Ustavno sodišče je razveljavilo zakon o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci kreditov v švicarskih frankih. Presodilo je, da niso izpolnjeni pogoji za retroaktivno veljavo zakona, kot jih določa ustava. Tako se bodo kreditojemalci, ki so po zakonu prejšnje vlade končno našli rešitev za svoje preplačane kredite, zopet na točki nič.
Za kaj gre? Problematika posojil v švicarskih frankih sega v obdobje med letoma 2004 in 2008, koje bilo zaradi valutnih razmerij ugodneje vzeti kredit v švicarskih frankih zaradi takratnega gibanja tečaja švicarskega franka. Takrat je bilo takšnih posojil okrog 10 odstotkov. Januarja 2015 je nato švicarska centralna banka prenehala s politiko vzdrževanja minimalnega tečaja franka glede na evro, kar je naenkrat okrepilo frank in posojila močno podražilo. V nekaterih primerih tako zelo, da so kreditojemalci po letih plačevanja zopet bili dolžni celo več od glavnice.
Preberite še: Združenje Frank želi odpravo krivic pri podeljevanju kreditov v švicarskih frankih
Takrat so leteli očitki na banke, kreditodajalke, da ljudem niso dovolj dobro razložili valutnega tveganja pri jemanju takšnih kreditov, češ da je treba fizičnim osebam brez pravega finančnega znanja posebej podrobno razložiti, kaj vse se lahko zgodi. Državni zbor je nato z 52 glasovi za februarja letos na predlog državnega sveta sprejel zakon o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci kreditov v švicarskih frankih. Banke so takrat takoj napovedale, da bodo na zakon vložile pobudo za oceno ustavnosti s predlogom za njegovo začasno zadržanje.
Kaj je prinašal zakon?
Padli zakon je določal porazdelitev valutnega tveganja med kreditojemalca in banko za kreditne pogodbe v švicarskih frankih, sklenjene v obdobju, preden je švicarska centralna banka leta 2015 odpravila zgornjo mejo vrednosti za švicarsko valuto, kar je vodilo v povečanje obveznosti kreditojemalcev do bank.
Zakon je predpisal vključitev določitve obsega najvišje dopustne spremembe valutnega tečaja v kreditne pogodbe v švicarskih frankih, sklenjene v obdobju od 28. junija 2004 do 31. decembra 2010. Tako bi se valutno tveganje prerazdelilo med pogodbenima strankama. Anekse h kreditnim pogodbam, tudi za že odplačane, naj bi banke pripravile v 60 dneh po uveljavitvi zakona, a so se banke, kot je bilo že rečeno, pritožile.
Ustavno sodišče je nato že marca letos do svoje končne odločitve zadržalo izvrševanje zakona. Menilo je namreč, da bi izvajanje zakona lahko povzročilo več morebiti težko popravljivih ali celo nepopravljivih škodljivih posledic. Zakon, katerega predlog so pripravili v Združenju frank, v parlamentarni postopek ga je vložil državni svet, DZ pa ga je sprejel februarja letos, je med drugim določal, da bi morale banke v posojila v frankih, sklenjena med 28. junijem 2004 in 31. decembrom 2010, vključiti valutno kapico ne glede na stanje kredita.
Zakaj je zakon padel?
Banke so vložile pobudo za ustavno presojo z argumentom, da zakon učinkuje retroaktivno (za nazaj), kar je na podlagi podlagi prvega odstavka 155. člena ustave prepovedano, saj takšni zakoni v pravo vnašajo element negotovosti. Drugi odstavek istega člena sicer določa izjeme od tega pravila, in sicer takrat, ko je to v javno korist in se s tem ne posega v že pridobljene pravice.
Ustavno sodišče je v pojasnilu razložilo, da je presojalo ali retroaktivno učinkujejo le posamezne določne zakona ali zakon kot celota – če bi zakon namreč urejal razmerja tudi za naprej, bi lahko bil neustaven le del zakona, ki učinkuje retroaktivno. Pri tem je prišlo do ugotovitve, da je zakon vezan na valutno kapico, ki je vezana na datum pred uveljavitvijo zakona, kar pomeni, da učinkuje povratno v frankih.
Presodilo je, da zakonska ureditev, ki sprožitev valutne kapice veže na trenutek pred njeno uveljavitvijo (tj. na menjalni tečaj na dan črpanja kredita), učinkuje povratno na kreditne pogodbe v frankih, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo, torej preden je švicarska centralna banka prenehala s politiko vzdrževanja evra s frankom. Hkrati vse določbe zakona, ki urejajo postopanje pogodbenih strank kreditne pogodbe ter nadzor in ukrepanje Banke Slovenije učinkujejo za naprej, določba, ki ureja metodologijo izračuna valutne kapice, pa omogoča tudi njihovo povratno učinkovanje.
US: Zakon bi brez valutne kapice izgubil pomen
“Zato ne gre za to, da bi celotna zakonska ureditev učinkovala le povratno, temveč za to, da izpodbijana določba zaradi svojega povratnega učinkovanja privede do povratnega učinkovanja zakona kot celote, ki pomeni sistemsko prenovitev kreditnih pogodb, denominiranih v švicarskih frankih, ki so bile sklenjene pred njegovo uveljavitvijo,” v sporočilu za javnost pojasnjuje ustavno sodišče.
Če bi ustavno sodišče razveljavilo izključno valutno kapico, bi zakon izgubil svoj prvotni smisel, pravi ustavno sodišče. Zato torej gre za retroaktivnost celotnega zakona in ne le za retroaktivnost njegovih posameznih določb.
Čeprav je bilo to že dovolj za razveljavitev zakona na podlagi drugega odstavka 155. člena Ustave, je ustavno sodišče presodilo še nadaljnji pogoj za ustavno dopustnost povratnega učinkovanja predpisa, tj. obstoj prav posebne javne koristi, ki bi izjemoma terjala uveljavitev zakonske določbe za nazaj.
“Presodilo je, da argumenti, ki jih je predlagatelj zakona navedel v zakonodajnem gradivu, ne morejo utemeljiti take posebne javne koristi,” pravi sodišče. Torej nista izpolnjena že dva izmed štirih pogojev iz drugega odstavka 155. člena Ustave.
Kako naprej za kreditojemalce?
Dejstvo je, da so nekateri kreditojemalci zaradi nenadne spremembe politike švicarske banke zašli v resne finančne težave, ki jih je prejšnji zakon salomonsko reševal na tak način, da je prerazporedil bremena kreditnega tveganja z uveljavitvijo valutne kapice. Zdaj so zopet na točki nič. Zoper odločbe in sklepe ustavnega sodišča ni dovoljena pritožba niti drugo pravno sredstvo, na podlagi katerega bi ustavno sodišče preizkušalo svojo odločitev. Gre torej za dokončno odločbo, kar pomeni, da je zakon padel in ga v takšni obliki ne bo mogoče “oživiti”. Veliko vprašanje je, če je Golobova vlada pripravljena prisluhniti kreditojemalcem s pripravo nove zakonodaje. Še več – postavlja se dilema, ali je sploh možno napisati zakon, ki v tem primeru ne bi imel retroaktivnega delovanja. Odgovor je najbrž, da to ni mogoče. Torej lahko odločbo de iure in de facto že dojemamo kot končno odločitev slovenskega pravosodja, kar pomeni tudi, da se bodo morale družine, ki so v dobri veri najele kredit v švicarskih frankih, znajti po svoje.
Andrej Žitnik