Milan Kučan, zadnji šef Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, še vedno ni nehal stresati laži po medijih. Včeraj je v intervjuju za časopisno hišo Dnevnik spet govoril o miru in osamosvojitvi. A dejstva niso bila nikoli najboljša lastnost Kučana, zato je spet govoril o stvareh, ki jih ni počel ali pa o tistih, pri katerih ni sodeloval. Očitno je, da ima Kučan potrebo, da se ga po izteku njegovega zemeljskega življenja spominjamo kot miroljuba, kljub temu, da je skoraj preprečil osamosvojitev Slovenije.
V tem članku se bom sprehodil čez nekaj najbolj neverjetnih Kučanovih izjav. Pa začnimo s prvo. “Danes se zdi relativno miren prehod Slovenije iz enega sistema v drugega, iz nekdanje federalne države v samostojnost, skorajda samoumeven. Pa ni bil. Bilo je veliko nevarnosti, vpletenih je bilo veliko nasprotujočih si interesov. Gotovo sem najbolj ponosen prav na ta miren prehod. Politika miru namreč terja bistveno več poguma, znanja in ustvarjalnosti kot politika vojaških konfliktov, izigravanja in zaničevanja nasprotnikov,” je dejal Kučan.
Politika miru – onemogočiš obrambo pred zunanjo agresijo
Kučan še danes ni priznal, da je bil v samem srcu razoroževanja Teritorialne obrambe RS (TO). Trdi, da niti ni vedel, čeprav danes vemo, da je Stane Dolanc poklical Kučana in mu povedal, da se TO razorožuje. Ovadba, ki je bila vložena proti njemu, ga bremeni tudi tega, da je ukaz o prenehanju razoroževanja načrtno poslal v kodah JLA, zato, da je podaljšal čas razoroževanja. Ponosen je na miren prehod. Je pozabil na vojno? Je pozabil, da so civilisti obležali mrtvi pod vojaškimi vozili? Je pozabil, da bi nas JLA najrajši kar “tepihovala”, če ne bi bilo oboroženega odpora? Kučan se spet predstavlja kot tisti, ki je bil za mir in ne za vojno, kljub temu, da bi nas pustil brez orožja na milost in nemilost armadi.
Ni bilo lahko – Kučan je lastnoročno osamosvojil Slovenijo (sarkazem)
Druga izjava, ki je še bolj banalna od prve, pa je: “To je bil čas prehoda v parlamentarno večstrankarsko demokracijo, razdružitve nekdanje Jugoslavije in še posebej nastajanja samostojne slovenske države. Za uspeh tako velikih zgodovinskih projektov je bilo treba pripraviti ustrezne pravne podlage z dopolnitvami in spremembami do takrat veljavne ustave socialistične Slovenije. Bilo je treba pripraviti in izpeljati plebiscit, uveljaviti odločitev za samostojno državo junija 1991 in jo tudi ubraniti z orožjem pred agresijo JLA. Kasneje je bilo treba poskrbeti, da je na novo rojena država lahko zaživela, in zagotoviti njeno mednarodno priznanje. Vsa ta dejanja so zahtevala tesno, skoraj vsakodnevno usklajevanje med ključnimi organi države in ljudmi, ki so jih predstavljali.”
Najbolj ogabno pa je, da si Kučan drzne govoriti o tem, kako je bilo treba braniti državo pred agresijo JLA. Človek, ki je sodeloval pri razoroževanju Teritorialne obrambe RS in s tem pripravil teren za vojaško zasedbo mlade Slovenije, bi moral kazensko odgovarjati, ne pa, da se hvali, kako je bilo težko braniti državo. Danes je lahko vsem biti na pravi strani, takrat pa temu ni bilo tako. Kučan bi danes, 25 let kasneje, ko nas jugo armada ni povozila, rad bil osamosvojitelj. A zgodovina trdi drugače. Vedno je bil na drugi strani in to v vodilni vlogi.
Povedal je še, da je bil vedno grozno naiven
Kučan je nato v intervjuju spet iz sebe naredil žrtev. “Morda sem bil nekoliko naiven. Prepričan sem bil, da se med ljudmi, ki so jim državljani zaupali vodenje države, že z izvolitvijo vzpostavi polno zaupanje, saj naj bi imeli iste cilje in enako odgovornost. Je pa to zelo občutljivo vprašanje. Kajti nezaupanje pripelje hitro do sumničenja in ima lahko še veliko hujše posledice za skupno nalogo – vse do izmišljanja zarot in iskanja zarotnikov namesto naporov za iskanje najboljših rešitev v korist državljanov,” je dejal Kučan.
Na koncu se še pohvali: “Čeprav je tudi res, da ljudje, posebno tisti, ki so preživeli prepišni in negotovi čas preizkušenj s prehodom v parlamentarno demokracijo, razpad Jugoslavije in ustanovitev slovenske države, njeno obrambo in prizadevanje za mednarodno priznanje, še vedno vidijo v meni takratnega predsednika in nemalokrat želijo slišati moje mnenje o sedanjem domačem in mednarodnem političnem dogajanju.” Gospod Kučan, vsi tisti, ki si želijo vaših nasvetov in upoštevajo vaš vidik, so Slovence in Slovenke okradli do zadnjega evra. Tisti, ki v vas vidijo avtoriteto osamosvojitve, so ali popolnoma neumni in neuki zgodovine ali pa so vam pomagali rušiti DEMOS. Tisti, ki so bili takrat na vaši strani, so zaradi leve oblasti, denarja in medijev dobro živeli in šefovali po državi.
Aleksander Rant