Andrej Drapal: “Gospodarstvo je praktično edini civilni podsistem v Sloveniji, ki se je odzval tako, kot je treba. Odgovorno.”

“Gospodarstvo je praktično edini civilni podsistem v Sloveniji, ki se je odzval tako, kot je treba. Odgovorno. V resnici sem presenečen, kako dobro se slovensko podjetništvo drži ne le ekonomsko, ampak tudi varnostno. Če bi se drugi deli civilne družbe obnašali tako kot se večina gospodarskih družb, bi danes imeli manj okuženih, bolj urejeno zdravstvo in delujoče šolstvo, če se navežem samo na najbolj izstopajoče družbene podsisteme,” je glede izzivov v času kornavirusa poudaril poslovni svetovalec, publicist in praktični filozof Andrej Drapal. Z njim smo se pogovarjali  tudi o svobodi, socialnih omrežjih, medijih, koronakrizi in podjetništvu.

Gospod Drapal, lani ste za Demokracijo napisali več kolumn na temo svobode. Zakaj je svoboda tako pomembna vrednota, da si moramo zanjo praktično dnevno prizadevati?

Ne gre samo za dnevno prizadevanje, ampak še bolj za dnevno osmišljanje. Zahodna družba je z dvajsetim stoletjem pozabila, da je prav osmišljanje temelj človečnosti. Naj ponazorim: ko je Charles Darwin leta 1859 objavil knjigo “O izvoru vrst …”, je ta postala predmet najširšega osmišljanja in ne samo odziva akademske elite. Danes ima večina občutek, da znanost misli namesto njih. Znanstvena spoznanja so sprejeta kot resnica, o kateri predvsem laiki nimamo kaj razmišljati oziroma je osmišljati. Pri tem se pozablja, da so seveda strokovnjaki tisti, ki lahko interpretirajo, vsako človeško bitje pa mora z osmišljanjem najti svoje mesto v novih prostorih, ki jih znanost odpira. Zato je danes znanost tragično ločena od sveta, slehrnik pa od nje.

Zato tudi taka shizma v razumevanju Biblije, ki jo eni razumejo kot danost, ki je ni treba raz-umeti, drugi pa kot naivno pravljico, ki je nima smisla razumeti. V resnici pa je naloga vsakega, če naj se potrdi kot človek, da se potrudi okoli vmeščanja katerekoli besede v ta trenutek. Svoboda prav tako ni danost. Tu mislim, naj bi bilo kar vnaprej jasno, kaj svoboda sploh pomeni. Kakšna je mogoča manifestacija svobode v tem trenutku, je podobno kot vprašanje, kakšen smisel ima evolucijska teorija ali relativnostna teorija v tem trenutku. Osmišljanje, kot rečeno.

In navsezadnje: vprašanje svobode je vprašanje socializacije. Vprašanje sobivanja moje lastnine, lastnine lastnega telesa in besede s tvojo lastnino in lastninami vseh iz skupnosti, v kateri živim. Pomeni tudi osmišljanje svobode z neločljivo odgovornostjo. Kot se izgublja vrednost nepremičnine, če se do nje ne obnašamo odgovorno, vanjo vlagamo, tako se izgublja svoboda, če ne krepimo odgovornosti. In prav to drugo plat istega kovanca, odgovornost, zahodna civilizacija pozablja. Zakopava se v vato udobja, vato, ki omogoča neodgovornost; in pri tem večina prezre, da izgublja svobodo.

Kot vemo, je svoboda izražanja v zadnjih letih močno na udaru. Skušajo jo omejiti pod krinko t. i. sovražnega govora, ki postaja drugo ime za cenzuro. Kako gledate na to?

Tudi mnogi prijatelji, ki jih zelo cenim, so nekoliko skeptični glede mojega vztrajanja pri absolutni svobodi govora. Nekateri mi govorijo, da imam mogoče prav, ampak da še ne živimo v družbi, ki bi to omogočala. Moj odgovor je, da je prav pristajanje na možnost nesvobode govora za tiste, ki so preglasni, ekstremistični, hujskaški ali “sovražni”, to, kar zapleta družbo, v kateri živimo. Svoboda govora je aksiom, podobno kot je aksiom absolutna pravica nad lastnim telesom. Kajti govor je samo ena od manifestacij lastnine nad samim seboj.

Kaj pa nevarnost, da sovražni govor zaneti fizično nasilje?

