu evidentno pisan po političnem navodilu, to me je pa presenetlo in, moram reč, zelo razočaralo.

“Pazi, jes mam s tem človekom neko zgodovino. Se pravi, je bil moj profesor, smo bili sodelavci, imam neko medijsko zgodovino, bi poklical k telefonu, dvignil pa rekel, lej jes s tabo ne strinjam, v čem pa je problem, al pa polemiziral, ni problem polemizirat, ampak napad na osebno raven, jaz v tem vidim mediacijsko vlogo, ker sem jaz pač pisal v zadnji povezavi med Janšo in Cerkvijo, v tem, da se zgodi, očitno sem na žul stopu, to je zdaj očitno, ne, ampak da se zgodi, da ta krščanska spreobrnitev predsednika vlade, k bi morala bit tako rekoč, zdej bo Marijino vnebovzetje, to bi moralo biti vstajenje dobrosti, ne, je le on spreobrnu ta katoliški in protokatoliški tisk, ki je kajneda prvi začel objavljati to, Časnik, ne, potem pa Nova 24 v Janšev predpekel, to je prava spreobrnitev, on se ni spreobrnil v krščanstvo, ampak on je Cerkev spreobrnil v svoj predpekel, skratka, da take osebnosti, ki so vendarle, mislim, on je intelektualec, ne, da sprejme metodo a-a-a osebne diskreditacije in spravi debato na osebno raven, to pa je posledica izrednega stanja, ki ga Janša vseskozi vzpostavlja.”

Sledijo Janševe stalinistične metode itd. Poslušalec Žerdin se napol zleknjen v fotelju malo preklada in vidno na smrt dolgočasi, tako kot se je verjetno tudi bralec ob branju gornjega monološkega ogorčenja “osebno napadenega”.

Kako je bilo šele meni, ko sem to vrtel naprej in nazaj, da sem natančno zapisoval, hkrati pa me je kot nadležna muha obletavala asociacija, da gledam Stana Laurela in Oliverja Hardyja v vlogi novinarjev.

Kaj dejstva, vtis!

Do srca mi je seglo, ko je jadikovalec povedal, da sem bil njegov profesor, hkrati pa sem se vprašal, ali mu je ostalo kaj več kot ta spomin. Ničkolikokrat sem pri predavanjih rotil študente, naj se, ko kaj obravnavajo, držijo Spinozovega pravila: Ne se posmehovati, ne jadikovati, ampak umevati (Nec ridere, nec flegere sed intellegere). Novinarski par je izčrpal zaloge smešenja oz. zaničevanja, jadikovanja je bilo za zjokat se, meni tako ostaja najbolj zahtevna naloga: umevanje.

Janez Markeš (Foto: Posnetek zaslona)

Večkrat na dan doživim, da otrok prijoče k meni. Na vprašanje, zakaj joče, pove, da je užaljen; ko vprašam, kdo te je užalil, pove krivca; zadnjemu vprašanju: kaj ti je storil, sledi dolga pripoved o nečem groznem: grdi besedi, iztegnjenem jeziku … Skratka, triletni otrok mi poda celotno informacijo o dogodku. Navajen tega vrstnega reda, sem pričakoval, da bo dolgemu prizoru čustvenega izlivanja in obtoževanj sledila vsebina žalitve. Vendar tega nisem dočakal. Prizadeti govori o zločinu in zločincu, nič pa o corpus delicti … A brez tega, kot ve vsak Cefizelj, ni ne zločina ne zločinca. Če tega, česar je zmožen otrok, ne stori odrasel, mora biti nekaj narobe.

