Kučan kot večni nekronani kralj Slovenije

Lep prikaz navidezne demokracije v Sloveniji.

V eni od zadnjih številk Demokracije so pisali o slovenskem plebiscitu 1990 in o bitki za njegovo interpretacijo. Postavlja se namreč vprašanje, ali res lahko državo vodijo tisti, ki so bili v tistem času, pa čeprav »intimno«, na »drugi strani« železne zavese.

Čeprav se zdijo tovrstna vprašanja klišejska, ideološka in celo brezpredmetna, si jih je treba vendarle postavljati in iskati odgovore – pa ne zaradi prestiža in potegovanja za zasluge, pač pa zaradi realnih učinkov nedokončane slovenske tranzicije, ki jo simbolno predstavlja Milan Kučan. Tudi zato, ker bo leto 2018 leto parlamentarnih volitev in bo usodno vplivalo na slovensko prihodnost, tu pa se seveda pojavljajo ugibanja o tem, ali bodo tudi tokrat glavno vlogo igrali stari centri moči, ki so si prisvojili tudi slovensko osamosvojitev in jo zlorabili.

Skliceval se je na svoje “vrednote”, seveda z razlogom
Marsikdo pozna izjavo Milana Kučana, da se je leta 1989 berlinski zid podrl »na obe strani«. S tem je želel relativizirati tedanji politični in moralni propad svetovnega komunizma. Ob tem ni odveč omeniti Kučanovih javno izraženih stališč tako rekoč tik pred padcem berlinskega zidu. »V (dis)kontinuiteti razvoja ZKS od desetega kongresa do danes pa je pomembno to, da smo zagotovo naredili evolucijo, pri čemer se nismo odrekli nobenemu izhodišču: socializem, revolucija, samoupravljanje,« se je v Dnevniku glasil citat prvega med slovenskimi komunisti, Milana Kučana, tik pred padcem berlinskega zidu. To je bilo 27. oktobra 1989, mesec dni po že sprejetih dopolnilih k tedanji republiški ustavi. Omenjeni amandmaji so zelo razburili Beograd, češ da je slovenska partijska elita krenila po svoje, stran od Jugoslavije. Dejansko pa je šlo (kar bodo verjetno pokazali tudi beograjski arhivi, ki naj bi se odprli v letu 2019) za to, da je slovenski partijski vrh že zdavnaj ugotovil, da se samoupravnemu socializmu bliža konec in da bo moral pod vplivom dogajanja v državah propadajočega sovjetskega bloka privoliti v večstrankarske volitve. Vseeno pa se je do konca skliceval na svoje »vrednote« v upanju, da bo lahko obdržal čim več vsebine.

Kako to deluje, se je pokazalo malo pred božičem 2017, ko je Mladi forum SD tudi javno izobesil velik portret jugoslovanskega državnega in partijskega diktatorja Josipa Broza Tita.

Na Slovenskem smo mi gospodar!
Med Titovimi sodelavci je bil prav slovenski probeograjsko usmerjeni komunistični funkcionar in eden od Kučanovih mentorjev Stane Dolanc tisti, ki je že leta 1972 izrekel znamenito komunistično »fatvo« (»Mora nam biti jasno, da smo v tej državi mi, komunisti, na oblasti. Kajti če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug, ampak temu ni tako in tudi nikoli ne bo.«) in je tudi trdil, da je Jugoslavija imela svojo avtentično komunistično revolucijo, tako kot jo je imela Sovjetska zveza. »Zato njen socialistični sistem nikoli ne bo propadel tako kot v državah vzhodnega bloka,« je ob neki priložnosti trdil nesojeni Titov naslednik Dolanc. Z njegovo tezo se je strinjal tudi zadnji jugoslovanski obrambni minister Veljko Kadijević, ki je celo računal, da bo leta 1991 pri preprečitvi samostojnosti Slovenije dobil ustrezno pomoč iz Moskve, vendar je ostal praznih rok.

Povedano na kratko: Kučan in njegovi politični dediči se nikoli niso odpovedali Jugoslaviji in komunizmu, privolili so morda v formalno večstrankarsko demokracijo, seveda pod pogojem, da obdržijo vso oblast nad družbenimi podsistemi, kar pomeni popoln politični nadzor starih centrov moči nad vojsko, policijo, tajnimi službami, mediji, šolstvom in navsezadnje tudi tehničnimi službami, ki skrbijo za potek volitev in referendumov.

Na drugi strani smo »butasti preostali«, ki morda niti ne ločimo med pravo demokracijo in njeno iluzijo, ki nam jo ustvarjajo botri nedokončane in neuspešne slovenske tranzicije.

Več pa v aktualni številki Demokracije.

Gašper Blažič / Demokracija