Fizično nasilje je najhujša oblika omejevanja pravice nad lastnino svojega telesa. Pogosto se kot primer prestopa sovražne besede na fizično nasilne navajajo Hitlerjevi nacistični govori. A pri tem se pozablja, da Hitlerjevega nasilja ni zanetil govor, ampak požig Reichstaga. Zgodovina dokazuje, da je v večini primerov nasilje močnejših izzvalo sovražni govor in ne nasprotno. Sam jemljem sovražni govor proti sebi kot možnost, da brez nasilja omogočam sebi in drugim osmišljanje sveta, v katerem živim.

V začetku januarja, po vdoru večinoma Trumpovih podpornikov na Kapitol v Washingtonu, so tehnološki spletni velikani (Big Tech) takrat še ameriškega predsednika Donalda Trumpa dobesedno izbrisali s socialnih omrežij. Poleg Twitterja so njegove račune prepovedali Facebook, Instagram, Twitch in Snapchat, YouTube pa je začasno onemogočil njegov kanal.  Kako gledate na to njihovo potezo?

Tu gre za nazoren primer koordiniranega kartelnega delovanja. Ker pa je bilo to kartelno dogovarjanje, ki je celo meni ljubi Apple potegnilo v zaničevanja vredno izganjanje aplikacij z njihove prodajne platforme, politično orkestrirano, je prešlo meje gospodarskega kriminala in se naselilo v polju destrukcije družbe.

No, zanimivo ob tem je, da je sam izvršni direktor Twitterja Jack Dorsey zagovarjal odločitev o zaprtju računa ameriškega predsednika Donalda Trumpa na tem družbenem omrežju, a ob tem hkrati opozoril, da gre za nevaren precedens in posledico tega, da družbenim omrežjem ni uspelo spodbuditi »zdrave« ravni komunikacije. Ali ni to nekoliko dvolično?

Kdo je tisti, ki v družbi določa, kaj je zdravo? V trenutku, ko se gospodarska družba postavlja v vlogo razsodnika, kaj je zdravo za celotno družbo, je to zaušnica velikim ustanoviteljem Amerike in precedens, ki se preprosto ne bi smel zgoditi.

Dorsey in tudi mnogi drugi ne razumejo, da družbeni mediji omogočajo komunikacijo, ki se odvija med posamezniki. Naj ponazorim: družbeni mediji so kot gostilna, ki je bila še nedavno prevladujoči prostor odprtega dialoga. Tako kot lastnik gostilne ni odgovoren za izjave gostov, ne bi smel biti niti Dorsey. Lastnik gostilne pazi, da mu gostje ne uničujejo lastnine, ne razsoja pa o tem, kaj je prav in kaj narobe v pogovorih.

Sprejmimo že, da je družba, da smo posamezniki te družbe edini, ki konsenzualno, skozi pogovor in skozi osmišljanje trenutka vzpostavljamo odgovor na vprašanje, kaj je zdravo. Ustava in zakonodaja dajeta najširši okvir. A zdrava družba je tista, ki zna ta okvir osmisliti brez bergle sodišč in drugih kolektivnih organov. To so izhodišča prave liberalne družbe, ki so jih živeli v Ameriki tja do konca 19. stoletja, danes pa je, kot rečeno, nanje pozabil celoten zahodni svet.

Je Big Tech s tem postal nekakšen novodobni Velik brat, kot si ga je zamislil George Orwell v futurističnem romanu 1984? No, očitno je, da realnost na neki način celo presega to Orwellovo delo!?

Orwell si ni mogel niti zamisliti, da bi Velikega brata odigraval kar večinski del družbe. Ideja o Velikem bratu kot osebi ali celo instituciji je danes očitno naivna. Danes to vlogo odigrava tako imenovana politična korektnost v obliki degradacije razumevanja spolov in  paničnega prepričanja, da lahko človek obvladuje klimatske spremembe, če omenim zgolj dva primera globalne histerije tega trenutka. V resnici je bil Cankar z metaforiko doline šentflorjanske dosti bliže današnji distopiji in degradaciji demokracije kot Orwell.

Naj preskočiva v slovensko realnost. Kako gledate na slovenski medijski prostor? Je z novimi medijskim platformami  zdaj le konec monopola, ki ga je imela ena politična opcija?

Ja.

Kakšno vlogo pa pri tem igra oglaševanje?

Oglaševanje samo je že nekaj časa v krizi. Bolje rečeno: zaradi sprememb, ki jih je prinesla digitalizacija, nekateri poslovni modeli oglaševanja propadajo, novi pa živijo. Podobno kot so ob prodoru avtomobilov propadale kovačnice in dobile zagon avtomehanične delavnice.