Markeš v svojem izvajanju ni navedel argumentov

Ker novinar ne pove, kaj, kje in kdaj sem storil, bom povedal sam. V članku na Časnik.si (6. avgusta) Markeš hujska: “Na juriš, na juriš v boj proti janšavirusu!” (Markeš hujska je dodalo uredništvo) analiziram enačenje Janše s koronavirusom in poziv o strnitvi vrst. V tem ugotavljam veliko podobnost tako z Leninovim in Hitlerjevim govorom o ušeh, ščurkih, pajkih (kulakih, buržujih, Judih) kot ruandsko in balkansko propagando, kar je vodilo v množične zločine. Spomnim še, kako je v prejšnjem stoletju tak govor vedno vseboval tudi splošen napad na krščanstvo in Cerkev; brez dejstev in imen, kar tako počez. Ker je Markeš “psihoanaliziral” Janšo in Cerkev, sem vprašal, kaj bi utegnila psihoanaliza povedati o obsedenosti z Janšo in Cerkvijo, ki je stalnica njegovega pisanja. Če bi torej novinar tako informiral bralca, bi si ta lahko ustvaril bledo sliko o mojem zapisu, ga tudi sam prebral in preveril, ali gre v njem za osebno diskreditacijo ali ne. Kot odrasel razsoja v sporu med otrokoma, tako naj bralec presoja argumente, ko trčita dva pogleda.

Toda tega razkošja si Markeš ne more privoščiti, ker se zaveda, da bralec ni neumen, ampak bo uvidel, kdo hujska in kdo diskreditira. Zato tako intenzivno pritiska na čustva in uprizarja ogorčenost, jezo, bes, prizadetost. Toda to niso argumenti, to počnejo (včasih) otroci. Televizija je za igranje na čustveno noto veliko bolj primeren inštrument kakor tisk, zato ne preseneča, da jo je Markeš izbral za obračun z mano. Televizija poudari namreč človekovo ihto, bes, vso čustveno dimenzijo, ki je ne moreš izliti na papir, če nimaš pisateljske žilice. Od plaza besed, ogorčenja, kretenj in mimike ostane gledalcu samo vtis, da je Ocvirk storil nekaj tako groznega, “da se bodo njegovi otroci in vnuki še sto let sramovali njegovega imena”. In vsakokrat, ko bo gledalec slišal moje ime, bo ta vtis znova zaživel in se spomnil, da sem zlobnež, čeprav ne bo vedel, zakaj. Ali ni ravno to skrajno sprevržena oblika osebne diskreditacije? In obratno, vsakokrat, ko bo gledalec slišal za Markeša, se ga bo spomnil kot hudo nesrečne žrtve, vredne vsega sočutja in naklonjenosti, čeprav ne bo vedel, zakaj naj bi bil žrtev. Vtis je tu in dolgoročno edino ta šteje.

Kronski “očitno sem na žul stopu”

Kljub temu da prizadeti novinar ni podal nobene informacije, s čim sem ga razžalil, je povedal marsikaj drugega.

Ali Žerdin (Foto: STA)

Povedal je, da ga je pisec teh vrstic “osebno diskvalificiral”, in to v “nizkotni greznici” in “madžaronskem tisku”. Članek je “v bistvu evidentno pisan po političnem navodilu«, za moje pisanje je krivo “izredno stanje, ki ga Janša vseskozi vzpostavlja”. Dobro, ker sem intelektualec, sem opran krivde. Saj res, kdo pa sem jaz, da bi kaj napisal sam od sebe? Kljub oprostilni sodbi sem zaskrbljen: So se mi skisali možgani, da ne vidim ne izrednega stanja ne kako Janša manipulira z mano?

Kdaj pa sem sploh videl Janšo, se skušam spomniti. Na “moji” RTVS ga ne pokažejo, kar me niti ne preseneča, saj novinar trdi, da “se obnaša kot Bog oče slovenskega naroda”.

Med desetimi zapovedmi pa ena prepoveduje slikati in kazati Boga. Če že RTVS ni “moja”, ker jo plačujem, je pa “moja”, ker se drži desetih zapovedi, še posebej tiste: Ne pričaj po krivem! Dvomim, da se Janša obnaša kot Bog, ker ne ve vsega, vsaj moje telefonske številke ne, da bi me poklical in ukazal, kaj moram pisati. Kakor koli že, iz novinarjeve labirintske tirade je možno sklepati: Ocvirku so se skisali možgani, pa tega ne ve, važno je le, da ve novinar. Njegovo izvajanje ni “metoda osebne diskreditacije”, ker ve! “Vem, da se tam ne napiše nič, kar ne naroči oseba Janez Janša, nič, vse te diskvalifikacije.” S svojim zapisom sem dostavil novinarju neizpodbiten dokaz: “Očitno sem na žul stopu.”

Janez Markeš (Foto: Tamino Petelinsek/ STA)

No, to niti ni tako hudo, kot če bi speštal “uš”, “ščurka”, “virus” … Huje je, da uporablja to frazo naša avantgarda, še posebej novinarji, ko se razkrinkajo njihove manipulacije. Ta “očitno sem na žul stopu” je argument vseh argumentov, deus ex machina, ki reši vse težave. Novinar nekaj trdi, vendar tega ne podkrepi ne z dejstvi ne z dokazi, pričakuje pa, da mu bodo vsi ploskali zato, ker je to rekel on. Pa vendarle se kdaj pa kdaj najde kak dvomljivec, ki zahteva dokaze in dejstva, in to njegovo “drekanje” in “svinjanje” (kaj pa je to drugega, a ne gospoda novinarja!?) lahko utiša samo kronski argument “očitno sem na žul stopu”. Bravo!

Mea culpa: spustil sem se na osebno raven

Človek se vse življenje uči, pravijo. Sam bi dodal: kakor kdo! Da, če je učljiv in se nima za vseveda in nezmotljivega. Ne, če ščiti svoj lik in delo z napadanjem, razglaša druge za virus, jih razčlovečuje in se veseli svoje veličastne zmage.

V času osamosvojitvenega vrenja sem v nekem zapisu spomnil na Kučanovo zahtevo, da učitelji ne smejo biti verni, če pa so, morajo poiskati drugo delo. Kaj takega lahko zahteva samo “majhen duh”. S tem ni nič narobe, duha lahko večaš, spreminjaš, plemenitiš. V času človekovih pravic je diskriminiranje vernih pač zavrženo dejanje, in kdor to počne, ni “velik duh”. A kaj ko me je zaneslo in sem nazadnje “majhnemu duhu” dodal še “majhno postavo”. Ko sem po objavi srečal kolega Stresa, je članek pohvalil, obenem pa opozoril, da je zelo narobe, ker sem se lotil človeka, njegove postave. Vedno piši samo ad rem, nikoli ad hominem, vedno obravnavaj stvar, ne pa človeka. Kasneje mi je v Parizu župnik slovenske župnije rekel enako, čeprav ga je imela Udba na seznamu za odstrel.

Skratka, od takrat dalje vem, da razumevanje določenega vprašanja ne bo nič boljše, če počez udrihaš po človeku kot človeku. Zato bom dr. Markešu zelo hvaležen, če pove, s čim, kako, kje sem se spustil na osebno raven in diskreditacijo. Iskreno se bom opravičil, če bom videl, da sem se pregrešil.

Za konec dve vprašanji

Prvo Markešu. Novo24 (s katero nimam nič in tam članka nisem objavil!) ste razglasili za greznico, ker po vaših trditvah – za katere niste iz svojega klobuka potegnili nobenega dokaza – sledi “naročilom osebe Janeza Janše” in je “takorekoč v izdajstvu slovenske avtonomije”. Kako bi označili Delo, ki pa izpričano izpolnjuje ukaze lastnika Petriča iz Kučanovega Foruma 21, da se ne sme pisati nič (kritičnega) o Kučanu in še nekaterih drugih ključnih ljudeh globoke države? Kako sami usklajujete novinarsko profesionalnost in etiko z ukazi delodajalca, ki so v posmeh ne le novinarski, marveč sleherni etiki in profesionalnosti?

In še vprašanje Žerdinu. Izjavili ste: “Lej, mislim, krščanstvo se je, tako kot jes poznam zgodovino, širilo z mečem.” Ali se lahko kritični duh zadovolji z indoktrinacijo, ki je je bil deležen v šoli, ki je po partijski direktivi sistematično blatila Cerkev in zaničljivo govorila o vernikih? Se vam res zdi profesionalno, ponašati se z znanjem o krščanstvu, ki ste ga dobili v takšni šoli? Ali s tem ne potrjujete, da je še kako res, “da je ogromno sekularnih pogledov na judovska in krščanska izročila polno predsodkov in brezmejno nevedno”, kot ugotavlja marksist Terry Eagleton (Radical Sacrifice, 2018, 9).

Hvala za odgovor.

Po zvočnem zapisu Od srede do srede: Korupcija in sovražni govor

Drago K. Ocvirk/Časnik