Sicer pa je pravo oglaševanje za politiko imuno. Sledi ciljnim skupinam. Vseeno jim je, ali so te leve ali desne, samo da so. Zadrega tega trenutka v Sloveniji ni oglaševanje, ampak politika medijev. Mnogi od medijev namreč zaradi sprege z netržnimi, s političnimi vzvodi, vzpostavljajo poslovne modele, ki škodijo njihovemu tržnemu uspehu, posledično pa tudi onemogočajo oglaševanju, da bi se držalo svojega poslanstva.

Svetujete številnim domačim in tujim podjetjem. V kakšnem stanju je slovensko gospodarstvo? Se je znalo sočiti z izzivi, ki jih je prinesla epidemija novega koronavirusa?

Gospodarstvo je praktično edini civilni podsistem v Sloveniji, ki se je odzval tako, kot je treba. Odgovorno. V resnici sem presenečen, kako dobro se slovensko podjetništvo drži ne le ekonomsko, ampak tudi varnostno. Če bi se drugi deli civilne družbe obnašali tako kot se večina gospodarskih družb, bi danes imeli manj okuženih, bolj urejeno zdravstvo in delujoče šolstvo, če se navežem samo na najbolj izstopajoče družbene podsisteme.

Kako pri tem ocenjujete odziv aktualne vlade? Lani je do konca leta potrdila in skozi parlament spravila sedem protikoronskih svežnjev zakonov, sedaj je potrdila že PKP 8, v pripravi pa je tudi PKP 9 …

Do PKP imam ambivalenten odnos. Po eni strani je impresiven obseg in širina vseh ukrepov. Zdaj je tudi že povsem očitno, da so mnogi od njih prijeli in kažejo pozitivne učinke. Kot teoretiku mi je jasno, da so ukrepi vsake centralizirane institucije, kakršna je tudi država, nujno nekonsistentni, neusklajeni. Kritike na račun neusklajenosti so torej v izhodišču neutemeljene.

Po drugi strani pa vem, da se obnašamo krizno, in PKP je krizni odziv zato, ker se ne le v Sloveniji, ampak tudi v Evropi civilne institucije niso bile sposobne odzvati dovolj hitro. Namesto nas, civilne družbe, so poprijele državne institucije. Kratkoročno je to rešitev, srednjeročno pa katastrofa, saj je s tem institucijam civilne družbe dana še ena potuha. Nanny state je s korono dobila nov pospešek, pa že pred tem je bila situacija v Evropi katastrofalna.

Ker pa sem med drugim evolucijski biolog, vem, da na dolgi rok zmaga decentralizacija in družbe z močnim in usklajenim vrednotnim sistemom. Na dolgi rok je prav zato zahodna civilizacija obsojena na propad. Ker sta tako arabski svet kot Kitajska še bolj centralizirana kot Evropa, se napoveduje svetla prihodnost Indiji, če seveda še ni preveč podlegla evropeizaciji.

Očitno pa je, da so se sindikati nekako izgubili v času in prostoru. Nedavno ste na Twitterju zapisali: “Sklep Ivana Simiča, da se sindikati očitno zavzemajo za zvišanje starostne meje za upokojitev, ker nasprotujejo upokojevanju, je briljantno preprosta. Kognitivna disonanca sindikatov razkriva, da jim ne gre za pravice delavcev, ampak za …” Za kaj torej?

Realni poslovni model sindikatov je daleč od deklariranega poslovnega modela, zato so v stalni kognitivni disonanci. Seveda pa jim v družbi, v kateri je polovica tako ali drugače v vlogi takega ali drugačnega delničarja, vsi delojemalci pa včasih celo v dominantnem položaju glede na subjekte, v katerih so zaposleni, ni lahko. Poslanstvo sindikatov je že dolgo pozabljeno. Njihova vizija pridobivanja članstva, povsem tržnega obnašanja torej, je močno v ospredju.

Katere države bodo po vašem izšle kot zmagovalke iz te pandemije? Ali bodo to sploh države ali bodo to predvsem velike farmacevtske korporacije?

Želel bi si, da bi bile zmagovalke farmacevtske korporacije kot del civilne družbe, kolikor seveda niso zlizane z državami. Bojim pa se, da so države že tako močne, da se civilna družba vedno bolj naslanja na države in vedno manj na svoje uporabnike.

In še za konec. Kako naj se Slovenija kot država sooči z izzivi, ki jih s seboj prinaša 21. stoletje? Katere bi morale biti njene prioritete v prihodnje?

Moje vrednote, ki temeljijo na osebni svobodi ter usklajenosti moči, razuma in lepote, na žalost ta čas niso politično prodajljive. Zato bom nasvete zadržal zase.

Metod Berlec